Tina Kosi, 12. 5. 2017

»Ne mislite, da smo pošasti: smo kot vi, le veliko nesrečnejši …«

Slovensko ljudsko gledališče Celje, Đorđe Lebović in Aleksandar Obrenović NEBEŠKI ODRED, režija Juš A. Zidar, premiera 12. maj 2017.
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje

Drama Nebeški odred avtorjev Đorđa Lebovića in Aleksandra Obrenovića je nastala na podlagi osebnih izkušenj Đorđa Lebovića, ki je bil leta 1944 kot petnajstletni fant zaradi židovskega porekla deportiran v Auschwitz. Tam je pobegnil iz barake za otroke v barako za odrasle, kar mu je rešilo življenje. Najprej je delal kot steklorezec, imel je dostop do vseh kotičkov taborišča in je na lastne oči videl kopalnice – uplinjevalnice, več kot pol milijona punčk, ki so bile last uplinjenih otrok, knjige, vezane v človeško kožo … Zaradi bližajoče ruske fronte so Nemci pričeli z rušenjem taborišča, Lebović je pomagal pri demoliranju krematorijev. Januarja so taboriščnike devet dni vozili proti zahodu v taborišče Mauthausen. Ko je bilo taborišče osvobojeno, je imel Lebović 34 kilogramov, pegavi in trebušni tifus ter vnetje pljuč. Po nekaj mesecih okrevanja se je vrnil v Jugoslavijo, kjer je končal gimnazijo in nato študiral na filološki fakulteti. Vse življenje je pisal gledališke, radijske, televizijske igre in scenarije za filme, med njimi sta najbolj znana Valter brani Sarajevo in Partizanska eskadrilja. Delal je kot kustos v Muzeju gledališke umetnosti, bil je direktor Beograjskega dramskega gledališča in ustanovitelj in prvi predsednik Združenja dramskih piscev Srbije. Njegove drame so bile uprizorjene v več evropskih državah, ZDA in Rusiji.

Srbski dramatik Aleksandar Obrenović je študiral na Filozofski fakulteti v Beogradu, po koncu študija je delal kot novinar in dramaturg. Leta 1961 je postal prvi umetniški vodja znamenitega festivala Sterijevo pozorje. Pisal je drame, scenarije za filme in adaptacije. Ukvarjal se je z gledališko in filmsko režijo ter slikarstvom.

Oba avtorja sta bila večkrat nagrajena, drama Nebeški odred pa je prejela Sterijevo nagrado za najboljšo dramo leta 1956. Po njej je bil leta 1961 posnet tudi film. Nebeški odred je bila prva drama na temo holokavsta, objavljena in uprizorjena na območju nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Objavljena je bila leta 1956 v Pozorišnem životu, njeno uprizoritev pa so najprej zavrnila tri osrednja beograjska gledališča. Tako je drama doživela krstno uprizoritev v Prištini (1956) in nato v Novem Sadu (1957). Na Sterijevem pozorju je leta 1956 prejela nagrado za najboljšo sodobno domačo dramo, kar ji je končno odprlo pot na številne jugoslovanske odre.

Dogajanje je postavljeno v Auschwitz Birkenau in pripoveduje zgodbo o ljudeh, vključenih v sonderkommando, ki se morajo odločiti o tem, ali bodo takoj ubiti ali pa bodo pomagali SS-ovcem. Percepcija sonderkommande je bila (in je marsikje še vedno), da so bili izdajalci, ki so pomagali sovražniku pri uničevanju lastnega naroda.

V prologu drame spregovori prvoosebni pripovedovalec o tem, kako je v taborišču spoznal preživelega člana sonderkommande, ki mu je pripovedoval o svojih doživetjih. Nato se avtor kot prvoosebni pričevalec iz drame umakne in dogajanje se odvija naprej brez njega. V podstrešni sobici sonderkommande spoznamo osebe, ki so različni po narodnosti, preteklosti, osebnih zgodbah, izobrazbi in političnem prepričanju. Skupno jim je le to, da opravljajo isto delo.

