Tamara Matevc, 15. 1. 2009

Pet do dvanajstih, pismo igralcem.

Moja usta niso več suha. Slina mi teče po bradi od neučakanosti, da vas vidim, gledam in da vam ploskam. Kaj, ko bi šli danes zvečer dvakrat skoz?

… moja ljuba, rekla ti bom danes Eva, da neke stvari ostanejo med nama, če si jih slučajno želela povedati samo meni. Ko sva decembra nekega že temnega popoldneva sedeli v gledališču in obračali zasačeno jezikovno dilemo, si mi nenadoma rekla, da ti pa že ne boš nikoli izgovorila te besede. Komaj sem razumela, katere. Stanko. Stanko Fuk.

Nisem te hotela užaliti, ampak tako mi je bilo to duhovito, tako zabavno, tako … res res super, da sem se tresla od smeha vso pot iz Trsta domov. Rekla si mi, da je najlepše sporočilo cele uprizoritve skrito v repliki Dani, srečna boš, če boš skušala osrečevat druge. Vsak izmed nas je srečen toliko, kolikor osrečuje drugega. Vse ostalo je samo jalov egoizem, ki jo Stanko izgovarja Danici.

Priznam, takrat se mi je zdelo to milo rečeno naivno in malodane poceni. Danes pa, ko je ura takorekoč že pet do dvanajstih in ko po svojih suhih ustih zaman iščem kreh kreh kreh in tej, tej, tej mislim, da si imela na nek preprost način zelo prav.

Igrali smo v torek zjutraj prvič za šolo, za dijake in ko je bilo predstave konec, sem tekla do mojih igralcev in potem, ko sem vsakega posebej objemala, se moje roke kar niso in niso hotele razkleniti in jih izpustiti, da se odidejo preobleč v svoje privatne obleke. V patetičnem šepetu hvala hvala, ki se je komaj prebil ven iz debelega grlenega cmoka, sem zaman lovila vsaj ščepec vsega tistega, kar mi je kipelo v prsih ob hvaležnosti do vas igralcev, ki ste iz mojih črk naredili svoje in me potunkali v jezero rumene sreče, da so mi zrasle škrge in bom ostala kar tam ...

Rada bi vam povedala – tik preden se naša predstava poda na svojo pot h gledalcem – par stvari, v katerih ste bili zame zelo presunljivi.

Miranda, opazili ste, kako Vam nikoli nisem mogla reči Ti. Veste zakaj? Zato, ker sem vas opazovala, kako prihajate na vajo vedno pol ure prej, kako se notranje umirite, s kakšno posvečenostjo stopate na oder, kako prisluškujete vase, ko šepetaje ponavljate tekst. Rezultat vaše drže (in seveda vaših bogatih življenjskih in igralskih izkušenj) je izredno gosto tkana odrska prisotnost.

Ulovila in izrazila ste Emo Tomažič v njeni zloveščosti, ki pa ste jo ostrila pravzaprav s prekrivanjem: na njeno notranje izhodišče ste pripela tanek šarm starčevske nebogljenosti in pozabljivosti, v Eminem končnem samoobračunu pa ste zloveščost razklenila v spokoj in radostno odrešitev.

Čudovita ste v svojem trdem in gospodovalnem odnosu do Danice, v svoji spogledljivosti, s katero izražate dobrodošlico na svojem domu svojemu zetu Stanku, ljubeznivosti, ki jo hranite zgolj za Pinka, tečnobnosti, s katero nasprotujete kremenitemu vrtnarju Angelu ter jamrastem jadikovanju, s katerim se skušate otresati Rininih opazk, da je že čas, da končno greste …

Zgodovino ohranjate bolj živo od sedanjosti, ste nosilka protokola, zagovornica nespremenljivosti in kulta: ko se z rampe vračate do svojega prestola in mladi ob vašem mimohodu zamrznejo, je jasno, da ritem vaših korakov diktira ritem našega dihanja in zdi se, kot da imate moč, da z eno samo kretnjo kot strašna Kali končate vse … Z rahlo priprtimi očmi zlovešče motrite rajanje mladega sveta, ki brsti okoli vas, kot bi oprezala, kje mu lahko polomite krila … In čisto na koncu vstanete vsa lepa, vsa mlada, veličastna in odrešena in se poslovite ...

