Zala Dobovšek, 11. 9. 2012

»Lutka suvereno vstopa tudi v druga umetniška področja«

11. mednarodni festival Lutke (11.–15. september)

Ajda Rooss / foto Žiga Koritnik

11. mednarodni festival Lutke 2012 (11. do 15. september) bo zaznamovan z okroglimi obletnicami, poklonil se bo zgodovinskim prelomnicam, vsrkal nas bo v preteklost in hkrati katapultiral v prihodnost, zgradil most med tradicijo in sodobnostjo. Lutke bodo zasedle odre, kavarne, trgovine, ulice, filme. Kakšne so trenutne mednarodne tendence in kako bodo poskušale nagovoriti slovensko občinstvo, je pred začetkom festivala naznanila vodja letošnje tričlanske selektorske ekipe – vsestranska lutkovna ustvarjalka Ajda Rooss.

Letošnja specifika festivala se ne skriva le v formatu selektorske ekipe, ampak tudi v njenih pristopih in postopkih izbiranja predstav.

Dosedanje izvedbe festivala so delovale po principu prijavljenih predstav; Lutkovno gledališče Ljubljana je pripravilo razpis, na katerega so se gledališča in skupine prijavljali, nato pa so preko ogledov video posnetkov izbrali in pripravili festivalski program. Kot vodja selekcije sem v zadnjih dveh letih obiskala precej referenčnih lutkovnih festivalov (Francija, Izrael, Estonija, Nizozemska, Avstrija, Kitajska) in veliko predstav videla v živo – nekaj tudi takih, ki sem jih predhodno videla na posnetku. Vsak gledališčnik ve, da je razlika velika in neprimerljiva. Kot selektorici se mi je poleg tega, da sem začutila atmosfero predstave, zdelo pomembno neposredno zaznati odzive občinstva.

Nekatere predstave so bile torej izbrane tudi brez njihove predhodne samoiniciativne prijave?

Tako je. Če sem na festivalih videla kakšno zanimivo in kakovostno predstavo, ki bi jo bilo vredno pripeljati k nam, smo ustvarjalce povabili, naj se prijavijo na naš razpis. Letos smo tako prejeli 130 prijav, kar je ogromno v primerjavi s preteklimi festivalskimi izvedbami, kjer se je ta številka vrtela okoli 60.

Kaj je bil temeljni vzgib, da se letos iz festivala umakne tekmovalni princip?

O tem smo se res veliko pogovarjali in nekako prišli do zaključka, da umetnost ne sme tekmovati. Selektorji, ki smo program izbrali zelo skrbno, smo poskušali v Slovenijo pripeljati drobec najboljšega, tako da je že sam izbor neke vrste nagrada. Glavno vodilo selektorjev pri izboru predstav je bila seveda kakovost in pa raznolikost. Program oblikujejo žanrsko, vsebinsko in tehnološko raznolike predstave, ki jih uprizarjajo tako veliki lutkovni mojstri, uveljavljena in na festivalih nagrajena lutkovna gledališča in skupine, kot tudi mladi obetavni lutkovni ustvarjalci in težko je med najboljšimi izpostaviti najboljše. Prepričani smo, da bomo s to odločitvijo razbremenili tako lutkovne ustvarjalce kot tudi gledalce, ki bodo lahko povsem sproščeno uživali v raznolikosti kvalitetnih lutkovnih predstav.

Prvotni pomen festivala, ki je promoviral tendence mladih lutkovnih umetnikov, se je skozi reorganizacije festivala (predvsem po letu 2000, ko je festival postal izbor tuje in domače lutkovne produkcije), povsem izgubil, tako je tudi nagrada mali princ mlademu obetavnemu lutkarju na začetku ustvarjalne poti, ki po šolanju začenja samostojno pot, izgubila svoj namen. S festivalom Lutke 2000 je mali princ postal nagrada za najboljšo predstavo festivala po izboru tričlanske mednarodne žirije, ki je podeljevala še nagrado za izvirnost ter za igralsko-animacijsko kreativnost.

