Zala Dobovšek, 22. 10. 2011

Pogovor z Milado Kalezić, letošnjo dobitnico Borštnikovega prstana

»Če so ti dali to vlogo, potem jo pač odigraj.«

Milada Kalezić / foto Andreja Seršen Dobaj/STA

Po predstavi Goga, čudovito mesto na letošnjem Borštnikovem srečanju jo srečam povsem nepričakovano, v (skoraj izpraznjenem) preddverju gledališča ravno končuje z izjavo pred kamero. Idealna priložnost, da se izognem nerodno formalnemu telefonskemu klicu, ki bi me sicer čakal naslednji dan. Milado sem nemalokrat gledala na odru, nikoli pa se z njo zares srečala v živo, ne profesionalno ne neformalno. Splet občutka blagodejnosti in odprtosti, ki človeka prežameta, ko prvič spregovori z njo, je tako rekoč neopisljiv. A tako zelo prisoten v zraku.

V vihravem in evforičnem tempu, polnem intervjujev, fotografiranja in izjav, ki ga – vsaj tako deluje – povsem obvlada, se dobiva v gledališki kavarni in se odločiva, da začneva na začetku. Ob prvem stiku s »pravim« gledališčem, ki se ga še vedno natančno spomni. »Ko sem bila stara šest let, me je oče peljal v mariborsko gledališče, gostovali so Beograjčani in moj oče kot oficir je seveda moral iti gledat. Šlo je za vojno tematiko, o NOB. Dobro se spomnim, da je igrala ena majhna deklica, ki je imela repliko »Joj, tako streljajo, da se zemlja trese.« In ko sem jo slišala, sem pomislila – že takrat, tako majhna – zakaj niso raje poklicali mene, jaz bi to sigurno bolje povedala. Sem pa tudi sicer že prej rada nastopala in sem bila prava mala atrakcija, ker sem v Črni gori recitirala v slovenščini.« V času gimnazije je intenzivno sodelovala v gledališki skupini Slava Klavora in pogosto recitirala na šolskih proslavah. Kot reče sama: »Kar naprej sem sodelovala pri raznih recitacijah, kar naprej sem gledala, kje se lahko še prijavim.«

S slovenščino nikoli ni imela težav, kljub temu da so doma govorili v srbohrvaščini. »Toda že kot otrok to nosiš v podzavesti in kmalu sem opazila, da za osvojitev dramskega teksta potrebujem več časa kot ostali. Najbrž res zato, ker nimam v podzavesti slovenščine. Še danes se mi to dogaja, ko soigralci že osvojijo tekst, se sama še vedno trudim in trudim. Seveda, ko pa ga osvojim, pa nimam več nobenih težav in se počutim popolnoma suvereno.«

Na študijska leta na akademiji, pravi, ima lepe spomine, senčna stran pa se je kdaj pojavila predvsem zaradi omejenega sodelovanja v profesionalnih gledališčih, kjer je že med študijem dobivala precej vabil. »Jezila sem se, ker mi niso pustili igrati v profesionalnih gledališčih. Spomnim se, da je v Drami režiral ruski režiser Gončarov in je imel na akademiji avdicijo. Dobila sem vlogo, bila sem presrečna in že sodelovala na nekaj vajah, potem pa naenkrat nisem več smela. Malo sem trpela, ker sem imela občutek, da sem bila štiri leta zaprta na akademiji, medtem ko so bile tudi izjeme – nekateri so namreč lahko igrali. Kot mlad igralec se seveda težko upreš neki vabljivi ponudbi. V tistem času sem najbrž res bila jezna, toda kasneje se je tudi to izkazalo za dobro.«

Ker je bila vsa štiri študijska leta nekako prikrajšana za igranje, je postajala že nesrečna in želja končno igrati na pravem odru je postajala vse močnejša. »Ko je napočil trenutek, da končno lahko zaigram, ko sem dobila prvo vlogo, pa je izbruhnilo iz mene vse tisto, kar se je v meni nabiralo. Mnogi so občudovali mojo neverjetno energijo, v bistvu pa se je zgodila povsem normalna stvar. Večletnemu nabiranju je pač sledila erupcija.« Za vlogo Darinke v Šeligovi Čarovnici iz Zgornje Davče v režiji Dušana Jovanovića je pri štiriindvajsetih letih prejela nagrade na Borštnikovem srečanju, Sterijevem pozorju in festivalu MESS v Sarajevu.