Ljuba Nikla, še zdaj me zanima, kaj točno se je zgodilo takrat, ko si si prvič prisvojila Angelove brke? Kaj je bila vsebina tistega impulza, s katerim si segla ponje? Odlično dozirana kaplja norosti … Veš, pobožaš gledalca s tem, rečeš mu, skupaj se nama dogaja ta zgodba … Zelo si znala čakati na prave impulze, zelo si potrpežljiva v tem in zelo si spoštljiva do svojega igralskega talenta. Kot bi menila, da ti je darovan in da se moraš pred njim obnašati skromno. Plasti nalagaš počasi, čakaš na dogoditev … Znotraj ustvarjalnega procesa si pojem kolegialnosti.

Danica je v svojem bistvu kaotična, nepredvidljiva, kajne? Bolj kaotična kot čustvena. Morda zato, ker se s svojimi najbližjimi nenehno druži znotraj vojn, bitk, spopadov … Zelo dolgo se lahko kontrolira, ko pa ji poči film, ji poči tako … tako … tako, da letijo v zrak vsi sveti Jožefi in Marije in mali Jezuščki ... Ne zanima te zgodovina, umetnost, identiteta … Ti si zaščitnica privatnosti, doma in svet zunaj intimnega je siv, dolgočasen in nepomemben. Biti s svojim moškim ok, ok v vsakdanjem življenju, v vsakdanjih malenkostih in banalnostih, to je edina bitka, v kateri je vredno vztrajati.

Vem da veš, ampak vseeno: super napadaš pinco. Še si lahko daš duška. Še, še!!! Pretresljivo moleduješ za mamino pozornost. Pokroviteljsko dobrohotna in obenem egoistično zazrta vase si v svojem odnosu do Rine. V zaporu zelo artikuliraš, kako svojo notranjo moč, da preživiš, najdeš prav v intimnem partnerskem odnosu. Jasna si v svoji nemočni želji spraviti ljubega brata in ljubega moškega in pretresljiva v laži, s katero praviš Stanku Naj Pinko dela, kar hoče. Jaz hočem tebe, kamor te peha Stanko s svojo brezkompromisno držo Ali si z menoj ali proti meni.

Tvoj razvojni lok je logičen in precizen: ker sama sebe ob Stanku nenehno tajiš, bruhnejo stare zamere na plano v najbolj neprimernem trenutku. Samota in občutek neustreznosti, nesprejetosti te pehata v norost, tvoje trpljenje pa je tako silno, da se preveša v grotesknost in črni humor.

Nikla, najbolj daleč stran si šla od mene prav v svojem kaosu. Tukaj si črke napolnila čisto s svojim smislom. Zelo sem ti hvaležna za to. Ta tvoja neukročenost je tvoja največja lepota: nič ne vem, kaj bo, kaj boš … se ti bo čisto skeglalo? Do kje? Ko se ti zamajejo tla pod nogami, postaneš nevarna in nepredvidljiva. Je tvoj vrh v replikah Ti misliš, da je vsega konec, ko ti enkrat pride, in zame ne poskrbiš, ker si prekleti egoist. Ljubim te. Spat grem. Ali ga samo jaz tako čutim?

Romeo, veš, Samo mi je enkrat rekel pa dobro nehaj ga tako gledat. - Kako?, sem rekla. Tako, kot da boš zdaj zdaj padla v nezavest. - Ja kako naj ga pa gledam drugače, če pa bom res vsak hip padla v nezavest??! Hotel je, da te gledam strokovno, razumeš. Glej, nimam nobene volje za to, da bi te kakorkoli strokovno gledala, me ne zanimaš, strokovno - poslovno in kar je še tega – čisto nič.

