SLOGI, 13. 2. 2015

Srečanje in pogovor z Mirando Caharija in Aleksandrom Krošlom

Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) Vas vljudno vabi na četrto srečanje z dobitniki Borštnikovega prstana, na katerem bodo gostili Mirando Caharija in Aleksandra Krošla.

Miranda Caharija / Foto: Arhiv FBS

Pogovor bo potekal v torek, 17. februarja 2015, ob 18. uri v Slovenskem gledališkem inštitutu (1. nadstropje, Mestni trg 17, Ljubljana), vodila ga bo Ana Perne.
 
Miranda Caharija, prejemnica Borštnikovega prstana leta 2005

Želja postati igralka se ji je kot deklici iz Nabrežine porodila že v otroštvu, prav tako pa se ji je uresničila tudi želja, da bi igrala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer je začela kot šestnajstletnica. Tedaj velikega ansambla se spominja kot »polnega izjemnih igralk in igralcev«, ki so postali njeni kolegi, obenem pa tudi »izvrstni učitelji«. »Mirandino začetno navdušenje se je dopolnjevalo s trdim garanjem ob strogem nadzoru izkušenih mojstrov, ob poizkusih preseganja že osvojenega znanja, ob prisvajanju in zavračanju sugestij mentorjev,« je pot učenke tržaške gledališke šole opisala Bogomila Kravos.

Slovenskemu stalnemu gledališču v Trstu je s številnimi, pa tudi zelo raznovrstnimi igralskimi stvaritvami ostala zvesta vso kariero. Igralka značilne neposrednosti, kraške žilavosti in vročekrvnosti je leta 2002 prejela nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo.

Zaslovela je kot Sneguljčica v istoimenski mladinski igri Pavla Golie (režija Jožko Lukeš, 1961), kmalu pa so ji zaupali tudi drugačne vloge; leta 1961 je bila Ofelija v Babičevi postavitvi Shakespearovega Hamleta. »Interpretacijsko bi jo lahko uvrstili v galerijo t. i. mediteranskih tipov, vendar s pripombo, da so njeni liki prežarjeni s široko paleto različnih odtenkov topline, ki dajejo značajski odločnosti pridih razumevajoče miline. Kar je v tekstovni zasnovi nakazano kot ženska trmoglavost ali samovoljnost, postane v njeni obdelavi preudarna treznost ali nevsiljiva premočrtnost.« (B. Kravos)

Igrala je v vseh igrah priljubljenega nobelovca Daria Foja, ki jih je uprizorilo tržaško gledališče, in leta 1978 za vlogo Enee v Babičevi postavitvi komedije Sedma zapoved: Kradi malo manj na Borštnikovem srečanju prejela nagrado občinstva. Z režiserjem Jožetom Babičem je veliko sodelovala – poleg omenjenih je ustvarila tudi naslovno vlogo v njegovi uprizoritvi Župančičeve Veronike Deseniške in zanjo leta 1977 prejela Severjevo nagrado. Toda sodelovanje ni bilo le gledališko. Z vlogo v Babičevem filmu Po isti poti se ne vračaj (1965) je prestopila prag filmskega področja in ustvarila nekaj vidnih vlog, med temi Evo v istoimenskem Slakovem filmu iz leta 1983.

Med nepozabnimi uprizoritvami ostaja Delitev Piera Chiare v režiji Maria Uršiča, za katero je s kolegicama Bogdano Bratuž in Miro Sardoč leta 1984 prejela Borštnikovo diplomo za izredni dosežek ansambelske igre. Z Uršičem je ustvarila še več vlog, med katerimi so ji posebej ljube vloge močnih ženskih likov; takšne so Serafina v Williamsovi Tetovirani roži (1990), De Filippova Filumena Marturano v zunajinstitucionalni postavitvi leta 1996, ki je bila igrana na različnih tržaških prizoriščih v slovenščini in italijanščini, Deja Husu v istoimenski Uršičevi »ljudski igri«, z uprizoritvijo katere je igralka obeležila štiridesetletnico svojega gledališkega dela, in to prav v letu, ko je prejela tudi Borštnikov prstan, najvišje igralsko priznanje za življenjsko delo.


