Nika Arhar, SiGledal, 11. 2. 2011

Radi gledamo komedije in radi se smejimo, a predvsem se radi smejimo drugim

DNEVI KOMEDIJE 2011: Intervju s Tatjano Doma, dramaturginjo v SLG Celje in selektorico Dnevov komedije. Festival Dnevi komedije letos praznuje svojih 20 let, SLG Celje pa je 6. decembra zabeležilo 60-letnico, ob kateri so pripravili tudi razstavo fotografij nekaterih vidnejših predstav.

Tatjana Doma / foto Jaka Babnik
Dnevi komedije so se prvič zgodili leta 1992, ko sta takratni upravnik Borut Alujevič in umetniški vodja Blaž Lukan realizirala idejo sedaj že upokojenega igralca SLG Celje Marjana Bačka o srečanju gledališč, ki gojijo komedijo. Kako so se Dnevi komedije razvijali v preteklih 20 letih?

Prvo leto so podelili dve nagradi – nagrado za žlahtno komedijantko in žlahtnega komedijanta. Potem so jih postopno dodajali; naslednje leto so podelili še nagrado za žlahtno komedijo, leta 1996 nagrado za žlahtnega režiserja, od leta 2003 pa predstave ocenjuje tudi strokovna žirija. Natečaj za izvirno slovensko komedijo poteka od leta 1998, sprva je bil vsako leto, kasneje pa smo se zaradi majhnega števila prispelih komedijskih besedil in njihove kvalitete odločili, da bo bienalen. Dnevi komedije so zaščitni znak mesta Celje, prepoznavni so tudi v slovenskem gledališkem prostoru in v teh zimskih mesecih se jih naše občinstvo zelo veseli.

Na natečaj za izvirno slovensko komedijo je lani prispelo 13 besedil. V primerjavi s številom besedil, poslanih na natečaj za najboljše slovensko dramsko besedilo, ki ga organizira Prešernovo gledališče Kranj, je število komedij majhno. Kakšni so po vašem mnenju razlogi za to?

V zadnjih letih prejmemo na vsak natečaj približno enako število komedij. Tudi ko se je natečaj iz vsakoletnega spremenil v bienalnega, se število prispelih komedij ni bistveno povečalo. Mislim, da je v Kranju natečaj zastavljen malenkost drugače; upoštevajo se nekatera besedila prejšnjega leta, hkrati pa tudi besedila, ki so že bila uprizorjena ali objavljena. Mi upoštevamo le neobjavljena in še neuprizorjena besedila. S takšnimi pogoji, s katerimi si želimo zagotoviti noviteto, je izbor malenkost zožen.

Slovenci nismo za pisanje komedij, a obiskanost je velika, torej radi gledamo komedije?

Radi gledamo komedije in radi se smejimo, a predvsem se radi smejimo drugim. Primanjkuje nam distance do samih sebe, da bi se lahko smejali sebi. Obiskanost festivala je velika, kar je verjetno tudi posledica časa, v katerem živimo. Popolnoma logično je, da si želi človek po napornem dnevu zvečer v gledališču ogledati komično ali lahkotnejšo  predstavo, ob kateri se nasmeji in sprosti. Komičnega ne bi smeli razumevati kot manjvredni žanr. Dobre komedije so vrhunske gledališke stvaritve in nikakor ne poceni komedije z gegi na prvo žogo. Dobra komedija je lahko refleksija našega časa, predstavlja odmik od sive realnosti, moment, ko se ustavimo in pogledamo na življenje malo bolj od daleč in se poskušamo situaciji, v kateri smo se znašli, tudi malo nasmejati.

Chicchignola, žlahtna komedija 2010 po izboru režije. Za režijo je Boris Cavazza prejel nagrado žlahtnega režiserja.
Chicchignola, žlahtna komedija 2010 po izboru strokovne žirije. Za režijo je Boris Cavazza prejel nagrado žlahtni režiser./ foto Radovan Čok

Kakšna je kvaliteta besedil, poslanih na natečaj? Lani je žlahtno komedijsko pero že šestič prejel Vinko Möderndorfer.