V SLG Celje se je zaposlila v času, ko ga je umetniško vodil Igor Lampret, lokaciji pa je botrovala tudi ljubezen. Njen takratni fant Peter Boštjančič je imel tam namreč štipendijo. K temu doda: »Sledila sem srcu in svoji ljubezni. Takrat je bila to moja prioriteta. Sicer pa sem sama imela štipendijo mariborskega teatra. Evo, zdaj jo bom »oddelala«.«

Poleg gledališča jo je seveda zaznamovala vloga Meri v filmu To so gadi, kjer ni le debitirala na filmskem platnu, ampak igrala skupaj z največjimi slovenskimi igralskimi legendami. »Nekaj časa sem kar strmela, čisto sem bila šokirana. Prve dni sploh nisem mogla verjeti, da stojim čisto blizu njih, da igram z njimi. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem si dopovedala, da je čas, da se umirim. Potem sem si rekla: Daj, če so ti dali to vlogo, potem jo pač odigraj.«

Vsak študij je zgodba zase, zato se tudi ne opredeljuje eksplicitno, kateri režiserki pristopi in režiserji so ji še posebej blizu. »Vsak študij ima svoje zakonitosti, vsakovrstna razmerja pa se dogajajo ves čas. Včasih je to posebna kemija s kakšnim soigralcem, nekje začutiš režiserja, spet drugič te začara tekst, s katerim se resnično oplajaš.« V SLG Celje je igrala od leta 1976 pa vse do 2002, ko je postala članica Drame SNG Maribor. Prestop, kot pravi, ni bil prehud, saj igralski poklic pač zahteva prilagoditev, obenem pa je predhodno že kot gostja intenzivno sodelovala z mariborskim gledališčem in je imela poznanstvo s tamkajšnjim ansamblom na neki način že ponotranjeno. 

Prav tako kot večina igralcev je tudi sama imela želje »nekoč« igrati vloge, ki so ji bile še posebej ljube in močno zaželene. »Ne bom ravno povedala, katero vlogo sem si želela, da ne bodo šli zdaj vsi brskat, kdo jo je dobil namesto mene … Res pa je, da sem si vedno želela »napačne« vloge. Vloge, ki so se izkazale za bistvene, ki so bile tudi moji uspehi, mi na samem začetku niti malo niso dišale.« Tudi vloge Darinke v Čarovnici iz Zgornje Davče se najprej ni veselila, saj je po njenem mnenju napisana zelo eterično, sama pa je bila takrat zelo prizemljena. »Tudi za Alvingovo se mi je zdelo, da ni zame, pri Ukročeni trmoglavki sem spet imela občutek, da sem prestara, in še bi se našlo ... A vedno so se mi relacije med režiserjem, tekstom in igralci izkazale kot nekakšni mali čudeži, na koncu se je vse dobro končalo, a tega prej nisem mogla predvideti. Sčasoma sem opazila, da se motim v sebi, in takrat sem si preprosto nehala želeti določene vloge. Danes se mi zdi, da sem odigrala ogromno, da sem nekako že vse »izpovedala«.«

Vera v Boga Miladi danes predstavlja enega ključnih stebrov življenja, čeprav ni bilo vedno tako. »Kot otrok pa tudi kasneje sem bila sicer seznanjena s krščansko vero, a se me nikoli ni zares dotaknila, me nagovorila. Ta premik v meni, kasneje, čez leta … Vse je sicer povezano z mojo notranjo zgodbo, z osebnimi dogodki, o katerih je težko govoriti, se jih enostavno ne da ubesediti. Včasih sem poskušala, a na koncu ugotovila, da je to vez, ki je res med Bogom in tabo.« Pravzaprav ji vera predstavlja nekaj, kjer sploh ni potrebno govoriti. »Vedno sem verjela, da Bog je prisoten, toda več od tega nisem vedela.« Danes poje v pravoslavni cerkvi, medtem ko pred leti niti ni vedela, kje v Mariboru se nahaja. »Nekega večera sem šla po mestu, bil je dan praznovanja pravoslavnega božiča, zaslišala sem srbsko govorico, ustavila sem se, pogledala, odhajali so iz Alojzijeve cerkve na Glavnem trgu, na tleh sem videla slamo, a takrat so mi bili njihovi običaji še povsem neznani. Stopila sem noter, videla, da so že končali, z zanimanjem sem nekega moškega vprašala, kaj se dogaja. In rekel mi je: »Pa sestro, božič je«. Tako, že skoraj malo očitajoče … Podobna situacija sem mi je kmalu zgodila tudi na Rodosu. Počasi sem začela slutiti, da me tja vleče neka sila, da me tam nekje čaka nek odgovor …«

Ker je celo njeno življenje doživelo posebno rotacijo v kontekstu religije, je seveda tudi akt igranja začela doživljati drugače, skozi drugačno perspektivo, ki pa ostaja ohranjena v njej in se navzven morda ne opazi. Ali lahko tovrstna privrženost kdaj tudi ogrozi njen poklic, tako da bi določena vloga ali pa sama vsebina drame omalovaževala njeno versko integriteto? »Po igralskem kodeksu imaš pravico odkloniti stvari, ki žalijo tvoja osebna, nacionalna in verska čustva. Slej ali prej se igralec lahko znajde v takšni situaciji. Sama se sicer izogibam stvarem, za katere menim, da niso resnične, niso produktivne, jih ne želim narediti ali izgovoriti, ker vanje preprosto ne verjamem.«

In potem se zgodi nekaj, kar se rado pogosto zgodi. Ko se na diktafonu sproži tipka »stop«, se klepet šele zares razvname. Nepredvideno, a tako pač je.

Povezani dogodki

Zala Dobovšek, SiGledal, 16. 4. 2010
Demistifikacija zmajev