Anja Bunderla, 10. 9. 2012

»Naložba, v katero vlagam z gledališčem, in to ne samo v domačem mestu, je usmerjena v transformacijo občinstva«

S Constantinom Chiriacom po producentsko tako o ozadju romunskega gledališkega spektakla Faust kot tudi o uspešni kulturni politiki mesta Sibiu ter mednarodnega gledališkega festivala Sibfest.

Constantin Chiriac / Foto: Anja Bunderla

Maribor je v okviru projekta Evropska prestolnica kulture (v nadaljevanju EPK) minuli konec tedna gostil gledališki spektakel Faust. Predstava romunskega Narodnega gledališča Radu Stanca Sibiu je v Maribor pripeljala več kot sto ustvarjalcev, ki so pripomogli k temu, da je prosta adaptacija Goethejevega vseživljenjskega projekta v tovarniških prostorih TVT Boris Kidrič lahko zaživela v vseh (pre)grešnih razsežnostih.  

Spektakel Faust je služil kot izhodišče za pogovor s producentom Constantinom Chiriacom. Gospod, ki že s pogledom izdaja, da je v njem tudi kar precej igralca (naj ob tem omenim, da je diplomiral iz igre ter nastopa(l) tako v gledališču kot tudi v filmu), je poleg tega direktor Narodnega gledališča Radu Stanca Sibiu, prav tako suvereno Chiriac drži direktorsko palico mednarodnega gledališkega festivala Sibfest, ki je po velikosti tretji največji v Evropi, predava pa tudi na Fakulteti za gledališko umetnost univerze v Sibiu. Temu povrh (in še zmeraj ne na koncu) ima tudi svoje mesto v komisiji za projekt EPK, ponaša se pa tudi z vlogo kolaboratorja in svetovalca za japonsko ter korejsko gledališče. 

Ali je bila produkcija masivnega gledališkega spektakla Faust prav tako pakt s hudičem?

Na nek način da. Kot je povedal že Silviu (op.a. Silviu Purcârete, režiser gledališkega spektakla Faust), smo raziskavo za projekt Faust pričeli že pred časom. V letu 2005 smo v okviru projekta Goethe v Transilvaniji Fausta postavili na različnih gradovih. Ko smo v mestu Sibiu dobili priložnost postati EPK 2007, smo se odločili za projekt, ki bi ga po režiserjevem predlogu umestili v tovarno. S pripravami smo začeli v letu 2006. Za začetek se je zapletlo že pri izbiri Mefista in Fausta, saj smo k sodelovanju povabili dva priznana romunska igralca, ki pa na odru skupaj ne igrata. S Faustom smo leta 2007 želeli odpreti EPK, vendar se nam to, na žalost, ni izšlo. Oder je bil v večji meri že pripravljen, Vasile Şirli je že imel pripravljeno glasbo, narejenih je bilo tudi ogromno improvizacijskih vaj, še zmeraj pa smo bili brez Mefista in Fausta. Spomladi je bil Silviu že na tem, da bi vso zadevo ustavil. Vendarle smo našli Ofelio Popii (v vlogi Mefista) ter Ilia Gheorgheja (v vlogi Fausta), ki pa je šele štiri tedne pred premiero, potem ko je v tragični nesreči izgubil ženo, v smislu, da nič ni večno, vendarle dokončno privolil in sprejel vlogo. Da, v štirih tednih smo pripravili predstavo, ki je bila neverjeten uspeh.

Pojavile pa so se še težave s tovarno?

Projekt smo želeli predstaviti na mednarodnem gledališkem festivalu Sibfest, ko je do mene prišel lastnik ter se opravičil, da bo moral tovarno porušiti, saj bodo na tem mestu zgradili nakupovalni center. K sreči pa je bila na tej premieri tudi japonska delegacija, ki sem jo na festival povabil po pogajanjih, s katerimi sem na Sibfest želel pripeljati najboljšo japonsko kabuki gledališče. Gre za neverjetno drago skupino pod okriljem japonskega cesarja, ki jo vodi igralec Kanzaburo Nakamura. Na Japonskem velja pravilo, da v tujini ne moreš dobiti podjetja, ki je pod okriljem cesarja, pod vsoto, ki jo dobijo doma. Ko sem bil tam, so mi pokazali prostor s sedeži za 1800 ljudi, kjer je vstopnica srednje kategorije stala okoli 135 evrov. Skratka, šlo je za neverjetne številke, ki jim jih sam nisem mogel ponuditi. Ko sta prišla njihov menedžer in režiser na festival, me je slednji po predstavi vprašal, ali bi tudi oni, v primeru, da bi prišli na festival, lahko igrali v tovarni. Rekel sem mu, da seveda, toda le, če bodo nam na Japonskem pomagali z akcijo zbiranja sredstev. In dogovor je bil sklenjen. V roku enega tedna so mi poslali povabilo na akcijo, ki so jo premišljeno izpeljali – z napisom Kanzaburo Nakamura … prvič v Evropi … v Transilvaniji, blizu gradu grofa Drakule … v stari tovarni. Tako so pridobili trikrat več denarja, kot bi ga jaz. S tem smo bili prisiljeni pripraviti prostor, primeren za kabuki, v drugi tovarni. Zaradi Fausta sem v Sibiu pripeljal kabuki gledališče, zaradi kabuki gledališča pa sem lahko Fausta preselil iz ene tovarne v drugo. To je bil vsekakor zajeten pakt, s komer koli že, ki se je k sreči dobro končal, saj bo predstava na sporedu še najmanj do leta 2015.