Na razpis ponavadi ne prispe več kot 15 komedij, večino od njih pa le težko označimo kot solidno komedijsko predlogo. Gre bolj za zasnove, skeče, poskuse komedij, ki ne zadoščajo niti osnovnim zahtevam povprečnega teksta, so brez dobre zgodbe, o značajski, besedni ali situacijski komiki znotraj besedila pa sploh ne moremo govoriti. Solidnih komedij ali celo nadpovprečnih prispe malo, na vsak razpis ena ali dve, pa še to ne vsako leto. In vsake take smo več kot veseli. Verjetno je razlog za to dejstvo, da se dramskega pisanja pri nas ne uči sistematično, od dramskega pisanja se pri nas tudi ne da živeti, tako da avtorji pišejo iz velike ljubezni in afinitete do gledališča. Kljub vsemu je natečaj po mojem mnenju pomemben, saj je to edini natečaj, ki želi vzpodbuditi pisanje komedij, in bi bilo verjetno brez njega napisanih še manj komedij. Po mojem mnenju glavni motiv pri pisanju za natečaj ni finančna nagrada, pač pa uprizoritev nagrajene komedije. Že nekaj let sodelujem v žiriji in lahko povem, da komedije vedno beremo z mislijo na uprizoritev. Rada bi dodala, da je bil natečaj za žlahtno komedijsko pero prvič razpisan šele na 7. Dnevih komedije leta 1998, kot posledica ugotovitve, da primanjkuje dobrih slovenskih komedij. Natečaj je bil razpisan in zaključen enajstkrat, od tega pa nagrada štirikrat ni bila podeljena. To gotovo potrjuje dejstvo, da je kvalitetno komedijo težko napisati (verjetno težje kot dramo) in da lahko prave slovenske (sodobne) komediografe preštejemo na prste ene roke.

Ja, res je. Vinku Möderndorferju je bila lani nagrada podeljena že šestič. Lani nagrajeno komedijo Nežka se moži bodo v letošnji sezoni uprizorili v ljubljanski Drami. Besedilo je primerno za mali oder, mi pa v lanski sezoni nismo vedeli, kaj se bo zgodilo z našo selitvijo Odrapododrom. Ker je ljubljanska Drama pokazala zanimanje za nagrajeno komedijo, smo jim z veseljem odstopili uprizoritvene pravice. Dejstvo je, da je Möderndorfer gledališki človek. Pisanje besedil, sploh komedij, ni stvar navdiha, je predvsem trdo delo, ki izhaja iz poznavanja gledališke prakse. Vinko Möderndorfer je gledališki praktik, po osnovni profesiji režiser. Pozna gledališče, kar gotovo govori o tem, da mora pisec komedije poleg obrti pisanja komedije dobro poznati tudi gledališko prakso in gledališke zakonitosti. Največkrat nagrajeni avtor na razpisu za žlahtno pero ve, kaj pomeni uprizoriti besedilo, ve, kaj pomeni prestaviti črke na oder. Dejstvo je, da ve, kaj pomeni delo z igralci, pozna ustroj same komedije z vso njeno matematično natančnostjo, preciznostjo in ritmom, ki je za komedijo ključnega pomena. Zato verjetno lahko napiše komedijo, ki jo žirija nagradi.

Žlahtna komedija 2008 Douhtar pod Mus!,  (režija Vito Taufer, Gledališče Koper in SNG Nova Gorica) je v vseh letih ocenjevanja predstav s strani občinstva prejela najvišjo oceno: 4,9496.
Žlahtna komedija 2008 Douhtar pod Mus! (režija Vito Taufer, Gledališče Koper in SNG Nova Gorica) je v vseh letih ocenjevanja predstav s strani občinstva prejela najvišjo oceno: 4,9496. / foto Radovan Čok

Koliko predstav je običajno prijavljenih na Dneve komedije in kako bi ocenili njihovo kvaliteto?