V drami so predstavljeni različni tipi taboriščnikov: Zeleni – nemški kriminalec, ki je že dolgo zaprt in se v takšnih razmerah najbolje znajde; poljski Prominent, ki je deloval v krogih vlade in ima prijatelje na visokih položajih in je prepričan, da ga bodo rešili iz te situacije; mladi francoski Ranjenec, ki je deloval v odporu; ortodoksni Žid, ki je izgubil ženo in otroke; Srb, ki se boji, da bi zaradi mučenja ponovno izdal svoje tovariše; grški Kipar, ki proti svoji volji postane kapo skupine in postopoma izgubi svojo človečnost; Muselmann, ki je jetnik na najnižji stopnji v taborišču, živ mrlič, popolnoma brez dostojanstva … Vedo, da jih čaka zgolj tri mesece življenja, zato se začnejo pripravljati na beg. Drama odpira vprašanja, kako se v nemogočih razmerah ljudje podredijo in opravljajo stvari, ki bi se jim v nekem prejšnjem, »normalnem« življenju zdele popolnoma nemogoče.

Sonderkommanda ali posebna komanda je bila najbolj tragična skupina jetnikov v uničevalnih taboriščih. V taboriščnem jeziku so jo imenovali tudi nebeški odred. Delavce za sonderkommando so izbirali med starimi taboriščniki ali med novo prispelimi transporti. Njihove naloge so bile:

  • naganjanje ljudi, da so se čim hitreje slekli pred kopalnico. Z njimi so skušali navezati čim manj osebnega stika, na vprašanja so jim odgovarjali le na kratko z nezavezujočimi odgovori: da jih najprej čaka tuširanje, nato dezinfekcija in kasneje delo v taborišču. V Auschwitzu so v eno kopalnico spravili več kot 2.000 oseb, najprej ženske in otroke, za njimi moške. Pogosto so med žrtvami prepoznali svoje sorodnike, prijatelje, sosede;
  • odnašanje oblek, čevljev in predmetov žrtev v taboriščna skladišča, pri čemer so se sami lahko oskrbeli s hrano in z obleko, dragocenosti niso smeli jemati;
  • odnašanje trupel iz plinskih celic. Zaradi nezmožnosti dihanja so se ljudje v mukah vzpenjali en čez drugega, močnejši so podrli šibkejše in otroke. Ko so odprli vrata kopalnice, je bilo na velikem kupu 2.000 trupel, prepletenih med seboj. Trupla so bila lahko pokrita z madeži, krvjo, izločki, nekatera so se zaradi plina obarvala modro, črno … Sonderkommanda je morala pregledati njihove odprtine, da ne bi kje skrivali dragocenosti. Trupla so ločevali z vilami in odnašali z golimi rokami. Betonska tla so polivali z vodo, da so trupla bolje drsela;
  • čiščenje in beljenje kopalnic, da ne bi nov transport ljudi česa posumil;
  • puljenje zlatih zob in striženje las – lase so s posebnim postopkom očistili in jih pošiljali podjetju Alex Zink, kjer so jih predelali v žimnice in lasne tkanine. Zobe so pretopili v zlate palice. V letu 1942 so pretopili čez 16.000 zlatih kron, številka pa je kasneje, ko so začeli z množičnim uničevanjem Židov, bliskovito narasla. Nekateri so izpuljene zlate zobe tudi kradli in jih z Nemci zamenjavali za hrano, alkohol in cigarete;
  • odvoz trupel do krematorijev;
  • zlaganje trupel v peči – fizično je bilo to izredno naporno delo. V pol ure so sežgali  50 do 75 trupel, ki so jih morali pravilno naložiti. Občasno so trupla sežigali tudi v globokih jamah. Vanje so zlagali sloj trupel, nato sloj lesa. Ženske so bolje gorele, ker so imele več maščobe;
  • raztros pepela, po navadi v bližnje reke, ribnike in močvirja. Manjše količine presejanega pepela so shranili posebej in uprava taborišča ga je za plačilo pošiljala svojcem umrlih.

