Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2018

Odtajanje

Festivalski blog – Lutke 2018
Foto: Arhiv Theatre de L’Entrouvert
Foto: Arhiv Theatre de L’Entrouvert
Foto: Arhiv Theatre de L’Entrouvert
Foto: Arhiv Theatre de L’Entrouvert
Foto: Arhiv Theatre de L’Entrouvert

Sprva je kocka ledu, nepopisan list, na katerega se začenja pisati zgodba. Iz ledu nastane figura, ki je kot uvodne odtekajoče črke na ledu, obsojena na propad. Izhajajoč iz romana Oedipus on the road Henrya Bauchana nas režiserka, scenografinja in izvajalka Elise Vigneron v predstavi Kamorkoli poetično vpelje v Ojdipovo potovanje vodnih agregatnih stanj. Po kapljicah izginjajoča ledena marioneta se vzpostavlja skozi odnos s hčerjo Antigono, ki s svojo človeško prezenco tvori in prevprašuje odnos med lutko in živim bitjem. Skozi počasni tempo spremljamo Ojdipovo vstajanje in pokončno postavljanje telesa, ki ga spremljajo ovire marionetne navezave in lastni manko – telesna struktura ledu. Otežen gib zaradi zunanjih in notranjih vplivov privede do izraza oživljanje lutke. Kot je lutka manipulirana in odvisna od svojega animatorja, je navkljub svoji emancipaciji v naravni material in s svojim izstopom iz umetnega v naturalno, v vlogi šibkega in podrejenega člena tudi v odnosu z Antigono (Elise Vigneron): ta spremlja njegovo vzpostavljanje in izginjanje v vlogi varuha in pomočnika z nežnimi dotiki lutkine roke, telesno podporo, močnim stiskom celotnega lutkinega telesa. Nudi zaščito, ki pa vendarle ne more preprečiti razgrajevanja. Ljubezen, neomejeno prizadevanje, še celo prednost človeške figure nasproti slabotni pogojeni lutki ne more preprečiti življenjskega krogotoka: iz ledu in kapljic v paro.

Mistično vzdušje kreira tudi kontrast med vsepresegajočo temo, minimalistično scenografijo sklenjenega kroga ter svetlo podobo ledu, ki kot fluorescentna podoba sveti nasproti umetno določajočemu, determinističnemu okolju, okolju ognja (raztapljajoče sile) v razmerju z vodo. Občasni zvoki kitare (Pascal Charrier), saksofona (Robin Fincker), bobnov (Sylvain Darrifourcq) in klaviatur (Julien Tamisier) pa še bolj izpostavijo vsakršen gib in boj proti tem silnicam. Kljub temu, da se skozi potek dogajanja pojavijo različni vsebinski poudarki, predstava bolj temelji na vizualni podobi in  odnosu med dvema likoma kot na sami zgodbi. Kamorkoli na oder tako kaplja relacije in igre moči med človekom, lutko, življenjem, smrtjo in z zanimivo uporabo materiala ponese tematiko odhoda na poseben estetski nivo. Obenem pa ne razvije zadosti potovanja Ojdipa in tako deluje kot megleni, a hkrati blag, senzibilen prizor s potencialom.

 

***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu festivala LUTKE 2018, ki nastaja v sklopu celoletnega seminarja Mala šola kritike.

Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek

https://lutke2018.wordpress.com/

Festival Lutke

Povezani dogodki

Benjamin Zajc, 15. 9. 2018
Temačen, hladen, irončen – Grimm
Benjamin Zajc, 15. 9. 2018
Tehnologija sama po sebi ni umetnost
Maša Radi, 14. 9. 2018
Telesa kot prostor pripovedovanja
Maša Radi, 16. 9. 2018
Sedmina za pripovedno gledališče
Benjamin Zajc, 16. 9. 2018
Moja glina je lahko pošast
Maša Radi, 17. 9. 2018
Možički iz voska in vrečk
Maša Jazbec, 17. 9. 2018
Nečloveško, človeško in prečloveško
Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2018
Ko ura odbije trinajst
Maša Jazbec, 17. 9. 2018
Priprava čaja je cirkuški trik
Maša Jazbec, 20. 9. 2018
Človek in njegova mehanična preslikava
Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2018
Ko ura odbije trinajst
Tjaša Bertoncelj, 11. 9. 2016
Čarobni odhod
Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2017
Za črnim oblačilom