Ana Gruša Golja, SiGledal, 29. 11. 2013

Misliš, da sem globok človek?

Kaj naj povem novega o Nejcu? Internet je poln člankov, življenjepisov in videov, geslo Nejc Gazvoda ima na Googlu več zadetkov kot testenine z bučkami, in ne, že dolgo ga ni več na Jokerjevem forumu. Njegova najljubša hrana so vampi in sam zase pravi, da ni hipster. Ponovitev njegove prve gledališke predstave Divjad si lahko ogledate v Mini teatru v nedeljo, 1. decembra 2013.

foto Darko Herič

Povej mi kaj o Divjadi.

To je zgodba o šestih prijateljih, ki se po smrti enega prijatelja dobijo v koči, da bi se ga malo spominjali, kmalu pa se začne vse podirati, kar pa vsak doživi na svoj način, skrivnosti pridejo na plano. Želel sem narediti take stvari, kot jih delam v filmu in v literaturi. Nekaj motivnega in človeškega.

Kako je prišlo do ideje za predstavo?

Želel sem si narediti zelo čisto, zelo igralsko stvar. Pa sem zbral šest ljudi in nastali so slovenski Friends, samo da se veliko več pije in travmira. No, šalo na stran – projekt je prišel zelo organsko.

Kako je potekalo ustvarjanje?

Ob nemogočih urah, predvsem to. In zelo nekonsistentno, kajti igralci so raztepeni po vseh mogočih teatrih, tako da je bilo najti prave ure nemogoče. Drugače pa se rad pogovarjam z igralci, da dobijo neko generalno sliko lika, nato jim pustim, da razvijejo prizor, vzamem, kar mi je všeč, nato ponavljamo, dokler stvar nima smiselnega zamaha. Potem pa brusimo in brusimo, kajti detajli so v taki prestavi zelo pomembni. Zakaj nekdo nekoga pogleda? Zakaj ga ne? Ne maram, da se igralci preveč gibljejo, pretepajo, skačejo, bruhajo, kričijo. Všeč mi je, da predstava poteka tiho, melanholično. Da te zaziba v njihove svetove, da si ne upaš dihati, da ne bi česa zamudil.

Spraševala sem se o vzporednicah z Izletom, v obeh se pojavlja skupina ljudi, ki skupaj odkrivajo stvari o njih samih.

Ja, mogoče pa res. (se zamisli) V Izletu se junaki znajdejo v okolju, ki je zelo odprto, v Divjadi pa sem like postavil v situacijo, iz katere ne morejo pobegniti. To sicer nikjer v drami ni direktno povedano, ampak se vidi, da se nahajajo nekje, iz koder ne moreš izstopiti, hoditi dve minuti in priti do svojega doma.

A cabin fever pa Stephen King pa take fore?

Ja, mogoče ja. (smeh) Čeprav se ne zgodi nič tragičnega ali kriminalnega, gre bolj za to, kar si povejo med sabo. Pri Izletu se zgodba teh treh ljudi zaključi, oziroma njihova skupna zgodba se zaključi. Pri Divjadi pa me je predvsem zanimalo, da se njihova skupna zgodba na koncu drame šele začne. So dosti bolj obsojeni drug na drugega, kot so bili ti liki iz Izleta. Vedno me je zanimalo, kaj so tiste stvari, ki se zgodijo določeni generaciji, na primer generaciji mojih staršev, ki so vplivale na to, kakšni so. Kakšne so skrivnosti, ki jih skrivamo, kdaj jih razkrijemo in kdaj nastopi trenutek v posameznikovem življenju, od katerega naprej je popolnoma drugačen, ampak s tem mora živeti – to je pri Divjadi bistveno. Pri Izletu je šlo za iskanja zaključka s samim sabo, po katerem so vsak šli v svojo smer.

Kaj pa izbira igralcev? Na internetu povsod poudarjajo, da so to tvoji kolegi.

Z določenimi ljudmi rad delam in jih zmeraj znova zasedam, tokrat pa sem se odločil, da bom delal z nekaterimi, s katerimi sem delal dolgo nazaj, na primer z Jurijem Drevenškom sem nazadnje delal v tretjem letniku faksa. Potem z nekaterimi nikoli nisem delal, pa sem si želel. Z ekipo sem zelo zadovoljen in zdi se mi, da so tudi oni zelo zadovoljni s projektom. Oziroma kot pravijo v Mini teatru − »šest vrhunskih igralcev mlade generacije«.

Ampak to ni tvoja prva drama.

Divjad je prvi avtorski projekt v smislu, da je čisto moj, pri Gugalnici sem sodeloval z Janezom Lapajnetom. Ampak ja, kot zanimivost: z Jurijem Drevenškom, Luko Cimpričem in Juretom Henigmanom smo v drugem letniku, ne tretjem, naredili predstavo Kdo je Bruce. 