Letos je bilo prijavljenih 22 predstav, tudi lani je bila številka podobna. Kot selektorica izbiram samo med prijavljenimi predstavami. Povem lahko, da so zadnja tri leta, odkar sem kot selektorica sestavljala festival, prijavljene predstave zelo kvalitetne in tudi uravnotežene v kvaliteti. V svoj izbor želim zajeti čim več gledališč, saj je bil festival zastavljen kot srečanje slovenskih gledališč, ki ustvarjajo komedije. Program skušam sestaviti tudi žanrsko pestro znotraj komedijskega žanra, da predstavimo glasbeno obarvane komedije, socialne komedije, trpke komedije, komične drame, satiro, farso in tako dalje. Ljudje včasih enačijo komedijo z bulvarko in zgodilo se je že, da je bilo občinstvo ob na primer črni ali absurdni komediji nekoliko razočarano. V zadnjih letih skušam program zastaviti nekoliko bolj ambiciozno in zahtevno ter na festival uvrstiti čim širši spekter različnih komičnih »podžanrov«. Mislim, da se občinstvo na to počasi navaja in postaja posledično bolj zahtevno. Zanimivo pa je, da se odločitev strokovne žirije in odločitev občinstva za najboljšo predstavo skoraj vedno razlikujeta. Občinstvo najvišje ocenjuje komunikativne, lahkotnejše komedije, pomemben kriterij pri izbiri občinstva pa je vedno tudi kvaliteten nastop vrhunskih igralcev in dobra zgodba.

Ali je opaziti razliko pri obisku med lahkotnejšimi komedijami in drugimi komedijskimi žanri?

Seveda je. Lahkotnejše komedije, predstave, v katerih nastopajo znani igralci ali komedije uspešnice, kot sta bili na primer Duohtar pod mus! Vita Tauferja z Iztokom Mlakarjem ali Sugar – Nekateri so za vroče z Urošem Smolejem, sta bili zelo hitro razprodani. A so tudi nekoliko »manj lahkotne« komedije dobro obiskane, lansko leto na primer Grdoba Mestnega gledališča ljubljanskega v režiji Borisa Kobala, ki gotovo ni lahkotna in zabavna, ampak precej grenka komedija. Po objavi letošnjega programa so se ljudje z rezervacijami vstopnic najbolj množično odzvali na monokomedijo Čefurji raus!. Našo publiko zanima, kakšne predstave ustvarjajo v drugih gledališčih po Sloveniji.

Med sodelujočimi gledališči zasledimo poklicna gledališča, pa tudi komercialna, na primer Špas teater. Kako je prišlo do takšne odločitve?

V izbor vključujemo predvsem profesionalna gledališča, tudi neinstitucionalne produkcije. Špas teater je sicer zasebno podjetje, a tam predstave ustvarjajo naši kolegi režiserji in igralci, ki sicer delujejo tudi v institucionalnih gledališčih oziroma so tam celo v rednem delovnem razmerju. Ključna je kvaliteta predstave. V resnici je zame kvaliteta uprizoritve najpomembnejši kriterij pri izbiri predstav.

Kako bi označili predstave, izbrane v tekmovalni program?

Tekmovalni program je zasnovan kot pregled najboljše produkcije komedij v slovenskih gledališčih preteklega koledarskega leta. Izmed 22 prijavljenih predstav je izbranih osem; vsaka od teh ponuja refleksijo časa, v katerem živimo. Gre za komično obarvane predstave, ki kažejo stanje duha našega časa, ki vzpostavljajo distanco do današnjega dne in ob katerih se publika lahko nasmeji. Namesto da tarnamo, kako nam je hudo, se skušamo odmakniti od tega in na vse skupaj pogledati, če se le da, od daleč, s komične plati. Kar pa ne pomeni, da niso nekatere tudi družbeno kritične ali satirične.