Tvoj Stanko je zgoščeno naseljen takoj, ko se prvič prikažeš na odru. To dosežeš s svojo kontrolirano počasnostjo, ki govori o samozavedanju lastne pozicije, v kateri imaš vse niti v rokah. V glavi ti teče nek tvoj film in jaz bi blazno rada vedela, o čem premišljuješ. Da bi namenil meni svojih pet minut … ker se zdi, da če ti tak tip nameni svojih pet minut, je življenje nekako imelo smisel. Razumeš? Se strinjam z Rino, ni kaj rečt: … vi že zgledate kot pisatelj … S čim se ukvarjaš v svojem srcu, da ti je za svet okoli sebe tako malo mar? Kaj je razlog te tvoje njegove melanholije, grenkobe …? Poln si samega sebe, nenadoma pa iz eterične poduhovljenosti zašviga odtenek perverznosti in vulgarnosti, s katero si v 3. dejanju morda cinično in morda v neki na pol sadistični nasladi ogleduješ gole prsi slovenske služkinje Rina.

Tvoja samozavestna egocentričnost kliče po poslušanju. Jaz bi kar sedela tam in poslušala, kako ti je hudo. Kako ti čutiš. Pozabila nase. Ker ti, ki si umetnik, že veš … Vsak trenutek, ko nisi v središču pozornosti, je zate pekel. Zmeraj najdeš razlog za umik iz odnosa, kajne? Duhovno življenje, literatura, umetnost … vse je bolj važno.

Boli te, kajne, neznosno boli spoznanje, da se kot pisatelj ne boš mogel realizirati, ker te bo prehitro doletela smrt. Kako ljubiš? Sploh ljubiš? Na kakšen način izražaš svojo ljubezen? Danica mora postati naravnost ekscesna, da jo sploh zaznaš!!! Veš kaj ti povem?! Pravzaprav zelo malo grdo govori. Zelo malo! Sploh veš, kako je ta spregledanost za žensko boleča??! Se ta sploh sanja, da … (ojej … malo me je zapeljalo … sori)

Zelo si zanesljiv in briljanten prav v dilemah, ki jih prepušča gledalcu. Vzpostaviš območje, ki dopušča, da je razlog tvoje npr. nezainteresiranosti do Rininih golih prsi danes v tak, jutri drugačen.

Primož, kako je bilo delat dve tako različni vlogi? Mislim, da si fajn naredil, veš. Brki so docela nepomembni, kar se tiče razlike: tvoj Pinko je zelo zagnan v svojem grenkosladkem herojstvu, hiter, sanjač, pravo Stankovo nasprotje: angažiran, toda razlog njegove angažiranosti je bolj osebni notranji nemir, raztresenost, razrvanost in ne morda trdna in globoka moralna drža, kot nas skuša prepričati. Žuli te veliko stvari: mama, ki ti ponoči blodi naokoli, dekleta, ki jih ni bilo prav veliko, sestra, ki si jo izgubil ... Ognjevit, vročekrven, gobezdav … toda vse v glavi.

Tvoj Angelo pa je poln silnega smisla za preživetje, prebrisan, obenem pa iskrena podpora Emi Tomažič, ki ji v svojem blagem oporekanju daješ občutek varnosti in prisotnosti moške roke v hiši ter jo na nek način umirjaš. Rina je tvoja pragmatična izbira oziroma pravzaprav edina alternativa. To, da nista imela nobenih otrok, je žalostno: svet očitno izginja, umira.

Zelo si lep in čudovit v trenutku, ko prvič resnično uzreš Rino: Rina zapoje in ti obstaneš. Obstaneš, ostrmiš, ostaneš ...pozabljaš oditi kljub temu, da je Danica že dala znak za odhod.

