Tjaša Bertoncelj, 12. 9. 2016

Taborišče v lutkah

Festivalski blog – Lutke 2016: Refleksija
Foto: Hotel Modern
Foto: Hotel Modern
Foto: Hotel Modern
Foto: Hotel Modern
Foto: Hotel Modern

Hotel Modern je gledališka skupina, ki jo sestavljajo Pauline Kalker, Herman Helle, Arlène Hoogweg ter Ruud van der Pluijma, njen namen je refleksija pomembnih zgodovinskih dogodkov. Zgodovini ne smemo pustiti, da gre v pozabo, saj nas ima veliko naučiti. Maketa taborišča Auschwitz se razteza čez celoten oder. Vidimo napis z rdečo barvo »Arbeit Macht Frei«, zgradbe, vlak, dimnik itd. Lutke vojakov ter jetnikov so miniaturne ter ročno izdelane. Narejene so tako, da še bolj poglabljajo temačno atmosfero, izgledajo kot iz slike Krik Edvarda Muncha. Shirani, z zamolklimi belimi obrazi obupano strmijo. V beli obleki s črnimi črtami se kažejo ženske, moški, otroci. Avtorji predstave Taborišče želijo poudariti množičnost ujetnikov in tako počasi kažejo obraze, ki kar trajajo in so kot morje neskončnih glav. Posamezni segmenti so v živo posneti s kamero in projicirani na stenski video. Tako smo priča dogodkom najbolj nehumane kletke. Jetnik se zgrudi od napora in vojak ga tolče, tolče, v dvorani bobni od jakosti udarca, ne neha, ampak še vedno tolče, tolče po mrtvaku, tukaj ni humanosti – le popolna groza. Prikazani so ubijalski tuši, od doziranja strupa do oblek, ki ležijo v predprostoru in nagih lutk, ki čakajo na tisti trenutek. Trupla so povsod, požigajo jih kot na tekočem traku ali pa ležijo na kupu zraven dimnika. Ni možnosti izhoda, dobro spijo le vojaki z veseljaško glasbo. Nema tišina in počasna dinamika delujeta kot dokumentiranje dogajanja v taborišču in dosežeta namen praznine. Povezujeta nas z resničnimi dogodki in na trenutke omogočara čisto, neposredno grozo. A nekaj manjka. Morda zato, ker smo se naučili gledati z distanco, saj je poglobitev v realno pretežka. In tako izkoristimo tisto ločnico, ki omogoči lažje spremljanje. V nas sili glas, da so »le lutke«.

***

Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek

https://lutke2016.wordpress.com/

Festival Lutke

Povezani dogodki

Katja Pestotnik, 11. 9. 2016
Who do you see when you look at yourself?
Klara Vulikić, 12. 9. 2016
Mesto za vsakogar
Klara Vulikić, 11. 9. 2016
Kokakolonizacija razmišljanja
Maša Jazbec, 11. 9. 2016
Požigalec živi na severu
Nuša Simončič, 12. 9. 2016
Zgodovina je nova sedanjost
Tjaša Bertoncelj, 11. 9. 2016
Čarobni odhod
Klara Vulikić, 11. 9. 2016
V otroštvu – v delavnici – v svetu
Katja Pestotnik, 11. 9. 2016
SAM DOMA. Sezona 1., epizoda 3.
Valentina Hajdinjak, 11. 9. 2016
Človek vs. narava
Tajda Hlačar, 13. 9. 2016
O tem, kaj je potem
Tjaša Bertoncelj, 13. 9. 2016
Pobeg
Nuša Simončič, 13. 9. 2016
Svoboda ob delu ali pobeg v smrt?
Klara Vulikić, 13. 9. 2016
Eins. Zwei. Drei. Življenje.
Maša Jazbec, 14. 9. 2016
Polet na planet domišljije
Tajda Hlačar, 14. 9. 2016
Odbita gotska grozljivka
Valentina Hajdinjak, Tjaša Bertoncelj, 15. 9. 2016
Intervju: Miha Golob
Valentina Hajdinjak, 15. 9. 2016
Monopolna neumnost belega človeka
Nuša Simončič, 15. 9. 2016
Za vedno skupaj
Valentina Hajdinjak, 15. 9. 2016
Tunel nelagodja
Tjaša Bertoncelj, Benjamin Zajc, 1. 6. 2018
Miha Javornik: »Umetnost lahko gori in je v zgodovini tudi gorela«
Tjaša Tomšič, Tjaša Bertoncelj, 26. 3. 2018
“Pa to je meni blazno fino delati!”
Tjaša Bertoncelj, 11. 9. 2016
Čarobni odhod