Tjaša Bertoncelj, 13. 9. 2016

Pobeg

Festivalski blog – Lutke 2016: Refleksija
Foto: Arhiv Renaud Herbin
Foto: Arhiv Renaud Herbin
Foto: Arhiv Renaud Herbin
Foto: Arhiv Renaud Herbin

Predstava, ki za svojo sceno uporabi samo temen, zaprt prostor z grobimi tli in človeka – manjšo lutko, ki se je znašla ujeta v tem prostoru. Milje, v izvrstni izvedbi Renauda Herbina, se sooča s pobegom lutke iz utesnjujočega prostora. Ti pobegi so vsakič neuspešni, saj se tik pred izstopom pojavi nevidna sila, ki lutko potisne nazaj na začetno točko in jo pri tem večkrat tudi podre na tla. V začetku lahko še sledimo optimistični volji osrednje figure, s tem ko nenehno vstaja in se trudi vedno znova in znova. Vendar zaprt prostor ne ostaja več samo fizičen, ampak prevzame tudi obliko psihične omejitve. V ozadju tiha glasba izkazuje obupanje in nemoč. Svet, v katerem se nahaja lutka, začne toneti v vodi pritiska, temu pritisku pa podleže tudi lutka. Četudi se trudi ostati nad gladino, ga globina vode požre in na koncu spet izbruhne na trdna tla, tokrat že popolnoma izčrpanega, komaj dihajočega in ujetega v temačnost prostora in lastnih misli. Herbin animira lutko, prepleteno z vrvicami, z višine na odličen in realističen način. Prevzame misijo lutke, neutrudno ji skuša pomagati s pobegom, skuša jo odrešiti pred potopom in vliti dovolj volje za ponovne poskuse. Z mesta na katerem se nahaja animator padajo kapljice pota, ki izenačijo poskuse lutke in animatorja, in ju strnejo v eno celoto. Kljub uspešni postavitvi atmosfere, fascinantne animacije in splošne dovršenosti, pa absurdnost, ki jo želijo preko glasbe, osvetlitve in izvedbe podati gledalcu, ne doseže svojega učinka. Opazovalec lahko tako večkrat spregleda lutko in njena poskušanja in se preveč osredotoča na animatorja ter opazovanje poteka njegove animacije. Igra se tako odlikuje z nenavadnim konceptom in idejo, animatorskim ustvarjanjem in postavitvijo atmosfere prek glasbe ali odsotnosti le-te in osvetlitvijo, vendar v gledalcu zapusti prazen prostor zaradi stalnega ponavljanja zgodbene niti in neuspehom, da bi se gledalec lahko v celoti fokusiral samo na lutko in njene poskuse. Vendar je kljub naštetim pomankljivostim predstava vredna ogleda, saj ji v nekaterih trenutkih uspe zelo dobro izpostaviti vprašanja eksistence, človeške utesnjenosti in vprašanj metafizike.

***

Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek

https://lutke2016.wordpress.com/

Povezani dogodki

Katja Pestotnik, 11. 9. 2016
Who do you see when you look at yourself?
Klara Vulikić, 12. 9. 2016
Mesto za vsakogar
Klara Vulikić, 11. 9. 2016
Kokakolonizacija razmišljanja
Maša Jazbec, 11. 9. 2016
Požigalec živi na severu
Nuša Simončič, 12. 9. 2016
Zgodovina je nova sedanjost
Tajda Hlačar, 13. 9. 2016
O tem, kaj je potem
Tjaša Bertoncelj, 12. 9. 2016
Taborišče v lutkah
Tjaša Bertoncelj, 11. 9. 2016
Čarobni odhod
Klara Vulikić, 11. 9. 2016
V otroštvu – v delavnici – v svetu
Katja Pestotnik, 11. 9. 2016
SAM DOMA. Sezona 1., epizoda 3.
Valentina Hajdinjak, 11. 9. 2016
Človek vs. narava
Nuša Simončič, 13. 9. 2016
Svoboda ob delu ali pobeg v smrt?
Klara Vulikić, 13. 9. 2016
Eins. Zwei. Drei. Življenje.
Maša Jazbec, 14. 9. 2016
Polet na planet domišljije
Tajda Hlačar, 14. 9. 2016
Odbita gotska grozljivka
Valentina Hajdinjak, Tjaša Bertoncelj, 15. 9. 2016
Intervju: Miha Golob
Valentina Hajdinjak, 15. 9. 2016
Monopolna neumnost belega človeka
Nuša Simončič, 15. 9. 2016
Za vedno skupaj
Valentina Hajdinjak, 15. 9. 2016
Tunel nelagodja
Tjaša Bertoncelj, Benjamin Zajc, 1. 6. 2018
Miha Javornik: »Umetnost lahko gori in je v zgodovini tudi gorela«
Tjaša Bertoncelj, 14. 9. 2017
Enostavno, smrt
Martina Maurič Lazar, Tjaša Bertoncelj, 7. 9. 2018
Po stopinjah velikega lutkarja, Petra Dougana