Ljuba Lara, veš, da sem zaradi tebe napisala tisti uvod na začetku? O Stanku Fuku in osrečevanju drugega?

Mislim, da ti nečesa nisem nikoli povedala. Med vajami se je zgodilo nekaj, kar mi je zelo veliko pomenilo. Morda je bilo nepomembno, morda je bila banalnost, toda mene je v tistem trenutku zelo pobožalo. Imeli smo neko obdobje, ko ste igralci hodili zadaj in gledali svoje kolege in sem pa taj kaj pokomentirali. Tako si sama v enem trenutku zaznala nek dramaturški problem in nisi ga šla povedat direktno Strelcu, ampak si prišla k meni in mi ga razložila na uho.

Glej, vseeno bi bilo, če bi šla takrat k Strelcu, zelo smo govorili ves čas križem kražem, ampak … ne bi bilo ravno vseeno. Bila sem mogoče malo ranljiva takrat. Zelo veliko mi je pomenilo, da si prišla k meni. Kako naj rečem … bilo je taktno, senzibilno in ogromno mi je povedalo o tebi kot o človeku.

Ta tvoja senzibilnost je jasno prisotna tudi na odru. Zelo. Mlada si, imaš še vse pred seboj … Na eni od zadnjih vaj sta z Niklo v prizoru, ko bi Dani rada, da Rina ostane pri njej itd., naredili tak … tak energetski vihar, da se je vse samo buskalo.

Tvoja Rina stoji ob strani stari gospe Tomažič v njenih zadnjih urah tostranstva. Ema ti zapušča svojo zgodbo. Ti si nadaljevalka. Veš to? Tebi zapušča gospa svoje ključe, ti si tista, ki ji boš hodila na grob prižigat sveče in ki boš v kamnito vazo polagala cvetje. Saj drugim ni bilo mar … gospa je bila žleht in z žlehtnobo se daleč ne pride.

Zastopiš, da je Danica pač gospa in da si ti služkinja. Tukaj si ne hodita v zelje. Ko pa si Danica vzame tvojega moškega, besno protestiraš. Ob tem si še zmeraj sposobna močne empatije in uvida prijateljičine stiske, zaradi katere se je odločila za to brezobzirnost.

In končno, tudi ti imaš svoje fantazme. Stanko, Stanko Fuk … ob vsaki priložnosti se ga kot mimogrede dotakneš, kajne? Se s svojim rokavom podrsaš ob njegov rokav? Siliš v njegovo bližino in ko se zdi, da ti usoda ponuja trenutek, v katerem se mu lahko kot ženska predaš, ne oklevaš. Zakaj ne, Rina? Ker si bila sama varana in ljubezen zate nikoli več ne bo čista? Ali zato, ker hočeš Živeti, pa magari samo za tisto eno samo uro … Un' ora sola ti vorrei ...

Angelo je tvoja pragmatična izbira, kajne? Kako miren in spokojen bi bil svet brez teh vase zagledanih danic, stanokov …

Iz vsakega sranja vstaneš čista in še bolj močna. Ema ti daje svojo moč. S tem, ko te tako zelo potrebuje. Družina Tomažič si ne zna brez tebe niti copat natakniti. Ti imaš svoje mesto v svetu in tvoje poslanstvo je jasno in zate osrečujoče in napolnjujoče: poskrbeti moraš za družino Tomažič. Ker svoje poslanstvo prepoznaš in ker zmoreš najti v njem popolno zadovoljstvo, zmoreš preboleti še tako hudo intimno bolečino. Dragocena si in tega se zavedaš.

Ti si izredno uspešna v ponovnem odkrivanju izgubljenih smislov. S svojo toplino in pragmatičnostjo krpaš razdrte sanje in prelomljene (za)obljube.