Na vprašanje, ali se lahko na tako delo navadiš, je Abraham Dragon, preživeli član sonderkommande, odvrnil: »Na nesrečo se lahko … Navadiš se. Posebej težko je prvi dan, nato pa se privadiš. Prvi dan je bil najbolj stresen. Kasneje je postalo lažje. Tudi zdravniki se morajo navaditi na vse sorte neprijetnega dela« (Greif 2005, str. 168).

Ko so bili ljudje določeni za delo v sonderkommandi, jim po navadi niso takoj razložili, kaj bodo delali. Prvi dan so le opazovati delo drugih. Tisti, ki so že dalj časa opravljali to delo, so novim članom povedali, da jim ne bo primanjkovalo hrane, ampak da bo delo težko. Preživeli so pričali, da je bil prvi dan najtežji, da so mislili na samomor ali pa so se bali, da se jim bo zmešalo. Eden izmed preživelih članov Sonderkommande je dejal: »Če opravljaš to delo, znoriš prvi dan ali pa se navadiš« (Agamben 2005, str. 20). Nato pa so se na delo navadili in ga opravljali kot roboti. Tolažili so se z mislijo, da če oni ne bi opravljali tega, bi to opravljal nekdo drug. Nekateri so hoteli preživeti, da bi lahko pričali o grozotah, ki so jih doživeli. Neki drugi preživeli član pa je zapisal: »Seveda bi se lahko ubil ali pustil ubiti, toda hotel sem preživeti, da bi se maščeval in pričal. Ne mislite, da smo pošasti: smo kot vi, le veliko nesrečnejši …« (prav tam, str. 20).

Samomori med sonderkommando so bili redki. Preživeli so govorili o pomanjkanju poguma, da bi si vzeli življenje. Številni so naredili samomor po vojni.

Delavnik sonderkommande je po navadi trajal 12 ur, občasno pa tudi 24 do 36 ur. Delali so v dnevni ali nočni izmeni. Kadar ni bilo transportov, so lahko počivali in klepetali. Navadno so ljudje v sonderkommandi delali le nekaj mesecev, nato so jih likvidirali in izbrali nove. Le v sonderkommandi so bili jetniki oblečeni v civilna oblačila, živeli so v bližini krematorijev, z električno žico so bili ločeni od drugih taboriščnikov in z njimi niso smeli imeti stika. V zameno za težko delo so imeli boljšo hrano, cigarete, alkohol in bolje opremljene barake.

Leta 1944 so v sonderkommandi v Auschwitzu skušali organizirati upor s pomočjo poljskih partizanov in drugih zapornikov v taborišču. Hoteli so razstreliti taborišče in pobiti Nemce ter pobegniti. Židinje so jim pretihotapile razstrelivo iz tovarne orožja, kjer so delale, in sami so izdelali ročne bombe. Eksploziv so shranjevali v sobah in zidovih krematorija. Partizani in nežidovski zaporniki so z uporom ves čas odlašali, saj se je ruska fronta bližala počasi. Med sonderkommando se je razširila govorica, da jih bodo v nekaj dneh likvidirali, zato so bili prisiljeni pričeti z uporom takoj. Razstrelili so peči in pobili nekaj esesovcev. Zaplenili so njihovo orožje in šli na pomoč ostalim. Nekateri eksplozivi niso eksplodirali, nekateri člani sonderkommande  so ostali zaklenjeni znotraj taborišča. Druga skupina je prerezala električno žičnato ograjo in pobegnila v brezov gozd. Toda esesovci so jih kmalu ulovili. Hrabri so se spopadli z njimi in umrli med bojem, drugi so se zabarikadirali v seniku, ki so ga Nemci požgali z njimi vred, nekateri so zbežali nazaj v taborišče. Ko je bil upor zadušen, je padlo 451 jetnikov sonderkommande (od 663), takoj so jih zamenjali novi. 14 ljudi, ki so jih sumili organiziranja upora, so Nemci grozovito mučili. Nekateri so umrli med mučenjem, druge so javno obesili pred vsemi jetniki. Obesili so tudi štiri Poljakinje, ki so pretihotapile razstrelivo.