Aleksander Krošl / Foto: Arhiv FBS 
Aleksander Krošl, prejemnik Borštnikovega prstana leta 2000

Za njegovo izbiro igralskega poklica so, kot pove v nekem pogovoru, odločilni trije »krivci«: igralca Stane Sever in Mira Stupica ter pokojni mariborski gledališčnik Jože Mlakar, ki ga je povabil k sodelovanju z amatersko gledališko skupino. Nekaj mesecev kasneje je uspešno opravil avdicijo v ptujskem poklicnem Okrajnem gledališču, kjer je leta 1950 debitiral z vlogo Mirka v Žižkovi priredbi Miklove Zale. Polletnemu ptujskemu obdobju je sledil študij igre na ljubljanski Akademiji, temu pa angažmaji v različnih gledališčih. Najprej je dve desetletji igral v celjskem gledališču, potem pa nekaj sezon prehajal med gledališči: po treh sezonah se je iz ljubljanske Drame vrnil v Celje, nato je za krajši čas odšel v mariborsko Dramo, naposled se je ustalil v novogoriškem gledališču. Vmes je ob številnih gledaliških vlogah ustvaril tudi pomembne filmske in televizijske vloge.

»Zgodba tega markantnega odrskega umetnika se je od vsega začetka vrtela okoli zrelih moških postav ali tako imenovanih karakternih vlog, s katerimi je Krošl pravzaprav postal svojevrsten pojem med svojimi kolegi, seveda predvsem vrstniki,« ugotavlja teatrolog Vasja Predan, ki v portretu igralca najprej izpostavi izjemno pohvalno oceno, ki jo je strogi kritik Josip Vidmar podal o njegovi vlogi Sofoklovega Ojdipa (v celjski uprizoritvi režiserja D. Radojevića, 1968): »Bil je kratko malo mogočen in pretresljiv. Po odhodu Ivana Levarja menda prvi junak resničnega formata na naših odrih.«

V oblikovanju zapletenih značajev je Krošl, kot zapiše Predan, »zmeraj izhajal iz psihološko nadrobno razčlenjene karakterizacije in še posebej kultivirane govorne natančnosti, logičnosti in doslednosti, zasidranih v najbolj znamenitih slovenskih izročilih tako imenovanega žlahtnega odrskega realizma«. Takšna značaja sta v Krošlovem celjskem obdobju Hoederer v Sartrovih Umazanih rokah in Thomas Becket v Eliotovem Umoru v katedrali (oba pod režijskim vodstvom F. Križaja). Za Hoedererja in za vlogo Gornika v Cankarjevi komediji Za narodov blagor (režija M. Korun) je leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada, za Thomasa Becketa je bil leta 1971 nagrajen na Borštnikovem srečanju; istega leta je sledila Severjeva nagrada.

Iz novogoriškega obdobja se najraje spominja naslovne vloge v ambientalni postavitvi Don Kihota (dramatizacija M. A. Bulgakov, režija Z. Šedlbauer, 1984), pa likov, kot sta James Tyrone v O'Neillovem Dolgega dneva potovanju v noč in Bruscon v Bernhardovem Komedijantu (oba pod režijskim vodstvom D. Mlakarja, 1984 in 1989). S slednjim je Krošl obeležil petintrideset let igralske kariere in kritik Andrej Inkret je zapisal, da »suvereno, z ležernim humorjem in učinkovitimi teatraličnimi poudarki zmaguje obsežno in komplicirano Bernhardovo partituro«.

Čeprav se je leta 1992 upokojil, je z novogoriškim gledališčem še naprej sodeloval, tudi v času odlikovanja z Borštnikovim prstanom, ko je upodobil lik Padarja v uprizoritvi Tistega lepega dne (dramatizacija Kosmačeve novele S. Fišer, režija B. Kobal).

Ana Perne je diplomirala iz dramaturgije na AGRFT ter iz francoskega jezika s književnostjo in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končanem študiju je pridobila status samozaposlene v kulturi in na gledališkem področju delovala v različnih vlogah kot kritičarka, urednica, moderatorka pogovorov … Od konca decembra 2014 je zaposlena na Slovenskem gledališkem inštitutu.

Slovenski gledališki inštitut je bil ustanovljen 28. februarja 2014 in je pravni naslednik Slovenskega gledališkega muzeja, ustanovljenega 29. novembra 1952. Oddelki muzeja se ukvarjajo z zbiranjem, hrambo, dokumentiranjem, raziskovanjem, strokovno obdelavo in predstavljanjem raznovrstnega gradiva, ki je pomembno za zgodovino slovenskega gledališča in uprizoritvenih umetnosti v širšem smislu.

Povezava: Vse novice v rubriki Dejavnosti gledališkega inštituta


Slovenski gledališki inštitut
Mestni trg  17, 1000 Ljubljana
Elektronski naslov: slogi@slogi.si
Tel: 01 241 58 00 / Faks: 01 241 58 16