Gledišče: Srečanje in pogovor s prejemnico Borštnikovega prstana

Srečanje in pogovor s prejemnico Borštnikovega prstana Ljerko Belak.

Foto: Arhiv SLOGI / Marko Modic

Ljerka Belak, prejemnica Borštnikovega prstana leta 2015
»Z zrelostjo samorastnice, z žlahtno čustvenostjo in ostrim razumom, zlasti prežetim z neizprosnim motrenjem družbe, protekcionizma v njej in bolečega sveta socialne krivičnosti, se je vpisala na študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Pedagogi so v njej takoj našli izrazit igralski dar, velik smisel za komiko in za globoko, ljudsko prepričljivost v tragičnih stanjih dramskih junakinj, ki so ji bile dodeljene v študij,« zapiše režiser Zvone Šedlbauer ob igralkini upokojitvi leta 2009.

Študij igre je Ljerka Belak leta 1970 absolvirala z vlogo Amande v Williamsovem Steklenem zverinjaku in zanjo prejela akademijsko Prešernovo nagrado. Naslednje leto je odšla v Slovensko ljudsko gledališče Celje in bila dobri dve desetletji članica tamkajšnjega igralskega ansambla. Med njenimi zgodnejšimi vlogami je denimo Ismena v uprizoritvi Sofoklesove Antigone pod režijskim vodstvom Francija Križaja (1973), ki jo je po besedah kritika Aleša Bergerja »odigrala z občutkom za lik dobrega, a plašnega, neosveščenega bitja, ki ne more iz svoje povprečnosti«. Sledili so raznovrstni, komični in resnejši dramski liki; tako je na primer leta 1978 v Križajevi postavitvi Šehovićevih Kurb ustvarila, kot beremo v kritiki Andreja Inkreta, enega v vrsti »zabavnih, vendar teatralno zahtevnih likov« znotraj uigranega, a tudi jasno individualiziranega ženskega zbora. Istega leta je oblikovala tudi eno izmed, po Inkretovem mnenju, »več kot sugestivnih vlog« Treh sester Čehova v režiji Vide Ognjenović, »glasno, strastno, eruptivno, zato na koncu še toliko bolj prevarano« Mašo.

Leta 1981 jo je za vloge v zadnjih sezonah nagradil Prešernov sklad, leta 1987 je za vlogo Mumije v Strindbergovi Sonati strahov (režija Dušan Mlakar) ter vlogi Dojilje in Sganarelovke v Molièrovem triptihu Zgrabite Sganarela (režija Vinko Möderndorfer) prejela Severjevo nagrado, dve leti pozneje Borštnikovo nagrado za, kot je v obrazložitvi zapisala žirija, »umetniško prepričljiv in notranje trdno zgrajen lik “beraške kraljice”«, Gospe Peachum v Brechtovi Operi za tri groše v Möderndorferjevi režiji.

Leta 1993 se je odločila, da zapusti Celje, in sprejela angažma v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer se je kot nova članica ansambla predstavila z »bridko potrpežljivo Lindo v pretresljivi upodobitvi«, kakor vlogo v Millerjevi Smrti trgovskega potnika (režija Žarko Petan) kritiško oceni Vasja Predan. Poleg vlog v svoji novi gledališki hiši jih je nekaj oblikovala tudi kot gostujoča igralka v drugih gledališčih, tako na primer »z mogočno polnokrvnostjo in s svojim že preizkušenim humorjem« (Inkret) naslovno vlogo v Šedlbauerjevi ambientalni postavitvi Rojasove Celestine (Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica, 1998) ali Služkinjo Berto v Camolettijevi igri Stevardese pristajajo (Špas teater Mengeš, 2001), za katero je na Dnevih komedije v Celju leta 2002 prejela naziv žlahtna komedijantka. Leta 2003 je za vlogi Hanne Rinne in Suvi v Lundánovi igri Vedno se kdo izgubi, ki ju je pod Šedlbauerjevim režijskim vodstvom ustvarila v matičnem gledališču, prejela še Dnevnikovo nagrado.

Ob gledališkem delu Ljerke Belak je bogat tudi seznam njenih filmskih in zlasti televizijskih ter radijskih vlog.

Ana Perne je diplomirala iz dramaturgije na AGRFT ter iz francoskega jezika s književnostjo in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končanem študiju je pridobila status samozaposlene v kulturi in na gledališkem področju delovala v različnih vlogah kot kritičarka, urednica, moderatorka pogovorov … Od konca decembra 2014 je zaposlena na Slovenskem gledališkem inštitutu.