SLOGI, 13. 3. 2015

Srečanje in pogovor z Olgo Kacjan in Igorjem Samoborjem

Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) Vas vljudno vabi na šesto srečanje s prejemniki Borštnikovega prstana, na katerem bomo gostili Olgo Kacjan in Igorja Samoborja.

Olga Kacjan in Igor Samobor / Foto: Arhiv FBS

Pogovor bo potekal v torek, 17. marca 2015, ob 18. uri v SLOGI (1. nadstropje, Mestni trg 17, Ljubljana), vodila ga bo Ana Perne.
 
Olga Kacjan, prejemnica Borštnikovega prstana leta 2013

Prve izkušnje na profesionalnih odrih je pridobila že kot študentka; leta 1976 je najprej nastopila v tržaški uprizoritvi Wedekindovega Pomladnega prebujenja (režija Zvone Šedlbauer) in nato v ljubljanski Drami v Ristićevi postavitvi Müllerjeve priredbe Gladkovovega romana Cement. V študijskih letih se je uveljavila na filmskem področju z vlogo Katice v Štigličevi Povesti o dobrih ljudeh (1975) in v sledečih letih oblikovala še druge opazne filmske vloge ter bila zanje nagrajena na domačih in festivalih nekdanje skupne države.

Po koncu študija je dobro desetletje ustvarjala »na svobodi«. Ob filmskem in televizijskem delu je sodelovala z različnimi gledališči; v okviru KPGT, jugoslovanske zunajinstitucionalne skupine s sedežem v Zagrebu, je igrala v predstavah Karamazovi, Vojaška skrivnost in Osvoboditev Skopja, v beograjskem Ateljeju 212 v uprizoritvi Cementa, ponovno v Ristićevi režiji, delala je v različnih gledaliških hišah, predvsem pa je delovala znotraj produkcije iskateljskega tipa. Igrala je denimo v več predstavah Eksperimentalnega gledališča Glej, v kultnem Krstu pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice in v prvi predstavi Koreodrame, Agatha Schwarzkobler. Za igro v slednji je s soigralkami prejela posebno nagrado strokovne žirije Borštnikovega srečanja 1986. V letih 1988 in 1989 je v Slovenskem mladinskem gledališču sooblikovala predstavo Kozmokinetičnega gledališča Rdeči pilot Dramski observatorij Zenit in Pandurjevo mednarodno odmevno uprizoritev Svetinove Šeherezade ter prejela Severjevo nagrado. Nato se je za krajši čas zaposlila v mariborski Drami, kjer je med drugim ustvarila naslovno vlogo v Wedekindovi Lulu (režija Eduard Miler, 1990) in bila zanjo nagrajena tako na Borštnikovem srečanju kot na festivalu MES Sarajevo. V začetku devetdesetih se je »udomila« v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer igra tudi po upokojitvi.

Leta 1993 je v Milerjevi postavitvi Achternbuscheve Susn oblikovala Tretjo Susn in zanjo kot ena v »kvartetu igralk«, ki je »sledeč dramaturški in režijski zamisli odigral komorno partituro v štirih registrih, razpoznavno individualiziranih« prejela Borštnikovo nagrado. Z Milerjem je sodelovala pri še eni opazni uprizoritvi, Klovnih K. F. Waechterja in M. Dekleve (1995), in bila za vlogo Pepeta nagrajena z zlato paličico in z nazivom žlahtna komedijantka. Z režiserjem Tomijem Janežičem je ustvarila Jokasto v uprizoritvi Sofoklovega Kralja Ojdipusa (1998), po besedah kritika Blaža Lukana Ojdipovo »troedino« mater, »s stalno slutnjo, ki jo samo ljubezen odriva v pozabo«, in zanjo prejela nagrado reškega Mednarodnega festivala malih odrov. Na ptujskem festivalu SKUP leta 2008 je za dovršeno igralsko kreacijo v predstavi Kleist režiserja Silvana Omerzuja s soigralcem Ivanom Rupnikom v vlogi Kleistovega »čvrstega, moškega pola« prejela nagrado sátir, in sicer »kot njegov plahi nasprotni pol, ki le včasih z vso omejeno voljo, ki jo zmore, sledi zapovedim svojega srca, svoje prave, pristne človeške biti«. Župančičevi nagradi za življenjsko delo leta 2012 je leto pozneje sledil Borštnikov prstan; podeljen je bil, kot je zapisano v obrazložitvi, »posebni igralki«, ki »nikdar ni v prvih bojnih vrstah«, ki »zasije in se umakne«, in ravno »zaradi te posebne, neponovljive igralske in človeške pojavnosti in drže«.

Igor Samobor, prejemnik Borštnikovega prstana leta 2012

Prvo, akademijsko Prešernovo nagrado je prejel za vlogo Pastorja Mandersa v diplomski uprizoritvi Ibsenovih Strahov (režija Matjaž Zupančič, 1981). Kmalu je sledila Zupančičeva nagrada za vloge v petih uprizoritvah ljubljanske Drame, katere član je že od leta 1981; med njimi za vlogo Srečnikova v Gozdu Ostrovskega (režija Georgij Paro, 1982), v katerem je v duetu s Poldetom Bibičem igral igralca »z nesramnim komičnim briom, ki pa spet ni skrival samousmiljene zgroženosti nad “usodo”«, kot je zapisal kritik Andrej Inkret.