Za razliko od drugih literarnih del, ki opisujejo taboriščno življenje, je originalnost drame Nebeški odred, da se dogaja v sonderkommandi. V času njenega nastanka še ni bilo objavljenih toliko dokumentov, knjig in raziskav na to temo, kot jih je danes, saj je večina del začela izhajati šele po znamenitem Eichmannovem procesu v Izraelu v letih 1961–62.

Takratna jugoslovanska literatura je dogajanje v 2. svetovni vojni slikala zelo črno-belo: na eni strani so bili bodisi heroji – partizani bodisi žrtve fašizma – talci, na drugi strani pa okupator in narodni izdajalci. Zgodba sonderkommande je »sivo polje«, kot ga je poimenoval Primo Levi, prostor, kjer obsojanje ni mogoče znotraj konvencionalnih norm in kategorij o dobrem in slabem. Strategija Nemcev je bila, da so tudi žrtve umazali s krvjo in jih kompromitirali. Redki preživeli člani sonderkommande se za svoje početje niso čutili krive, niso pa o tem početju razlagali ljudem, nekateri celo svojim najbližjim niso pripovedovali o tej strahotni izkušnji.

Danes so razmere žal v marsičem podobne razmeram v predvojni Evropi. Priča smo razmahu rasizma, ksenofobije, delitve na »nas in njih«. Javni sovražnik številka ena so postali migranti in begunci. Evropo obdajajo ograje in rezilne žice, ki jih naš premier imenuje tehnične ovire. Slovenija je pridna podizvajalka v sistemu, ki je izgubil svojo humanost. Namestitveni centri v Grčiji so grozljivo podobni taboriščem nacistične Nemčije. Seveda se tam ne zaplinja ljudi, posamezniki so »le« obsojeni na neskončno čakanje, ki je posledica zapletenih postopkov evropske birokracije. Evropa brezsramno mešetari in podkuplja Turčijo, da zadržuje probleme migrantov in beguncev zunaj naših meja, hkrati pa sprejema zakone, kot je dublinski sporazum, Slovenija pa novelo zakona o tujcih. Z veliko podporo in navdušenjem javnega mnenja.

Literatura

  • Agamben, Giorgio, Kar ostaja od Auschwitza, Založba, ZRC, Ljubljana, 2005.
  • Greif, Gideon, We Wept Without Tears, Testimonies of the Jewish Sonderkommando from Auschwitz, Yale University Press, New Haven, London, 2005.
  • Höss, Rudolf, Commandant of Auschwitz. Phoenix Press, London, 1. izdaja 1959, izdaja 2000.
  • http://www.yugopapir.com/2016/04/kako-je-ore-lebovic-preziveo-ausvic.html
  • KL koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau (Oswiecim–Brzezinka), Zbornik, Založba Obzorja Maribor, 1982.
  • Levi, Primo, Potopljeni in rešeni, SH, Ljubljana, 2003.
  • Venezia, Shlomo, Sonderkommando, v peklu plinskih celic. Modrijan, Ljubljana, 2010.
  • Vervaet, Stijn, Staging the Holocaust in the Land of Brotherhood and Unity: Holocaust Drama in Socialist Yugoslavia in the 1950s and 1960shttps://biblio.ugent.be/publication/4271104/file/4368221

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki

Tina Kosi, 21. 9. 2012
Ujetost v sistem
Tina Kosi, umetniški vodja SLG Celje, 10. 4. 2007
Gledališče ni kino, kjer ješ kokice in glasno komentiraš dogajanje