Vita Zgoznik, 25. 10. 2012

Obdlanjenje v Spokanu - Refleksija

Obdlanjenje? – Seveda, vsak dan, prosim.
foto Uroš Hočevar
foto Uroš Hočevar
foto Uroš Hočevar

Vsi smo že bili kdaj obdljanjeni. Mogoče ne v smislu, da te je sedem zarukanih rovtarjev peljalo na tir in ti pomahalo v slovo s tvojo lastno roko. Najbrž v smislu, da te lahko takšne in drugačne osebne zadrege spravijo do obdljanjenja. Slednje pa te popolnoma spremeni. Če si bil prej ljubeč človek, poln dobre volje, odkritega srca in s tono dobrih prijateljev, lahko ob krutem dejanju, ki se ti je pripetilo ostaneš brez vsega. Brez prijateljev in srca. Brez duše. Brez telesa. Brez sebe. Zgodba glavnega protagonista Carmichaela, ki ga je odlično odigral Bojan Umek, se ti zareže v kožo do najmanjše biti. Njegov življenjski strah, negotovost, ranjenost in poslednično večno tavanje lahko občutiš z vso silo. A le če odmisliš, da je popoln rasist in kritičen nestrpnež. Da o odnosu z materjo ne govorim. Ob predstavi imaš občutek, kot da sediš pred velikim platnom in gledaš izboljšan hollywoodski film, tipično ameriški, a (ne)tipični gledališki performans, saj je v njem veliko več akcije, kot smo je navajeni. Izjemni igralci Slovenskega ljudskega gledališča Celje so nam vsakdanje, stereotipne in prvinske občutke ponudili v kovčku odrezanih dlani s ščepcem soli, a ja, pardon, humorja. Strah, pogum, obupanost so na odru tekmovali z upanjem, radodarnostjo, bridkostjo. Pozabljanje, obujanje spominov in brazde v nas, ki so jih prikazali nastopajoči, pa so me spomnile, da zares hudih stvari v življenju ne moreš pozabiti, čeprav se trudiš z neomajno močjo. Pa saj veste, tisti občutek, ki ga ženske ne poznamo, da moreš vsako stvar trikrat premisliti, preden jo izustiš. In da se ni olikano vsakemu osebku, sploh če je etikiran kot “norec”, “nestrpnež”, “psihopat”, smejati ... Mogoče bi vsak med nami moral vsak dan slišati podobno zgodbico, kako se je nekje, bogu za hrbtom, zgodilo kaj groznega, da bi tako spoznali, da stvari niso vedno takšne, kot se zdijo na prvi pogled. Ljudje niso nujno vedno takšni, kot se kažejo navzven. Mogoče bi morali slišati takšne zgodbice, da bi pri sebi lažje ugotovili, da pa še vsakemu od nas pri srcu ni tako hudo. A vsak nosi svojo prtljago preteklosti, prav zares. In, ja, da ne pozabim! Mogoče bi se morali več smejati. Mogoče.

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:

Povezani dogodki

Anja Bunderla, 26. 10. 2012
Konec koncev
Anja Bunderla, 26. 10. 2012
Gospoda Glembajevi - refleksija
Aleš Čeh, 19. 10. 2012
Sedma umetnost
Iza Strehar, 19. 10. 2012
Predstavitev A in B produkcije AGRFT
Viktorija Aleksovska, 19. 10. 2012
Predstavitev knjig
Iza Strehar, 20. 10. 2012
10 minut pred predstavo
Gordana Lacić, 20. 10. 2012
Gledališče kot vrtec
Iza Strehar, 22. 10. 2012
Nevihta - refleksija
Blanka Lorenčič, 22. 10. 2012
III Furije - refleksija
Vita Zgoznik, 23. 10. 2012
Dantonova smrt - refleksija
Vita Zgoznik, 21. 10. 2010
Delirij, seks in realnost
Vita Zgoznik, 18. 10. 2011
Umetnost = življenje.