Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2018

Ko ura odbije trinajst

Festivalski blog – Lutke 2018
Foto: Arhiv Les Antliaclastes
Foto: Arhiv Les Antliaclastes
Foto: Arhiv Les Antliaclastes
Foto: Arhiv Les Antliaclastes

Velika lesena struktura kukavičje ure. Namesto Krpanove kobile se v Lutkovnem gledališču Ljubljana odkrivajo skriti kotički in odprtinice, ki razkrivajo bizarni svet Trojnega valčka. Odpravi se logično, linearno, dramaturško in Patrick Sims nas popelje v groteskni ples Grimmovih Vilincev. Mračno atmosfero še bolj poudarjajo zvoki tiktakanje ure, lomljenja jajčnih lupin, zvonjenja in spremljajoč Moondogov Vilinski ples. Poleg zajca, ki se mu ne da skakati ‘po zajčje’ in raje strelja na kukavico ob polni uri, po nizih spremljamo tri zgodbe: o čevljarju, materi in dekli. Vsaka se izpostavi kot nerazvita samosvoja enota, ki jo ob svojem času predloži mehanizem ure z motnjo. Povezujoča nit so leteči deformirani vilinci naravnih materialov in različnih lutkovnih tehnik, katerim se (kljub negativno upodabljajoči vizualni podobi) ne opredeli jasen moralni status. Do protagonistov treh zgodb pristopajo v različnih vlogah, kar se sklada z vsesplošnim kreiranjem nepredvidljivega in neoprijemljivega absurdnega dogajanja.

Za navidezno korektno nemško oblikovano uro se torej skriva totalna degradacija, katero nakazujejo popačene lutke Josephine Biereye in mešanje krutega, temačnega z urejenim, estetskim in naravnim. Zloben izmaličen ptičji mladič se postavi zraven puhastega bambija, velika živalska maska s človeškim telesom itd. Ti kontrasti odvračajo od enovite ter skladne uprizoritvene slike. Preigravanje in kombiniranje različnih simbolnih elementov kreira konfuznost in komično postavlja ustavljeni red in logiko pred vrata. Tako kontrira konformnim estetsko ‘pravilnim’ in lepim standardom. Valček je navihana vilinska zmešnjava, ki odpira globine in razkriva njihov popačen obraz. A globina ostane le absurdna groteska, saj brez kreiranja drugih nivojev pomenov ostaja le v svojem namenu fantastične destrukcije.

 

***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu festivala LUTKE 2018, ki nastaja v sklopu celoletnega seminarja Mala šola kritike.

Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek

https://lutke2018.wordpress.com/

Festival Lutke

Povezani dogodki

Maša Jazbec, 17. 9. 2018
Nečloveško, človeško in prečloveško
Maša Radi, 17. 9. 2018
Možički iz voska in vrečk
Benjamin Zajc, 16. 9. 2018
Moja glina je lahko pošast
Maša Radi, 16. 9. 2018
Sedmina za pripovedno gledališče
Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2018
Odtajanje
Benjamin Zajc, 15. 9. 2018
Temačen, hladen, irončen – Grimm
Benjamin Zajc, 15. 9. 2018
Tehnologija sama po sebi ni umetnost
Maša Radi, 14. 9. 2018
Telesa kot prostor pripovedovanja
Maša Jazbec, 17. 9. 2018
Priprava čaja je cirkuški trik
Maša Jazbec, 20. 9. 2018
Človek in njegova mehanična preslikava
Tjaša Bertoncelj, 14. 9. 2017
Film o pionirju slovenskega lutkarstva
Tjaša Bertoncelj, 12. 9. 2016
Taborišče v lutkah
Tjaša Bertoncelj, 13. 9. 2016
Pobeg