Kako je zasnovan spremljevalni program?

Spremljevalni program ni vezan na preteklo koledarsko leto, a skušam pripeljati nove, sveže predstave. Spremljevalni program lanskega festivala sem zasnovala kot »the best of« – na ogled so bile predstave, ki jih je občinstvo v preteklih letih festivala ocenilo najbolje. Letos je spremljevalni program zastavljen kot pregled komičnih ali komično obarvanih uprizoritev, ki so jih naši kolegi igralci ali režiserji ustvarili izven institucij, v odprtem ustvarjalnem prostoru, kjer lahko ustvarjajo tudi izven omejitev rednih repertoarnih gledališč.

Bi v zvezi z Dnevi komedije še kaj izpostavili?

Festival podpira Mestna občina Celje, v večini pa ga financiramo sami iz sponzorskih sredstev in pridobivanje teh je velik napor. Povedati moram, da imamo nekaj sponzorjev, ki nam že vrsto let pomagajo pri realizaciji festivala. Zato je pogoj za sodelovanje v tekmovalnem programu izmenjava predstav. Vseh predstav enostavno ne bi zmogli odkupiti, zato se skušamo s sodelujočimi gledališči dogovoriti za izmenjave. To je edini način, da predstave pripeljemo v Celje in jih predstavimo celjski publiki.


Svobodni zakon, žlahtna komedija 2010 po izboru občinstva (režija Samo M. Strelec, Narodni dom Maribor), se ponaša z drugo najvišjo oceno v zgodovini festivala: 4,9141. Samo M. Strelec je tudi prvi žlahtni režiser Dnevov komedije – za predstavo Krčmarica leta 1996.
 
 
 
***
 
 
SLG Celje je ob 60-letnici pripravilo tudi razstavo fotografij SLG Celje skozi čas. Fotografije predstav prvih 30 let so razstavljene v gledališču in v Osrednji knjižnici Celje, druga polovica zgodovine celjskega gledališča pa bo predstavljena v gledališču v dveh delih, od marca do maja.

Celje ima bogato tradicijo amaterskega gledališča, od zametkov nemškega gledališča (1791) in prve pomembnejše prelomnice – prve predstave v slovenskem jeziku (1849), to je Linhartove Županove Micke pa vse do ustanovitve poklicnega Mestnega gledališča Celje leta 1950, ki se preimenuje v Slovensko ljudsko gledališče Celje leta 1957. Veliko vlogo pri ustanovitvi poklicnega gledališča je odigral igralec in režiser Fedor Gradišnik, ki se je celjskim gledališčnikom pridružil že v obdobju med obema vojnama in kasneje postal prvi upravnik Mestnega gledališča Celje. Kmalu po ustanovitvi se kot umetniški vodja pridruži Lojze Filipič (1952–1955), ki v času zapiranja pokrajinskih gledališč po Sloveniji celjsko gledališče postavi na trdne profesionalne temelje. Leta 1955 Filipič organizira prvi slovenski in jugoslovanski festival sodobne drame (predhodnik Festivala Sterijino pozorje v Novem sadu in Borštnikovega srečanja v Mariboru), leta 1963 in 1964 pa v Celju festival z nazivom Teden slovenske dramatike (predhodnik Tedna slovenske drame v Kranju) obnovi Bruno Hartman, tedanji ravnatelj SLG Celje. V 50-ih so se v Celju združevali vsi vodilni slovenski režiserji, letno pa so pripravljali okoli 10 premier. Prvo desetletje zaznamuje poleg Filipiča tudi njegov naslednik, Herbert Grün (1955–1959). Naslednje cvetoče obdobje SLG Celje doživi v 70-ih pod umetniškim vodstvom Bojana Štiha (1970–1974) in Igorja Lampreta (1974–1980). Celjsko gledališče je bilo v času umetniškega vodenja omenjenih štirih eno vodilnih gledališč v Sloveniji in hkrati močno prepoznavno tudi v tujini. Duh »velikih štirih« je bil močno prisoten v zavesti prihodnjih ustvarjalcev tudi kasneje; umetniški vodje so se hkrati želeli navezovati na izročilo teh najbolj plodnih celjskih obdobij, pojavljal pa se je tudi v nostalgičnih spominih igralcev na »zlate čase« radikalnega gledališča ob zavesti, da gledališče ni več takšno, kot je bilo v obdobju svojih vrhuncev. SLG Celje se je tako od druge polovice 80-ih kar 20 let pod vodstvom upravnika Boruta Alujeviča ukvarjalo z nenehnimi menjavami umetniških vodij in v. d.-ji umetniških vodij, ki so vsakič znova naleteli na konfliktne notranje odnose, finančne težave, pomanjkljiv igralski ansambel in luknje pri načrtovanju repertoarja za naslednjo sezono, kot lahko razbiramo v spominskih zapisih ob 55-letnici SLG Celje. Tina Kosi, sedanja upravnica in umetniška vodja je nekdanjega upravnika Boruta Alujeviča nadomestila leta 2003.

