Producent uprizoritve Evropejci (Evropané) je platforma Boca Loca Lab, ki je bila ustanovljena leta 2007 in se, poleg gledaliških dogodkov, usmerja tudi na področje scenografije, vizualij in workshopov. Na Češkem velja za pionirja glasbenega gledališča, njihovega prepoznavnega žanra prepletanja dramskih in glasbenih prvin. Iniciator in vodja platforme je režiser Jiří Adámek, ki tudi piše librete za vse njene produkcije. Uprizoritve Boca Loca Laba so bile dobro sprejete in nagrajene tudi na mednarodnih festivalih na Poljskem (Kontakt 2009) in v Nemčiji (Now).

Jiří Adámek (1970) je študiral gledališko režijo na praški Gledališki fakulteti Akademije za uprizoritvene umetnosti (DAMU), na Katedri za alternativno in lutkovno gledališče (KALD). Po številnih eksperimentalnih lutkovnih uprizoritvah in site-specific projektih, je razvil svoj prepoznaven slog glasbenega gledališča, kjer združuje glasbene elemente, stilizirano igro in neobičajne pristope k jeziku; raziskuje metode fragmentiranja in ritmiziranja besed ter preigrava abstraktnost kopičenja posameznih zlogov ali medmetov. Adámek je poznan tudi kot pisec libretov in glasbe, izkušnje si je nabiral v rezidencah v Franciji in prav to okolje je izjemno vplivalo na kasnejše delo in razvoj. Njegov žanr pogosto opisujejo tudi kot »postmoderni gledališki mjuzikel«. V času ustvarjanja je bil nagrajen s številnimi mednarodnimi priznanji in nagradami, trenutno pa poučuje na DAMU in piše strokovne članke o sodobnem gledališču za češko revijo Svět a divadlo.

Uprizoritev Evropejci vodi tematska iztočnica sodobne in obsežne grožnje vladajočih medijev, ki prežijo nad Evropo in si zagotavljajo pravico »edine, prave resnice«, pri čemer odrska postavitev išče ravnovesje med kolektivnim in individualnim počutjem Evropejcev. Projekt lušči vprašanja vere in verovanja (če to sploh še obstaja), uničujoč vpliv imperialističnih držav, globalizacije, vse to pa zaokrožuje kritičen vpogled v samo evropsko identiteto, ki je vse bolj razpeta med vodilne politične in gospodarske velesile, ter v paradokse, kot denimo razpetost mnenj o Ameriki, ki se jo občuduje in hkrati zaničuje. Ravnanje Evrope daje odsev, da se šibi pod neznosno težo medijev in se zmedeno, še bolj pa sprenevedavo in lakajsko obrača po vetru oziroma (srhljivo nevidnem) diktatu svetovne sile onstran Atlantika.

V uprizoritvi štirje neopredeljeni karakterji izvajajo večplastno nizanje svojih spominov, asociacij in miselnih podob, ki drezajo v občutljivo zavest Evropejcev. Struktura predstave je zastavljena kot skrajna razpršenost informacij (in modulov informiranja), kar seveda stilizirano govori o sodobnem, vsakdanjem tempu komunikacije. Na eni strani priklicuje zmedo, na drugi banalnost sveta, kakor nam je dandanes posredovan. Temelj natančnega sosledja je faktor besede  – kot ključni element sociološke pa tudi zasebne integritete, hkrati pa je fenomen besede, vpete v samo izvedbeno muzikalnost in ritem ter celostni format mešanice govora, zvokov in posameznih zlogov. Režijski koncept zaznamuje fragmentacija medijskega spomina, ki se poudarjeno ozira na politično dogajanje, izvajalci – poenoteno uniformirani v bele suknjiče, opremljeni s tehnološkimi podaljški, v sožitju s svetlobnimi snopiči in v mehanični dikciji nizajočih nedokončanih replik – pa delujejo kot brezimna delegacija, kot medij, ki je sočasno distanciran, a obenem še kako zelo vpet v problematiko, ki jo načenja in komentira, skratka, na vsak način ponuja v (kritičen) evropski razmislek.