Nejc Gazvoda, 22. 10. 2013

Če bi bil jaz žarnica ...

Režiser in avtor besedila, Nejc Gazvoda, o nastajanju Divjadi v Mini teatru, svojem prvem avtorskem projektu za gledališče (premiera v Mini teatru 31. oktober 2013). Igrajo: Aljaž Jovanović, Jurij Drevenšek, Matej Puc, Maruša Majer, Ajda Smrekar in Tina Vrbnjak. Koprodukcija: Mini teater Ljubljana in Mestno gledališče Ptuj. Predstava nastaja v okviru mednarodnega evropskega projekta Experimental Theatre Academy, ki ga sofinancira Evropska komisija, program Kultura (2007-2013).

Foto: Nikola Predović

Če bi bil jaz žarnica, ne bi bil dobra žarnica. Ne bi me več prodajali v trgovinah, kajti nikoli se ne prižgem počasi, na moje stikalo je obešen otrok, ki prižiga ugaša prižiga ugaša, ne da bi vedel, zakaj, samo smešno mu je, in pred spanjem včasih slišim cvrčanje nitke, davek, ki ga na lastno žarnico s prižiganjem ugašanjem prižiganjem ugašanjem vedno znova izstavim, kot da se ne bi zavedal, da ga bom na koncu plačal le in samo jaz. Kontrolo nad stikalom imam le, kadar režiram. Ne uživam v tem, da jo vršim nad drugimi, zase bi prej rekel, da me vse osebnostne lastnosti vlečejo daleč od obale, kjer bivajo tisti režiserji, ki jih občudujem – avtoritativni megalomani, brezkompromisni in neusmiljeni, fokusirani le in samo na svojo avtorsko vizijo. Jaz ne maram konflikta. Nočem biti skregan z ljudmi. Še posebej pa nočem z njimi manipulirati. V življenju imam rad mehkobo, take vrste, ki biva v glasu in dlaneh določenih deklet. Hkrati pa me iskreno zanima le tisto najgloblje med ljudmi – in to vedno gnezdi v konfliktu, nasprotju, ljubezni, smrti, osamljenosti, hrepenenju. In karkoli v umetnosti počnem, vedno gre za spopad mojih dveh skrajnosti – mehkobe na eni in neustavljive želje po ekstremu na drugi strani. In Divjad je temu prišla zelo blizu, rekel bi, da skoraj najbliže. Za druge bo Divjad nadaljevanje moje poti, brazdanje po generaciji, misteriozna zgodba, poskus filmarja (ali morda književnika? Kdo ve, oh le kdo ve), da se spopade z odrom ... Jaz osebno pa sem skozi proces našel morda najbolj čisto obliko lastne poetike – tragični, tihi ljudje, vsak s svojo rano, ki organsko plujejo po svojem krhkem svetu, ki vse bolj in bolj poka, dokler ne poči. Morda tako, kot živim sam, morda tako, kot si želim, da bi živel, morda tako, kot se bojim, da bi živel. Vem samo, da noro uživam. In šest norcev z mano, ki jih je veselje gledati, kako so vsak dan globlje. Na odru pred mano rastejo novi ljudje. In njihovo počasno, divje, fatalno gorenje je vse, kar me zanima. Bodimo iskreni – nihče ne mara varčnih žarnic. Za brlenje v umetnosti ni prostora. Za ogenj pa – od nekdaj.

Povezani dogodki

Nejc Gazvoda, 30. 10. 2013
Hvala vsem, da ste z mano čakali na vlake
Ana Gruša Golja, SiGledal, 29. 11. 2013
Misliš, da sem globok človek?
Mini teater, 18. 11. 2013
Literarni večer z Nejcem Gazvodo