Sprašuje Tamara Matevc, 14. 3. 2010

Ko vic postane odrska resničnost

Včasih se celo sprašujem, ali ni edini razlog za to, da se Aristofanu smejimo še danes, vzgoja: le zato ker nam družba že od malega v glavo vbija, da so nekateri avtorji smešni, v njih še zmeraj lahko najdemo kaj zabavnega.

Pogovor z Juretom Gantarjem, svetovno uveljavljenim raziskovalcem komedije in fenomena smešnega, avtorjem številnih člankov iz tega področja, rednim profesor na Oddelku za gledališče na Univerzi Dalhousie v Halifaxu v Kanadi.

S čim se trenutno ukvarjate?  

Zadnje čase se veliko ubadam s tremi ali štirimi različnimi vprašanji. Že nekaj let me zanima problem estetskega vrednotenja in z njim povezan pojem literarne kanonizacije. Poleg tega precej razmišljam tudi o vplivu klasicistične komedije na razvoj filozofskih temeljev razsvetljenstva pa o razvoju različnih podzvrsti komedije kot posledice »razrednega« boja v gledališču. Berem Molièra in Brechta in se vsakič znova čudim, kako sem pri prejšnjih branjih lahko spregledal tako očitne prvine njune dramaturgije. In počasi bom začel razmišljati o Ionescu, ki ga bomo na oddelku uprizorili oktobra letos.

Kaj je danes loči sodobno komedijo od drugih zvrsti? - Kaj zamejuje komični gledališki žanr, ki kot vemo pozna celo paleto podžanrov?  Kdaj ne gre več za gostilniško stresanje vicev, ampak začnemo govoriti o komediji (ki ji pripisujemo določeno estetsko, umetniško vrednost)? Je danes vsak dramski tekst, ki vsebuje nekaj komičnih ("koliko" je ta nekaj?) sestavin, lahko že komedija? Kateri komedijski podžanri so danes na odrih najpogosteje prisotni?


Zgodovinska izkušnja nas uči, da je prav vsako igro mogoče uprizoriti kot komedijo. Arzenik in stare čipke, znamenito ameriško komedijo iz štiridesetih, je baje avtor Joseph Kesselring zastavil kot resno grozljivko in šele režiser ga je prepričal, da bo igra na odru izpadla smešna in da bi jo bilo pametneje uprizarjati kot komedijo. Tudi pogostnost poizkusov, da bi gledalce v predstavi nasmejali, sama na sebi še ni porok za žanrsko pripadnost, saj večina teh poizkusov dokaj hitro zastara. Gulliverjeva popotovanja, recimo, so se iz ostre in smešne politične satire prelevila v knjigo za otroke. Včasih se celo sprašujem, ali ni edini razlog za to, da se Aristofanu smejimo še danes, vzgoja: le zato ker nam družba že od malega v glavo vbija, da so nekateri avtorji smešni, v njih še zmeraj lahko najdemo kaj zabavnega.

O komediji lahko začnemo govoriti šele, ko gostilniški vici postanejo neločljivi del odrske resničnosti. Velike komedije preživijo tudi po tem, ko večina njihovega humorja popolnoma odmre, in sicer zato, ker preživijo njihovi liki. Ker dejanja velikih komičnih junakov niso miselni konstrukti, jih lahko gledališki ustvarjalci še vedno naselijo s svojimi domisleki in na ta način v igri obudijo komičnega duha, pa čeprav ne nujno tistega, ki je zabaval gledalce v času avtorjevega življenja.

Priljubljenost komedijskih podžanrov je verjetno še najbolj odvisna od gledališkega občinstva, ki mu je predstava namenjena. Komedija nravi, na primer, je veliko bolj pogosta v gledališčih višjih družbenih slojev kot pa v meščanskem okolju. Ker jo v glavnem zanima družbena kritika in se norčuje iz povzpetnikov, jo srednji sloj navadno zavrača. Prav nasprotno pa je telesni humor v glavnem sredstvo ponižanih in razžaljenih, saj s fizičnim kaznovanjem mogočnih ponuja vsaj začasno pozabo družbene podrejenosti. Glede na to, da danes verjetno ni več gledališča, ki bi hkrati privlačilo vse družbene sloje, lahko v enem samem velemestu spremljamo celotni spekter podžanrov, od preprostih skečev do politične satire.