V zadnjem času se je v SLG Celje ustvaril uspešen ustvarjalni tim. Kako sodelujete?

Tina Kosi si je kot upravnica prizadevala ustvariti ekipo, ki lahko skupaj kvalitetno sodeluje, in tako se je izoblikovalo močno kreativno jedro. O umetniških vprašanjih se posvetujemo predvsem upravnica Tina Kosi, hišni režiser Janez Pipan in sama, ostali kolegi v upravi pa skrbijo za uspešnost procesa z vidika organizacije. Bistveno jedro gledališča je seveda igralski ansambel, ne smemo pa pozabiti tudi na kolege v upravi in v tehničnem sektorju, ki vedno ostanejo nevidni, pa so za delovanje gledališča zelo pomembni.

Tina Kosi je v času svojega službovanja zavestno ustvarjala trdno igralsko jedro, ki je sposobno ustvarjati vrhunske gledališke predstave, kar se ne zgodi kar čez noč. Mladi igralec, ki pride v gledališče, se počasi kali in oblikuje. V zadnjih dveh ali treh sezonah so se začeli kazati rezultati njenega osemletnega dela (najprej kot umetniška vodja, zdaj kot upravnica) – igralske nagrade, sodelovanja na festivalih in gostovanja v tujini.

Celjski igralski ansambel se je skozi zgodovino soočal z velikim nihanjem igralcev, posamezniki pa menda niso radi prihajali v Celje. Morda zaradi oddaljenosti od Ljubljane ali Maribora ali zaradi specifik celjskega gledališča – veliko predstav igrate v dopoldanskem času in veliko gostujete po drugih krajih? Kako je z igralskim ansamblom v zadnjih letih?

Bodiva iskreni. Kakorkoli obrnemo, so sanje večine mladih igralcev gledališča v Ljubljani oziroma gledališči v Ljubljani. Bistveno za mladega igralca pa je, da veliko dela, da v začetnih sezonah nabere čim več odrskih kilometrov. Če igralec po končani Akademiji več kot dve ali tri sezone nima možnosti kontinuiranega dela z različnimi režiserji, v žanrsko različnih uprizoritvah, je lahko to usodno za njegovo kariero.

Trenutno je pri nas zaposlenih 23 igralcev. Celje ima mogoče res malenkost nehvaležno geografsko lego, nekje med Ljubljano in Mariborom. A razdalje so se z avtocestami zmanjšale. Kvalitetnega kadra ne moremo izbirati po regionalni pripadnosti. Prvi kriterij pri izbiri igralcev je kvaliteta, igralci pa se za angažmaje v gledališčih odločajo glede na svoje želje in življenjske situacije. Občasno kroženje oziroma seljenje po gledališčih je pravzaprav dobrodošlo, saj novi ustvarjalci prinesejo nove energije. Predstave v dopoldanskem času so v resnici naporne za igralce, saj je njihov dnevni ritem običajno vzpostavljen na večerne ure. Trudimo se, da bi povečali število večernih predstav, tako da z letošnjo sezono vsako našo predstavo poleg rednih abonmajskih ponovitev igramo tudi za izven.