Ste si morda pri izbiranju selektorji že v začetku vsebinsko porazdelili naloge glede na specifiko siceršnjega ustvarjanja; tvoja vsestranskost v lutkarstvu, prostorsko in scenografsko znanje Branka Hojnika, filmsko zaledje Jana Zakonjška …

Ne. Tu moram poudariti, da smo si vsi ogledali vse predstave in nato vsako posebej reflektirali. Izbrali smo izključno tiste predstave, ki smo jih vsi soglasno ocenili kot kakovostne. Znotraj tega nabora smo zatem opravili še en ožji izbor. Res smo se poskušali potruditi, da se o vsaki predstavi čim več pogovarjamo. Že po prejetju DVD posnetkov smo lahko ugotovili, kaj nam danes lutkarstvo ponuja, kje so trendi, zato smo poskušali izbrati čim bolj žanrsko, vsebinsko in tehnološko raznolike projekte. Iskali smo raznovrstnost oblik izražanja pa tudi ekskluzivne pristope, ki jih v našem okolju – tako občinstvo kot lutkovni ustvarjalci – nimamo možnosti pogosto videti oziroma se lutkovna scena z njimi še ne ukvarja. Kar pa se tiče raznolikosti profesij selektorjev, pa je bila to gotovo pozitivna stran, saj smo se ogromno pogovarjali in smo lahko posamezne predstave poglobljeno vrednotili skozi različne ustvarjalne spektre (prostor, vizualnost, multimedija, lutkovne tehnike).

Kakšni so torej trenutni trendi? In koliko ustvarjalci lutke izkoriščajo v družbenokritične namene, koliko je prisotnosti »političnega« v tem polju umetnosti?

Lutkovne predstave so pogosto zelo provokativne, angažirane, inspirativne. Prepričana sem, da ima prav lutka to možnost, da se loti marsikatere tematike. Trendi se nahajajo v nadgrajevanju klasične lutke s sodobno tehnologijo – računalniško, video animacijo, naprednimi zvočnimi sredstvi, filmom in raziskovanjem novih materialov. Opažam pa, da lutka ni več le v rokah lutkarjev, ampak vse bolj in suvereno vstopa tudi na druga področja – v ples, film, v glasbene in likovne inštalacije. Na tem mestu lahko izpostavim otvoritveno predstavo, svojevrstno parodijo James Blond češkega gledališča Alfa, kjer se zgodi izvrsten preplet med klasičnimi marionetami in ročnimi lutkami, ki snemajo film o super agentu. Torej hkrati gledamo tudi film, ki ga lutke posnamejo s svojo kamero.

V festivalskem programu lahko zasledimo kar nekaj vsebinskih motivov o spolnosti, pornografiji in smrti, ki do neke mere pri nas v polju lutk še vedno veljajo za tabu oziroma so precej kontroverzne, provokativne. Če se samo spomnimo na uprizoritev Love Dolls brazilskega režiserja Dude Paiva, ki je pri nas s svojo estetiko in nenavadnim (morda tudi delno sprevrženim) spletanjem animatorja in lutke, razprl dodatno dojemanje lutkovnega medija ter poudaril njegovo globino, tesnobo in neznanost, ki jo doprinese pri obravnavi prej omenjenih »tabuiziranih« tem.

Opažam, da večina lutkovnih predstav za odrasle želi provocirati in nam s pomočjo lutke spregovoriti o temah, ki so delno še vedno tabuizirane. Na mednarodni sceni je kar precej predstav na temo smrti, na festivalu bomo v tem kontekstu lahko videli žanrsko raznolike – humorne pa tudi temačne – izvedbe, na primer Happy Bones (Matija Solce), Hiše klovnov (Merlin Puppet Theatre iz Grčije), Mali samomori (Molnár Gyula iz Italije). V sklopu tematike spolnosti pa najbolj izstopa predstava Porno lutke (Adentro Producciones iz Kolumbije), ki lutke popolnoma razgali in hkrati zelo konkretno spregovori o seksu in različnem dojemanju spolnosti. Potem pa je tu še Ženska, ki preveč diha (Cie la Passionata Svironi iz Izraela), kjer se v konstrukciji ženske dojke pripoveduje zgodba o zbliževanju ženske in moškega, spolnih stikih, je nekakšna »standup erotična« lutkovna predstava, kjer se lutke sproti izoblikujejo iz čokolade …

So pa vse omenjene predstave jasno deklarirane, da so namenjene mladini in odraslim, tako da načeloma ne prihaja do neželenih komunikacijskih trkov z otroško publiko.

Festival se bo podal tudi v središče mesta in opozoril nase na visokofrekventnih ljubljanskih ulicah. Nuja, trend, propaganda, potreba po interaktivnosti ali morda kar vse skupaj?