Veš, da nimaš niti ene »prazne« replike? Iz tektsa delaš svojo kopijo in si vedno bolj nedosegljiv izvirnik

Tvoje veliko srce je sposobno vse odpustiti in zaradi zmožnosti odpuščanja tudi preživeti vse hudo, kar te doleti. Zato tisti uvod. Ker si popolna zmagovalka zaradi sposobnosti odpuščanja, ki jo imaš. Iz tega razloga ti Ema preda svojo zgodbo. Samo tebi lahko zaupa, da jo boš pripovedovala zanamcem. Magari v italijanskem jeziku.

---

Moja usta niso več suha. Slina mi teče po bradi od neučakanosti, da vas vidim, gledam in da vam ploskam. Kaj, ko bi šli danes zvečer dvakrat skoz?

 

Povezave:

SSG Trst in Novi ZATO.

Tamara Matevc
ZALJUBLJENI V SMRT
(Posvečeno Fulviu Tomizzi ob desetletnici njegove smrti)

Režiser in scenograf: Samo M. Strelec
Dramaturginja: Tamara Matevc
Lektor: Jože Faganel
Kostumografka: Zvonka Makuc
Skladatelj: Igor Zobin
Video: Antonio Giacomin
Vilončelistka: Irene Ferro Casagrande

Ema Tomažič, nesmrtna: Miranda Caharija
Danica Tomažič: Nikla Petruška Panizon
Stanko Vuk: Romeo Grebenšek
Pinko Tomažič: Primož Forte
Rina, slovenska služkinja: Lara Komar
Angelo, kremeniti vrtnar: Primož Forte

Premiera: 16.1.2009, Mala dvorana SSG Trst

pdf Gledališki list (2.8 MB)

VIDEO

Predstavitev igralcev:
Igralci o delu z režiserjem
Utrinki iz vaj
Miranda Caharija
Nikla Petruška Panizon
Romeo Grebenšek
Primož Forte
Lara Komar
Lara Komar o šolski reformi

Sogovorniki:
Marko Sosič
Olga Franza
Marica Terčon
Jože Faganel, Marko Sosič in Nikla Petruška Panizon o Fulviu Tomizzi
Jože Pirjevec
Boris Gombač
Emidij Susič

FOTOGALERIJA

fotografije z vaj

fotografije s predstave

Iskreno se zahvaljujem vsem sogovornikom, ki so se v času priprave projekta Zaljubljeni v smrt (Posvečeno Fulviu Tomizzi ob desetletnici njegove smrti) pogovarjali z menoj in mi osvetlili mnoge zanimive vidike zgodbe zakoncev Vuk ter tržaške polpretekle zgodovine in tudi sedanjosti. V lepem spominu mi ostajajo srečevanja, pogovori in dopisovanja z Tomažem Banom, Olgo Franza, Borisom Gombačem, Fulvio Hočevar, Milkom Matičetovim, Borisom Pahorjem, Marijo Jurič Pahor, Rossano Paliago, Susanno Pertot, Jožetom Pirjevcem, Jankom Prunkom, Markom Sosičem, Marto Verginello, Emidijem Susičem, Dragom Štoko, Vilijem Ščuko, Marico Terčon idr.

Tamara Matevc

Tamara Matevc, 13. 12. 2008
Inspirazzija: Tomizza
Z doc. dr. Suzano Pertot se je pogovarjala Tamara Matevc, 24. 12. 2008
Globarizirane, nadetnične in svetovljanske identitetne opcije zamejskih Slovencev?
Tamara Matevc, 28. 12. 2008
Andiamo ragazzi!
Samo M. Strelec, 1. 1. 2009
Novo jutro, dobro jutro.
Iztočnice Tamara Matevc, 13. 3. 2010
Replike: Marinka Poštrak
Iztočnice Tamara Matevc, 6. 3. 2010
Replike: Jure Gantar
Tamara Matevc, 4. 5. 2008
Novi ZATO.