Tina Kosi je na tiskovni konferenci 19. Dnevov komedije dejala, da je pri nekaterih avtorjih, ki so svoje tekste prijavili na natečaj Žlahtno komedijsko pero, zaznati splošno pomanjkanje gledališkega in dramaturškega znanja. - Kateri so po vašem mnenju velikani sodobne komedije (pri nas in po svetu), od katerih se je danes mogoče učiti in od katerih bi se peresa, ki imajo ambicijo pisati komedijo, morala učiti?

Pred tridesetimi ali štiridesetimi leti bi bilo na tako vprašanje bržkone veliko laže odgovoriti kot danes. Kljub temu da je bil razkol med avantgardo in bulvarjem že takoj po drugi svetovni vojni zelo opazen, je bilo tudi brez zgodovinske distance vseeno jasno, kdo so velika imena svetovnega gledališča. Na začetku tretjega tisočletja bi se vsaj jaz laže odločil za najboljšega televizijskega ali filmskega komika kot pa za vzornega gledališkega komediografa. Gospod Bean z Rowanom Atkinsonom, recimo, je zame še zmeraj ena najboljših televizijskih komedij. V gledališču so me v zadnjih letih še najbolj nasmejale enodejanke Davida Ivesa, pa so tudi nekatere izmed teh že polnoletne.

Poznamo podobne festivale tudi pri drugih narodih? - Kateri festivali komedij so najbolj prepoznavni na mednarodnem nivoju? - Kaj pa nacionalne ali mednarodne natečaje za pisce komedij?

V Kanadi je najbolj znan festival komedije montrealski Just for Laughs (Samo za smeh), ki v glavnem privablja standup komike. Nasploh se zdi, da standup komedija počasi postaja dominantni komični žanr gledališča v živo. Je veliko cenejša in bolj prilagodljiva kot tradicionalna narativna komedija, a obenem ponuja dovolj materiala za več sezon televizijskih nanizank. Nacionalnih in mednarodnih natečajev za pisce komedij je v angleško govorečem svetu zelo malo. Če že so, so večinoma namenjeni začetnikom. Objave na Youtube bodo slej ko prej popolnoma nadomestile pisanje in razpošiljanje besedil, kar po svoje sploh ni slabo, saj v komedijo vračajo komike, ki so jih dramski pisatelji vse od začetka devetnajstega stoletja naprej dokaj uspešno pregnali z gledaliških odrov.

(Odgovarjal je Jure Gantar)

Povezave:

 

Iztočnice Tamara Matevc, 6. 3. 2010
Replike: Jure Gantar
Sprašuje: Zala Dobovšek, 9. 9. 2007
Intervju čez lužo: JURE GANTAR
Iztočnice Tamara Matevc, 2. 3. 2010
Replika: Dušan Jovanović
Iztočnice Tamara Matevc, 2. 3. 2010
Replike: Tone Partljič
Iztočnice Tamara Matevc, 27. 2. 2010
Replike: Mare Bulc
Iztočnice Tamara Matevc, 27. 2. 2010
Replike: Zvone Šedlbauer
Sprašuje Tamara Matevc, 10. 7. 2010
Intervju z Vilijem Ravnjakom
m, 4. 3. 2010
Replika: Tomi Janežič
Tamara Matevc, 15. 3. 2010
Zaključek festivala Dnevi komedije
Sprašuje Tamara Matevc, 10. 7. 2010
Intervju z Vilijem Ravnjakom
Sprašuje Tamara Matevc, 1. 2. 2010
Prekrasan ali s greškom
Sprašuje Tamara Matevc, 4. 1. 2010
HNK Varaždin: kontinuitet dug gotovo četiri stoljeća