To sem našla na internetu.

To dejansko obstaja na internetu? 

Ja, našla sem tudi Nejca Gazvodo, prvaka v taekwondoju.

Ja, enkrat ga moram spoznati, samo bo po moje on prej pretepel mene kot obratno. (smeh). Veš kaj, to je bil zelo dober projekt, samo je bil na žalost samo enkrat odigran. Dobili smo veliko pohval, ampak se nikoli nismo spravili na novo igrat, saj si lahko predstavljaš, kakšna ekipa smo bili in kaj smo počeli. Bilo je kar zabavno in tako je bila življenjska zgodba Brucea Willisa moj prvi gledališki projekt.

Je kaj avtobiografskega v tvojem pisanju?

Misliš, da sem tako globok človek?

Meni so bile tvoje zgodbe vedno všeč, samo sem se spraševala, v kakšni zvezi so s tabo.

Rad pišem o drugačnih stvareh, kot jih živim, rad pa se vedno znova vračam k skrajnostim človeškega bivanja, ker tam se vedno najdejo najbolj zanimive stvari. Ne bi rad delal nepomembnosti v umetnosti, če jih že počnem v življenju. Bilo bi blazno dolgočasno, če bi pisal samo o nečem, kar bi šokiralo ali zabavalo. O tem, koliko pa je to osebno, ali pa o tem, kakšen človek sem, pa kar težko govorim, ker še sam ne vem. Vse pa izhaja iz mene, tudi drama je izšla iz življenjskega obdobja, v katerem si nisem želel biti. Mogoče pa je bilo to vprašanje, ki sem si ga zastavil ... Bolj konkreten pa ne znam biti ali pa nočem. (smeh)

Si srečen?

Če sem srečen? (smeh) Kaj pa vem. Bolj kot sem bil eno leto nazaj, recimo. Hkrati pa se mi zdi, da je to kot lovljenje repa zmaja z odtrgano vrvico. Na nek način sem se sprijaznil s situacijo, ki je dobra, če gledam v profesionalnem smislu. Vedno razmišljam širše, in to je včasih moja težava. No, ne bom rekel, da sem srečen, sem pa kar okej. Če tvoje življenje preveč dobro gori, je tvoja poezija pepel.

Najbrž je za umetnost tako in tako bolje, da so ljudje nesrečni in malo nori?

Pa niti ne. Kosovel bi lahko živel malo dlje.

Depresivno je, ko človek ugotovi, da je Kosovel do dvaindvajsetega uspel že vse napisati in umreti.

Ja, to je kar strašljivo.

Kaj si imel v mislih, ko si govoril o razmišljanju v širšem smislu? Mene včasih res straši, ko so ljudje pri moji starosti že zvezde v Hollywoodu, jaz pa sem še zmeraj na faksu.

(smeh) A ja, koliko si stara? Glej, na nek način sem ugotovil, da se sam s seboj nikoli ne bom počutil dobro v svoji koži, če ne bom poskušal narediti nečesa več iz sebe. Važno mi je, da lahko zvečer v miru zaspim in se ne kregam s samim sabo. Če to dosežeš ...

Ko si rekel, da nisi srečen, si imel v mislih primerjavo s kakšno konkretno osebo ali zgolj dejstvo, da je Slovenija majhna, svet pa tako velik?

Mislil sem bolj na dejstvo, da je življenje mladega Evropejca kljub vsem tegobam še vedno lažje kot življenje koga drugega na kakšnem oddaljenem kontinentu. Tukaj govorim o čisto tehničnih stvareh, na primer o življenjskem standardu v Afriki. Kot je odgovorila velika filozofinja krize srednjih let, Ally McBeal, na vprašanje, zakaj svoje probleme obravnava kot večje od vseh ostalih − ''ker so moji''. Dejstvo, da so ljudje v Afriki lačni, še ne zagotavlja, da bomo zaradi tega mi uspeli biti bolj srečni. Lačen seveda tukaj nisi. Vedno znova me kaj iztiri v življenju, kar me postavlja v kožo ranljivega človeka, ki je v pradavnini gledal zvezde in ni vedel, kaj se dogaja. Če si v redu umetnik, si moraš nenehno zastavljati taka vprašanja. Ni bistvo v tem, da za en projekt dobiš sto milijonov dolarjev, hudo ženo pa hišo, saj bodo vedno obstajala neka bistvena vprašanja, ki se jim ne da izogniti. Z rojstvom smo bili obsojeni na smrt, kar je morbidno, ampak hkrati res. S tem se bomo večno ukvarjali.

Kdo te navdihuje?