Hišni režiser Celjskega gledališča je Janez Pipan. Pred njim je približno 30 let to vlogo opravljal Franci Križaj.

Franci Križaj je bil za celjsko gledališče zelo pomemben, režiral je nekaj izredno pomembnih in udarnih predstav in bil nasploh zelo markantna oseba. Režiral je Sartra, Smoleta, Anouilha, Ibsena, Eliota, Horvatha, Millerja, Brechta, Becketta in še mnoge druge velikane dramskega pisanja. S svojim umetniškim delovanjem je globoko zaznamoval celjsko gledališče. Križaj je v triintridesetih letih v SLG Celje zrežiral kar triinosemdeset predstav. Prejel je nekaj najvišjih slovenskih gledaliških nagrad; nagrado za režijo na Borštnikovem srečanju za Veroniko Deseniško, nagrado Prešernovega sklada za Umor v katedrali.

Janez Pipan je sedaj pri nas tretjo sezono. Ko ima gledališče svojega hišnega režiserja, se med ustvarjalci spletejo drugačne vezi, hišni režiser lahko natančno in pozorno spremlja razvoj igralskega ansambla. Janez Pipan je na celjski oder postavil ambiciozne uprizoritve, ki dvigujejo umetniški nivo celjskega gledališča, če omenim odmevni Jesensko sonato in Smrt trgovskega potnika.

Kakšne so še posebnosti celjskega gledališča?

Ker je naše gledališče edino v celjski regiji, skušamo sestaviti repertoar, ki bi bil zanimiv čim širši publiki. Tako vključujemo klasiko, slovensko besedilo, komedijo, sodobno besedilo. Vsako leto uprizarjamo tudi izmenjaje ali otroško ali mladinsko predstavo, saj imamo veliko mlade publike, tudi številne mladinske abonmaje. Uprizoritve sodobnih besedil so pomembne, saj je gledališče živa stvar, ki mora stopati v koraku s časom, je refleksija družbe in načina mišljenja sedanjega časa.

V kolikšni meri je celjsko gledališče prepoznavno v svojem ožjem okolju in v širšem gledališkem prostoru?


Celjsko gledališče je vsekakor prepoznavno, saj je aktivno in ustvarjalno že 60 let. V zadnjem obdobju se kažejo rezultati velikih vložkov na vseh področjih gledališkega delovanja, igralci dobivajo številne nagrade, sodelujemo tudi na festivalih. Seveda je pomembna tudi umeščenost gledališča in odzivnost v bližnji okolici. Celjsko občinstvo rado prihaja v gledališče in je zadovoljno s predstavami, kar se kaže tudi v povečanju števila abonentov v letošnji sezoni, na kar smo v teh časih zelo ponosni.

Dnevi komedije, Tatjana Doma

SLG Celje, 11. 2. 2011
Danes na Dnevih komedije: Romanca
Gledališče Koper, 12. 2. 2011
Danes na Dnevih komedije: Poslednji termina(l)tor
Nika Arhar, SiGledal, 14. 2. 2011
Humor na odru, smeh v dvorani
Nika Arhar, SiGledal, 21. 2. 2011
Humor je kategorija notranje svobode
SLG Celje, 26. 2. 2011
Danes na dnevih komedije: Skopuh
Nika Arhar, SiGledal, 4. 3. 2011
»Rad hodim po robovih«
SNG Maribor, 5. 3. 2011
Danes na Dnevih komedije: Bebop
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 23. 7. 2010
Katja Praznik o sodobnem plesu v pretekli sezoni
Nika Arhar, SiGledal, 31. 8. 2012
Zadovoljstvo elektronske komunikacije. LOL.