Z uličnimi predstavami želimo vzpostaviti večjo interaktivnost, tako s slučajnimi mimoidočimi kot z gledalci, ki bodo tja prišli načrtno. Nekako jih skušamo pahniti v aktivno vlogo sodelujočega v predstavi. V predstavi Nap (Babok iz Nizozemske) je prisoten sedemmetrski stolp, v katerega kukamo skozi okenca in spremljamo zgodbe, ki opozarjajo na usodne posledice vremenskih sprememb in naravnih katastrof. Prav tako se spremenimo v svojevrstne voajerje v predstavi Soseska (Cie la Passionata Svironi iz Izraela), kjer skozi miniaturne zgodbe spremljamo prostore zasebnosti, kukamo v mala stanovanja. Lutkovno intervencijo v javni prostor smo zasnovali na trasi med Namo in Lutkovnim gledališčem, tudi nekatere izložbe so zaživele v festivalskem duhu. Bo pa sicer precej dogodkov, ki se bodo dogajali na tej relaciji. Na Ljubljanskem gradu pa bo predstavljena avdiokinetična inštalacija Čaščenje (Yaniv Shentser iz Izraela), ki bo nekakšen koncert robotiziranih skulptur, ki so hkrati tudi inštrumenti.

Če se rahlo preusmeriva in načneva še kakšen teoretski razmislek: Kako danes dojemaš in razumeš razliko med lutkovnim in predmetnim gledališčem? Ali lahko še sploh govorimo o kakšnih konkretnih mejah, znakovnih ločnicah ali je njun preplet že preveč kompleksen in simbolno zabrisan?

V svetu je ogromno festivalov, ki se še vedno deklarirajo kot »lutkovni festivali«, čeprav znotraj njihovih programov veliko prostora zavzema vizualno gledališče, kjer so v ospredju materiali in animacija teh materialov. Sama gledališče predmetov dojemam kot del lutkarstva. Na tem mestu se spomnim na formulacijo Roka Vevarja, ki je dejal, da morda ne moremo več govoriti o lutkarstvu, temveč le še o gledališču animiranih form, saj je tovrstna izraznost izjemno razprta, zlasti z vstopom sodobnih medijev, in tudi, kot sem že omenila, lutka ni več samo v rokah lutkarjev, ampak tudi drugih ustvarjalcev.

Ko smo že pri ostalih medijih – festival bo v Kinoteki ponudil serijo filmskih upodobitev lutk in lutkovnih uprizoritev.

Želeli smo realizirati idejo, da bi del festivala obogatili tudi s filmom, še posebej zato, ker letos mineva 60 let od prvega profesionalnega animiranega lutkovnega filma Saše Dobrile Sedem na en mah. Idejo o retrospektivi je podkrepila ravno tako 60-letnica Zvezdice Zaspanke, videli bomo namreč lahko prvi slovenski barvni celovečerni film z lutkami (1965) Zvezdica Zaspanka (režija Jože Pengov, scenarij Frane Milčinski). Potem je tu še 100-letnica rojstva eminentnega filmskega animatorja lutk Jiříja Trnke, njemu se bomo poklonili s projekcijo celovečernega animiranega lutkovnega filma za odrasle Sen kresne noči. Program Lutke na filmskem platnu je oblikoval Igor Prassel.

Letošnji festival bo torej v močnem znamenju časovne, žanrske in generacijske povezovalnosti.

Res je, vsebinsko je festival zasnovan kot most med preteklostjo in sedanjostjo, med tradicijo, klasiko in sodobnostjo. V preteklost nas bo brez dvoma doživeto ponesla tudi razstava lutk Milana Klemenčiča, del njegove zapuščine. Zdi se mi izjemno pomembno, da se javnosti pokažejo dediščine ključnih akterjev na področju lutkarstva. V vitrini Lutkovnega gledališča Ljubljana pa na vpogled postavljamo tudi tri konservirane in restavrirane lutke iz otvoritvene predstave Mestnega lutkovnega gledališča Ljubljana leta 1948, danes Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Povezani dogodki

Zala Dobovšek, SiGledal, 16. 4. 2010
Demistifikacija zmajev
Zala Dobovšek, 15. 12. 2010
Družba na poti, lepota zapletenih odnosov
Gost

kolk je tale luštkana ... ko kšna lutka

11. 9. 2012