Eddie Vedder
, pevec in kitarist od Pearl Jamov. Pa Leonard Cohen. Všeč mi je, da se Cormac McCarthy več druži z znanstveniki kot z umetniki. Kdo še? Fascinirajo me tudi znanstveniki in publicisti, kakšen Richard Dawkins pa Christopher Hitchens ... Dane Zajc ... Stanley Kubrick ... Pa tudi moji prijatelji, s katerimi grem rad na pivo. (smeh) Imam blazno srečo, da imam neke prijatelje še iz srednje šole, s katerimi smo dali vse skozi in ohranili iskrene in krasne odnose. Tudi z nekaterimi sodelavci smo si zelo blizu.

Najljubši film?

Oooo, ne, tega me ne moreš vprašat. (smeh)

Okej, trije najljubši filmi.

To je težko, tako kot če bi me nekdo vprašal o najljubši hrani.

Na internetu je že ogromno intervjujev s tabo, ne morem te spraševati, kako in zakaj si začel pisati knjige in snemati filme.

Hvala, da tega nisi vprašala. (smeh) Nimam ravno najljubšega filma, imam pa najljubšega režiserja – Stanleyja Kubricka. Med njegovimi filmi sta mi všeč dva manj znana filma, Barry Lyndon in Eyes Wide Shut, ki je izjemen, film pred svojim časom. Kubrick je zmeraj snemal izjemno napredne stvari, ampak po moje še danes nismo ugotovili, kako zelo napreden je bil. On je to, kar bi si vsak avtor moral želeti: ne v smislu tega, da bi delal točno take filme, kot jih je delal on,ampak recimo, koliko se je on pripravljal na filme, kako je prevetril in definiral žanre, kako je razvijal teme ... Noro. To si mora želeti vsak ustvarjalec. Shining mi je tudi zelo všeč ...

Bi lahko prosim napisal kakšno grozljivko?

Jaz? (smeh) Misliš, da bi bilo v redu?

Ja, ker je delo na dobri grozljivki zahtevno in se da vsakdanje stvari narediti grozne, Stephen King je najboljši dokaz. Zagotovo lahko napišeš kaj podobno carskega.

Ja, a veš, da sem razmišljal, da bi nekaj takega dejansko napisal. Da bi vpletel nadnaravne elemente v intimno zgodbo, pravzaprav sem o tem razmišljal za naslednji projekt.

Mi lahko za zaključek poveš zgodbo? Predlagam grozljivko.

DNA ima tak razpolovni čas, da ne bomo nikoli mogli klonirati dinozavrov kot v Jurskem parku.

_____________________________

(en mesec kasneje)

Kako se počutiš po svoji prvi pravi gledališki predstavi?


Počutim se dobro, času primerno, danes me malo zebe. Težko ti bolj pisano opišem občutke, ker me to vedno spominja na resničnostne šove in na fraze tistih izkoriščanih revežev, ki jih po nastopu intervjuvajo in nato kvasijo razne že dobro znane floskule o "olajšanju, veselju in sreči". Nič novega se ne da povedati o tem. Predvsem sem vesel, da mi je predstava odprla nova vrata, tako da sem že zapleten v nadaljnje projekte. To mi tudi največ pomeni. To, in pivo.

Globoke misli. Kaj so rekli kritiki?

Kritike so pač kritike. Ene so mi bile všeč, ene malo manj, ne ene ne druge ne bodo spremenile tega, kaj in kako delam.

Kaj si se naučil novega po predstavi?

Pri takem delu je težko opredeliti, kaj se naučiš. To je bolj podobno športu, kjer treniraš, da rezultat izboljšaš za nekaj stotink, da znaš v kritični situaciji ravnati hitro in pravilno. Vsaka stvar, ki jo delaš, te povsem podzavestno nauči, da hitreje zavohaš napake in da vidiš, kje se lahko stvari zalomijo. Izostri ti pogled. Odpre ti nova obzorja. Zato je pomembno, da delaš. Drugače postaneš otopel.

Kakšni so tvoji načrti za naprej?

Moji načrti za naprej so kompleksni, ker res ne vem, kje bi rad bil za novo leto. Koča nekje na samem? To onemogoča pobeg, vse ženske poznaš, 3G po navadi ne lovi. Žurka v lokalu? Omogoča pobeg, nobene ženske ne poznaš, 3G po navadi ne lovi. Ne vem, malo me frustrira to novo leto. Pa aprila bi rad nekam šel, za en mesec. Vmes bom pa najbrž kaj natipkal. Za teater, za film, morda tudi literaturo.

Gost

Ta punca dela super intervjuje.

29. 11. 2013

Gost

Se strinjam: fajn inetervju.

1. 12. 2013