Nika Arhar, SiGledal, 7. 10. 2011

Od vpogleda v skrivnostni svet žuželk do zabave za mlajše gledalce

Primerjalna analiza otroškega dramskega besedila. Maja Borin: Žužina, moja odštekana družina – Maja Borin/ustvarjalci predstave (režija Jaša Jamnik): Žužkerada.

Žužkerada / foto Nejc Saje

Uprizorjeno dramsko besedilo se lahko od prvotnega, avtorjevega besedila močno razlikuje. Kakšne so spremembe besedila, ki jih za uprizoritev napravijo ustvarjalci, in kako te učinkujejo? Kaj nam lahko povedo o pisanju dramskih besedil in o njihovem branju z namenom uprizoritve? V čem ustvarjalci iščejo gledališkost besedil? Pot od besedila na papirju do besedila na odru premišljujemo skozi primerjalne analize avtoričine in uprizoritvene verzije besedila.

Predstava Žužkerada je uvrščena v tekmovalni program Zlate paličice 2011.

Vloge v otroškem dramskem besedilu Žužina, moja odštekana družina, za uprizoritev preimenovanem v Žužkerada, pripadajo petim različnim žuželkam. Gosenica, kasneje preobražena v metulja, ličinka, po preobrazbi pikapolonica, mravlja, komar in muha se srečujejo pri oglodanem listu, nekje na travniku ali v gozdu, daleč od ljudi. Besedilo izriše pisano živalsko družbo, preobrazbo žuželk preplete z zaključnim dogodkom žuželčje maškarade – žužkerade, prvotna in uprizoritvena, močno skrajšana verzija pa do predstavljenega sveta žuželk pristopita z različnim interesom. Medtem ko je avtorica besedila Maja Borin v besedilu v ospredje postavila zanimivi svet žuželk, so ustvarjalci tekom vaj tekst skrajšali in poenostavili v osrednjem fokusu osnovnega dogodka žužkerade. Tako prilagojeno besedilo je ustreznejše mlajšemu občinstvu (morda je k takšni adaptaciji besedila prispevala zunanja potreba po predstavi za mlajše gledalce?), datum premiere (4. marec 2011, le nekaj dni pred pustno človeško maškarado) pa daje slutiti, da je tudi izpostavljena linija uprizoritvene verzije besedila prilagojena zunanjim okoliščinam. Kako se to kaže v besedilu in kako te spremembe učinkujejo glede na prvotni avtoričin tekst?

Liki žuželk so označeni z izstopajočimi značilnostmi njihove vrste (pri nekaterih v večji meri, pri drugih manj), a so te karakterizacije veliko jasneje izražene v avtoričini verziji, saj so v uprizoritveni z zgostitvijo dogajanja črtali kar nekaj dialogov in skrajšali replike, ki prikazujejo značilnosti posamezne žuželke. Njihove osnovne karakteristike so ohranjene tudi v uprizoritveni verziji, a so postavljene v drugi plan. Jasna in enoznačna osnovna linija uprizoritvene zgodbe se nanaša na dogodek žužkerade, liki pa so v skladu s tem lokom zgoščeni na svojo osnovno karakterizacijo, ki je potrebna, da so razumljive njihove vloge v tej žuželčji družbi, ki pripravlja svojo zabavo v maskah.

Spremenjena so tudi imena žuželk; ta so v avtoričini verziji nekoliko neobičajna, a povezana z imenom vrste ali značilnostjo posamezne žuželke, včasih se avtorica z njihovimi imeni/značilnostmi tudi poigra. Gosenica Belinček po metamorfozi postane metulj belin; ličinka, ki po metamorfozi postane pikapolonica, je Polonca, imenska pomanjševalnica pa se izvrstno poda tudi njenemu radoživemu karakterju. Zmagoslava je prava mravljica – pridna, delovna in močna ali, kot jo v simpatični oznaki pozdravi Belinček, »zmagovalka«, kar Zmagoslavo kot 'imenska zmešnjava' takoj zbode. Avtorica pomenljivo in igrivo poimenuje tudi komarjevo ženo in zdravnico, dr. Pika, ki torej »pika« kar v dvojni vlogi. To ime je v uprizoritveni verziji edino ohranjeno, za ostale žuželke pa so izbrana krajša, bolj poznana oz. običajna imena, ki povezave z likom ne ohranjajo več. Belinček postane Pavle, Polonca Polona, mravlja dobi ime Lena, ki označuje ravno nasprotje njenega značaja. V avtoričini verziji z manj očitno oznako izbrana imena (komar Ignacij in muha Matilda) sedaj postaneta Marko in Ela.