Že v svojem začetnem obdobju je pokazal širok igralski razpon in se suvereno srečeval tako z liki klasične kot najnovejše dramatike. Leta 1991 je za vloge Raskolnikova v Zločinu in kazni, Wajdovi priredbi romana Dostojevskega, Peera Gynta v Ibsenovi istoimenski igri in Georgea v Albeejevi Kdo se boji Virginije Woolf? (kot gostujoči igralec v Prešernovem gledališču Kranj) prejel nagrado Sklada Staneta Severja, leta 1992 pa poleg omenjenih še za naslovno vlogo v Kleistovem Princu Homburškem in za Policaja Klostermeyerja v Horváthovi igri Vera ljubezen upanje nagrado Prešernovega sklada. V utemeljitvi slednje je zapisano, da je zahtevna vloga Peera Gynta, za katero je prejel tudi svojo prvo Borštnikovo nagrado, upodobljena z »neverjetno vitalnostjo, iskrivostjo duha, telesno izraznostjo in z govorno modulacijo, ki pomenijo enega izmed vrhunskih dosežkov sodobne slovenske igralske umetnosti«.

Leta 1995 je v uprizoritvi Stoppardove Arkadije (režija Janez Pipan) »s stremuško brezskrupuloznostjo lezel v temperamentno podkožje današnjemu pozitivističnemu univerzitetnemu profesorju Bernardu Nightingalu«, kot je gledalski užitek ob spremljanju vloge, za katero je Samobor prejel naziv žlahtnega komedijanta, opisal kritik Vasja Predan. Leta 1996 pa je Osbornovega jeznega mladeniča Jimmyja Porterja v Pipanovi uprizoritvi igre Ozri se v gnevu po Predanovih besedah »preigral na zelo široki skali izrazil – od koleričnih izbruhov do sicer redkih, a zato pristnih sočutnih nežnosti, celo do samousmiljenih ganjenosti, ali kar je še posebej pomenljivo, nemalokdaj z “odskoki” ne samo v ironijo, marveč tudi v svojevrsten humor«. Njegovo zrelo igralsko obdobje je zaznamovano tudi s sedmimi nagradami na Borštnikovem srečanju; po letu 2001, ko je bil nagrajen za vlogi v Harrowerjevih Nožih v kurah in v McPhersonovem Jezu, je Borštnikovo nagrado prejel še v letih 2004, 2005, 2007, 2009, 2011 in 2013. Med nagrajenimi vlogami velja izpostaviti vsaj Tantala v Ajshilovi Oresteji (režija Jernej Lorenci, 2009), v kateri je prevzel funkcijo Zbora; kritik Blaž Lukan je to ključno vlogo uprizoritve označil kot »samozbor«. Ivo Svetina pa je v obrazložitvi Borštnikovega prstana zapisal, da neologizem »lahko in tudi moramo razumeti kot sposobnost “zbiranja” kar najbolj razpršenih, razdrobljenih, komaj zaznavnih trepetov človeškega srca in duš, iz katerih so ustvarjeni veliki liki – velikani – svetovne dramske literature«. In dodal, da število Samoborjevih dramskih vlog »zadostuje za mogočen zbor vrhunske igralske umetnosti«. Ob gledališkem delovanju Samobor vseskozi redno sodeluje z Radiem Slovenija, bogat pa je tudi njegov seznam televizijskih in filmskih vlog; med slednjimi je večkrat nagrajena vloga profesorja Zupana v Bičkovem Razrednem sovražniku (2013).
 
Ana Perne je diplomirala iz dramaturgije na AGRFT ter iz francoskega jezika s književnostjo in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končanem študiju je pridobila status samozaposlene v kulturi in na gledališkem področju delovala v različnih vlogah kot kritičarka, urednica, moderatorka pogovorov … Od konca decembra 2014 je zaposlena na Slovenskem gledališkem inštitutu.

Borštnikov prstan, SLOGI

Slovenski gledališki inštitut je bil ustanovljen 28. februarja 2014 in je pravni naslednik Slovenskega gledališkega muzeja, ustanovljenega 29. novembra 1952. Oddelki muzeja se ukvarjajo z zbiranjem, hrambo, dokumentiranjem, raziskovanjem, strokovno obdelavo in predstavljanjem raznovrstnega gradiva, ki je pomembno za zgodovino slovenskega gledališča in uprizoritvenih umetnosti v širšem smislu.

Povezava: Vse novice v rubriki Dejavnosti gledališkega inštituta


Slovenski gledališki inštitut
Mestni trg  17, 1000 Ljubljana
Elektronski naslov: slogi@slogi.si
Tel: 01 241 58 00 / Faks: 01 241 58 16

SLOGI, Platforma Zlata paličica, 19. 3. 2018
Ustvarjalno poučevanje dramatike