Kako to, da ste pripeljali Silvia Purcârete, ki večinoma deluje v Franciji, nazaj v Romunijo?

Silviu je v mojem gledališču naredil že devet različnih predstav. Z nami je začel sodelovati leta 1998, ko je bil še režiser v Franciji. Naša in njegova šola imata tudi program študentske izmenjave. Takrat, še čisto na začetku, smo imeli uprizoritev v eni izmed zapuščenih cerkva blizu mesta Sibiu. Tovrstne delavnice smo nadaljevali. Sodelovali smo s predstavo Tisoč in ena noč, s predstavo Gargantua in Pantagruel, predstava, ki je na koncu dobila ime Svakinja, ker je imela bolj malo skupnega tako z Gragantuo kot s Pantagruelom. Potem še Lulu, Faust, Guliverjeva potovanja … ter Čakajoč Godota, kjer igram tudi sam.

Kakšna je bila reakcija, ko ste prvič slišali, da bo pri Faustu šlo za projekt, v katerem bo sodelovalo več kot sto ljudi?

V bistvu sem nekaj takega tudi pričakoval. Zasedbo z več kot stotimi nastopajočimi je Silviu uporabil že v predstavi Danaide. Vendar mu takrat ni uspelo dobiti tovarne, tako da je predstavo uprizoril na odru.

Se vam spektakel v današnjem času zdi tip gledališča, ki lahko v največji meri privabi ljudi?

Naložba, v katero vlagam z gledališčem, in to ne samo v domačem mestu, je transformacija občinstva. Menim, da je to tudi največji dosežek, ki sem ga s pomočjo gledališča in gledališke šole dosegel. Smo edini v Romuniji, čigar gledališče ima razprodane vstopnice za vse gledališke predstave. Govorim o 82 predstavah ter približno 400 ponovitvah. Ko gre za kvaliteto, ni pomembno, za kakšen eksperiment gre. Ni pomembno, ali gre za nekaj verbalnega ali neverbalnega, ali gre za nekaj eksperimentalnega, ali gre za ples, ali naredimo nekaj s sto ljudmi ali nekaj z deset. Ni pomembno. Pomembno pa je, da je prisotna emocija, enovitost in neponovljiva izkušnja. 

Na edinburškem Fringe festivalu lahko, za razliko od našega festivala, nastopi kdor koli, kar je super, če si na primer ocenjen s petimi zvezdicami. To namreč pomeni, da boš dobil nekaj ponudb za gostovanja, slabo pa, če dobiš eno. Slabo pa je to tudi s stališča publike, saj je na Fringu 90 odstotkov predstav zanič. Lahko se zgodi, da v roku tridnevnega obiska festivala naletiš na niz slabih predstav, kar ni dobro. Osebno mi ni pomemben žanr, ampak kvaliteta. 
 
V enem izmed intervjujev ste govorili tudi o vzporedno potekajoči preobrazbi samega mesta Sibiu z gledališčem, ki je postajalo močnejše in močnejše?
 
Sibiu je najbrž eden najboljših primerov na svetu, kako s pomočjo kulture ponovno oživeti mesto. Dejstvo je, da je v letih 2005–2008, še preden je Sibiu postal evropska prestolnica kulture, število turistov naraslo s polovice milijona vse do milijona in pol, tudi po zaslugi festivala, in to je bil pomemben podatek, ki je pričal o tem, da je bilo mesto platforma razvoja, kreativnosti, in to tudi še za naslednja leta. Tudi kasneje, v letih krize, je število turistov naraščalo. Bili smo ena izmed redkih kulturnih prestolnic, ki je v to, da je postala prestolnica, sama vložila 12 odstotkov kapitala. Kot eden izmed članov komisije lahko povem, da smo po navadi že zelo veseli, če lahko mesto vloži tri odstotke. Ob tem, da Romunija kot država, kar se razvoja tiče, sploh ni dobro situirana. 
 