Avtoričina verzija simpatični žuželčji svet prikazuje bogato in z zanimanjem vabi v odkrivanje in spoznavanje tega skrivnostnega sveta, ki ga običajno ne vidimo s takšnimi očmi, saj je tako majhen, da ga z lahkoto spregledamo in odpravimo kot nepomembnega, ko pa ga ne moremo več ignorirati, se nam prikazuje kot nadležen. Uprizoritvene verzije sama skrivnost tega »drugega« sveta ne zanima v tolikšni meri in živalske like uporablja kot 'od človeških nekoliko drugačne' like, ki sodelujejo v zanimivi dogodivščini – žužkeradi. Seveda tudi avtorica na te živalske like lepi človeške značilnosti, a s tem ne reducira ali oži žuželčjih likov, ampak ustvarja izdelane, polnokrvne, a razumljive in jasne like, medtem ko so ti v uprizoritveni verziji v skladu z izpostavitvijo samega dogodka – žužkerade – nekoliko sploščeni in poenostavljeni.

H kompleksnejši predstavitvi živali pelje tudi odločitev avtorice, da se vse žuželke ne poznajo med seboj. Spoznavajo se med srečevanjem in skupaj z bralci odkrivajo tudi marsikaj druga o drugi. Sam pojem žuželčje družine v prvotnem naslovu je tako širši od splošno razumljene »družine« in izriše, kako se skozi čas žuželke spoprijateljijo skozi skupno idejo in organizacijo žužkerade ter na zaključku tvorijo veselo prijateljsko druščino – družino različnih karakterjev. Tudi če takšen dodatni pomen (razvoj odnosov, pomenske plasti prijateljstva, razširjene družine) otroški bralcu/gledalcu ni v celoti neposredno razberljiv, je ta dovolj plastično prikazan skozi samo dogajanje in tako prenešen sprejemniku, pa tudi samo dogajanje obarva z drugačnim občutjem. V uprizoritveni verziji je ta ideja besedila izpuščena; živalice se med seboj že poznajo, predstavljene so poenostavljeno, saj so zasnovane le v tolikšni meri, kot je to potrebno za razvoj dogodkov – v funkciji zgodbenega poteka, ki pripelje do žužkerade.

Sama žužkerada (žuželčja maškarada) je v avtoričini verziji vpeljana v celoti od ideje, ki prešine Polonco, do pojasnjevanja ideje drugim in samega dogodka, v uprizoritveni verziji pa je žužkerada vpeljana skozi že prej obstoječo idejo, ki pa je zaobšla Polono (njej so za žužkerado pozabili povedati), tako da se pojasnjevanje dogodka odvija na podlagi te »napake«. Pri tem se izrišejo zanimive spremembe njenega karakterja. Radovedna, živahna, polna idej, sproščeno mladostna in navihana Polonca, ki se v avtoričini verziji prva navduši nad idejo mušjega žura (za katerega si je moral komar nadeti masko muhe, saj se ga sicer ne bi smel udeležiti) in iniciira splošni žuželčji žur, je v uprizoritveni verziji živahna, nekoliko nadležna in užaljena, ker jo je povabilo za žužkerado (od kod ideja zanjo, tu ni pojasnjeno) zaobšlo. Z napravljenimi redukcijami je vse like doletela nekakšna »negativnost«. Opuščanje kompleksnejše karakterizacije je pri likih v nasprotju z idejo tvorjenja prijateljske žuželčje družine izpostavilo ravno njihove negativne plati. Žuželke kot da prikazujejo človeške »spektakelske« lastnosti; nenehno nergajo, se žalijo in se prepirajo. Čeprav to počnejo tudi v avtoričini verziji, so tam te lastnosti prepletene s pozitivno prijateljsko naklonjenostjo in tako njihovi prepiri delujejo simpatično.

Vzporedno s pripravo žužkerade se odvija še ena vrsta preobrazbe – resnična metamorfoza žuželk – gosenice v metulja in ličinke v pikapolonico. Ta v avtoričini verziji nastopi kot del presenetljivega žuželčjega sveta, v uprizoritveni verziji pa je v večji meri navezana na preobrazbo, potrebno za žuželčjo maškarado. V obeh verzijah besedila je na začetku izpostavljeno hranjenje obeh žuželk (lena gosenica le leži na listu in ga gloda, vse, kar ga zanima, pa je hrana, živahna ličinka pa tudi nenehno zoba listne uši). A medtem ko avtoričina verzija med njuno nenehno hranjenje skozi razširjeno dogajanje in dialog vpleta še druge lastnosti, tako njune kot od drugih žuželk, uprizoritvena večinoma oklešči preostale karakteristike.

