Poljski režiser Jan Klata (1973) velja za angažiranega ustvarjalca, ki zgodovino lastne domovine v svojih projektih pogosto postavlja pod kritičen drobnogled, provokativno pristopa do nacionalnih mitov in radikalno interpretira klasična dela. V uprizoritvi Transfer!, ki je nastala na spodbudo poljsko-nemškega kulturnega projekta Büro Kopernikus, se je Klata skozi surovo dokumentarni prijem lotil refleksije druge svetovne vojne in se pri tem ustavil pri obravnavanju najbolj bolečih tematik nasilnega vojnega izseljevanja in preganjanja, katerih odmevi so še vedno navzoči v politični in družbeni zavesti tako Poljakov kot Nemcev.

Klada je v projekt povabil osebe, ki so hude travme doživele na lastni koži, in zarezal z močjo neposrednega pričevanja žrtev, ki so pogumno sprejele izziv, da skozi optiko razgaljanja lastnih ranljivih izkušenj odstrejo nedvoumno plat vojne dehumanizacije. Prav oblika dokumentarnosti (Klada je k sodelovanju povabil tako Poljake kot Nemce) ponuja med drugim svojevrstno sožitje »malih ljudi« nekoč politično sovražnih držav, ki tokrat na odru oživijo kot personifikacija enosti oziroma človeškosti v njenih najglobljih temeljih, kjer ni razlik med narodnimi, spolnimi in starostnimi identitetami. A kljub kolektivni drži je to izjemno raznoroden skupek ljudi, kjer vsak za trenutek ostaja sam s svojimi spomini in se včasih združi v kakofonijo, kjer se razumljivost zabriše, je pa zato razberljiva metafora množice, ki impulzivno razkriva svojo resnico, pretresljivost pa sproža predvsem zvočna vibracija večglasnosti in medsebojne prepredenosti grozotnih vojnih izkušenj.

Fiktivni okvir uprizoritve na eni in avtentične pripovedi na drugi strani tvorijo srž uprizoritvenega agensa – tragedijo vsakdanjih ljudi, v to pa v presledkih vdira trojica zgodovinsko realnih političnih figur – Churchill, Roosevelt in Stalin – ki (s »scenografskega viška« in v izvedbi profesionalnih igralcev) krojijo podobo sveta, iztrgani so namreč iz konteksta jaltske konference leta 1945, kjer se je vršilo osnovanje načrtov za vodenje povojne Nemčije. Mestoma spreobrnjeni v rock zvezdnike kot groteskne karikature v dogajanje vtirajo noto cinizma, ki pa se gosti in narašča predvsem z njihovo »lahkotnostjo razpravljanja« o usodah tisočih. V nemarnosti zavedanja svojih idej in nevednosti o njihovih posledicah se izrisuje absurdnost političnih person, tokrat, v kontrapunktu z neposrednimi žrtvami, pa bizarna atmosfera seže še dlje, saj je skrajno intimno čiščenje spomina postavljeno ob rob že skoraj neprebavljivim slaboumnostim politične »svete trojice«.

Klata je predstavo označil kot »gledališče, plačano z življenjem«. In dodal: tem ljudem to izvajanje predstavlja povratek v travmatične trenutke njihovega življenja, sicer skozi govorico gledališča, toda brez rešilnih pasov. Transfer! zaznamujejo še očitni glasbeni prilivi skupine Joy Division, Klata pa posega tudi po številnih drugih elementih pop ikonografije, a vendar v osnovi uprizoritve ostaja moment pretresljivosti srečanja osebnega in političnega. Resničen in resen stik intimne sedanjosti in politične zgodovine.