Načrtno je bil spodbujen tudi dvig zavedanja pomena gledališča oziroma kulture med prebivalci mesta …
 
Absolutno. In šlo je za prebrisan način. Navadno je v manjših mestih, kot je recimo Maribor, omejeno število ljudi, ki obiskuje hišne predstave. Način, da se število poveča, je definitivno povezan s kvaliteto. Če želiš vpeljevati kulturo predstav na prostem, kjer je veliko ljudi, ki nimajo navade hoditi v gledališče, in če jim pripelješ kvaliteto, če jim pripelješ nekaj fascinantnega, danes, jutri, pojutrišnjem, vsak dan, se bo nekaj vsekakor zgodilo, številka bo rasla, in čez nekaj let se bodo ti ljudje presenetljivo drugače obnašali, kar naenkrat bodo drugače oblečeni. 
 
Zanimivo je tudi to, da je recimo gledališki spektakel Faust sedaj postal neke vrste turistična atrakcija?
 
Ko so novi datumi predstav na internetu, so karte razprodane v roku dvajset minut, in to po celem svetu. Vsekakor gre za veliko atrakcijo. Pa ne samo to – kot sem omenil že prej, imamo še 82 drugih predstav, ki so prav tako zanimive. Imamo dve predstavi v tramvaju – v prvem tramvaju, ki ima povezavo tudi zunaj mesta in ki ga uporabljamo samo za predstave. Predstavljajte si, za kakšno atrakcijo gre … Imamo predstave po avtobusih, v podzemni, v tovarnah, v mestu Sibiu je ogromno zanimivih lokacij in prostorov, ki jih s pomočjo gledališke fakultete ter s pomočjo festivala skušamo oživiti. Gre za način oživljanja mesta. In tudi odličen način povezovanja gledališke šole, se pravi študentov, z velikimi gledališkimi ustvarjalci. Ravno včeraj zvečer, ravno za to mizo, smo imeli pogovor na temo predstave, ki jo bo Silviu naredil skupaj s študenti. Za naslednji festival v Essnu bomo naredili predstavo Romeo in Julija, kjer bo tudi srečanje najpomembnejših gledaliških šol s celega sveta. Kar je odlična priložnost za mlade. Včasih si mislim, kako dobro bi bilo biti moj študent. (smeh)
 
Kako se obnese kombinacija poklicnega igralca ter kulturnega menedžerja?
 
To, da sem umetnik, mi v vlogi menedžerja veliko pomaga. Imam okus, zato lahko hitro ugotovim, kaj je dobro in kaj ne. To, da sem igralec, pomeni, da moram ohranjati tudi fizično kondicijo, zato imam veliko energije, spim samo štiri ure na dan. To pa tudi pomeni, da imam kot kulturni menedžer okoli sebe zelo dober tim. Vsa moja ekipa je izredno dobra, vsi govorijo tri do štiri jezike … skratka vsak je ravno v tisti vlogi, ki jo obvlada. 
 
Že če gledam na sam festival, imamo neverjetno število prostovoljcev s celega sveta, tudi iz Japonske. Festival ti kot prostovoljcu nudi priložnost sedeti za isto mizo z gledališkimi režiserji, kot so recimo Peter Stein, Eugenio Barba … in vsak izmed njih ima osebnega prostovoljca. Veste, kaj je to za mladega prostovoljca! Rezultat tega je res izjemno vzdušje. Dandanašnji prevlada negativno mnenje o mladi generaciji: da ne berejo, da so neumni, nenaštudirani, ampak to ni res, mladi ljudje imajo voljo do življenja in če nisi v stiku z njimi, če jim ne postavljaš izzivov, izgubljajo oni in izgubljaš ti!
 
Poudarek na delu z mladimi je več kot očiten, kaj pa z mladimi avtorji, dramatiki?
 
Za festival Sibfest imamo program tudi na to temo. Na festivalu pokrivamo ples, gledališče, ulične predstave, glasbo, instalacije, izdajamo knjige, imamo pa tudi sekcijo branje dramatike, v okviru katere vsako leto pripeljemo sedem dramatikov. Njihova dela na javnih branjih berejo naši študenti pod vodstvom režiserja, ki skuša pustiti čim bolj prosto pot temu, kar je želel povedati avtor. Ta branja predvaja nacionalni radio. Hkrati pa izdajamo antologijo v angleščini, francoščini in romunščini, pri čemer gre za zelo dober način promocije mlade dramatike. Poleg tega pa so po branjih še debate, kjer se soočata dva pola, na eni strani dveh gledaliških kritikov ter na drugi strani dveh literarnih kritikov, ki se borijo na konstruktiven način dokazati svoj prav. 

Sibfest

Povezani dogodki

Anja Bunderla, SiGledal, 14. 12. 2012
»Življenje nekaj hoče od mene«
Anja Bunderla, SiGledal, 1. 11. 2010
Intervju z Miho Marekom
Anja Bunderla, SiGledal, 28. 8. 2014
Nagib inkubator: "Drop your habits"