Ko se med vadbo žužkoplesa prične njuna »bolezen« (ščipanje, pikanje, zvijanje in bolečina, ki si jih ne znajo razložiti), verziji besedila zavzameta drugačen pogled na dogajanje. Uprizoritvena verzija tako spremlja njuno stanje v prvem planu skozi potek dogodkov; Polona in Pavle se odplazita, da bi si poiskala zavetje, saj ju je pričelo zebsti, v zaključku pa se na žužkeradi pojavita po metamorfozi, kot metulji in pikapolonica, in doživita pohvale, kako lepi maski sta. V avtoričini verziji preobrazbo spremljamo z vidika mravlje Zmagoslave in komarja Ignacija, ki želita priti zadevi do dna in ugotoviti, kaj preobrazba je oz. kakšno bolezen imata ličinka in gosenica. S tem, ko ličinka in gosenica kar izgineta in ju prijatelji nikjer ne najdejo, avtoričina verzija na tem mestu ustvari suspenz in otroci lahko skupaj z žuželčjimi prijatelji ugibajo, kaj se je z njima zgodilo. Namigi v besedilu omenjajo le dve čudni vreči, za kateri nihče ne ve, kaj sta. Razkritje se dogodi skozi fasciniran (otroški) pogled žuželčjih prijateljev, ki zbrani na žužkeradi opazujejo, kako sta »vreči oživeli«, in se videnemu čudijo, pa tudi malce bojijo. Ko se vreči odpreta in iz njiju prilezeta prenovljena Polonca in Belinček, pojasnita, kdo sta in kaj se je zgodilo, tako presenečenim prijateljem kot otroškim bralcem/gledalcem, in jim vsem predstavita skrivnost metamorfoze. Skozi ta »drugi« pogled, ki omogoči ugibanje nečesa skrivnostnega in je poln različnih čustev in občutij, je žuželčja transformacija poudarjena kot fascinantno dejstvo živalskega sveta in ne le kot presenetljivo dejstvo zunanje lepote in vizualne uspešnosti maske.

Čeprav gre za dinamično in koherentno uprizoritveno besedilo, je videti, da so ustvarjalci spremenili osnovno zamisel avtoričinega besedila in kot vodilo izpostavili svojo (preobleke, preobrazbe za žužkerado), ki je v avtoričini verziji prisotna, a hkrati vpeta v obširnejši in slikovitejši vpogled v posebno žuželčjo družbo. Dinamika uprizoritvenega besedila temelji na kratkih replikah čez celoten tekst, dinamiko avtoričinega besedila pa poleg tega (veliko replik je kratkih, nekatere pa so tudi daljše) najdemo predvsem v raznolikosti, zanimivosti in barvitosti žuželčjega sveta. Uprizoritveno besedilo (zgoščeno in tekoče v osrednjem dramaturškem loku dinamičnega dogajanja) pri tem oklesti precej elementov, ki so bistveno določali žuželčji svet v avtoričini verziji, in s črtanjem na osnovno linijo ter opuščanjem kompleksnejše karakterizacije v primerjavi z avtoričino verzijo ponuja stereotipno prikazovanje likov in poenostavljen prikaz nekega sveta. Te primerjave tako govorijo o značilnostih še ene preobrazbe – preobrazbe dramskega besedila v uprizoritveno dramsko besedilo, ki je iz prvotnega besedila očitno izhajala z zunanjim določilom, da naj bo to prirejeno mlajšemu občinstvu.

Zlata paličica

Povezani dogodki

Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 11. 10. 2011
Gledališče za otroke in mladino postaja čedalje bolj pomembno
Nika Arhar, SiGledal, 8. 10. 2011
»To je stoodstotna resnica. Načeloma.«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 12. 10. 2011
Okrogla miza o gledališču za mlado publiko
Nika Arhar, SiGledal, 27. 4. 2011
Šesta edicija Balkanske plesne platforme v zadregi
zbrala Nika Arhar, SiGledal, 10. 3. 2011
Kako preživeti v hiperprodukciji scenskih umetnosti
Nika Arhar, SiGledal, 22. 4. 2011
Infrastruktura ustvarjalcem omogoča delo in razvoj