STA, 21. 2. 2015

Med dobitniki nagrad Ksenije Hribar Andreja Rauch Podrzavnik in Jurij Konjar

Znani so dobitniki nagrad Ksenije Hribar za leto 2015, ki jih v sklopu 7. bienala slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica letos drugič podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije. Poleg koreografinje Mateje Bučar, ki je dobitnica nagrade za življenjsko delo, so med nagrajenci koreografinja Andreja Rauch Podrzavnik ter plesalec Jurij Konjar.
Nagrajenci
Andreja Rauch Podrzavnik
Mateja Bučar
Mateja Bučar
Jurij Konjar
Jurij Konjar
Kolektiv plesnih pedagogov Srednje vzgojiteljske šole in gimnazija Ljubljana (SVŠGL)
Irena Tomažin
Irena Tomažin
Luka Curk
Luka Curk
Tomaž Grom
Tomaž Grom
Uroš Kaurin in Vito Weiss
Uroš Kaurin in Vito Weiss

Znano je, da je dobitnica letošnje nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo koreografinja Mateja Bučar, ki že 20 let redno preseneča s samosvojimi, konceptualno in vizualno izčiščenimi uprostorjenji plešočih teles. "Bučarjeva je umetnica, ki ne podlega diktatu novega, in pusti umetniški ideji več emanacij," je v utemeljitvi nagrade med drugim zapisala strokovna žirija za nagrado, v sestavi Sabina Potočki, Pia Brezavšček in Blaž Lukan.

Utemeljitve nagrad Ksenije Hribar 2015

Koreograf/avtor: Andreja Rauch Podrzavnik
Koreografije Andreje Rauch Podrzavnik se odvijajo v presečišču med vsakdanjostjo in njenim estetskim preseganjem ter med koreografijo in antropologijo. V predstavi Čas telo trio (2013–2014) tako spremljamo ples skozi antropološko raziskavo, in to predvsem v povezavi z otroki in starostniki; ta ni »znanstvena«, temveč poetična, pa tudi več kot to: izkorišča elementarno empatijo, sposobnost vživetja, komunikacijske veščine in dar za hipno prevajanje razkritega in najdenega v smiselno koreografsko formo. Efemerne oblike, komaj zaznavni premiki, ki bistveno učinkujejo na človekove-ustvarjalčeve-gledalčeve kognitivne in receptivne sposobnosti, želja ustaviti tok časa (od tod zatekanje v »muzej«), ga oblikovati in hkratna zavest o njegovi mimobežnosti, od katere pa je vendarle mogoče kdaj pa kdaj odkrhniti delec življenja samo zase: tako bi lahko označili koreografsko delo Andreje Rauch Podrzavnik. Andrejin ples je v zadnjih dveh letih (sem sodijo tudi projekti Nezaznaven vzgib, Telo v hiši, hiša v telesu, Gib in glas in Neavtorizirano) bolj relacijski kot »estetski«; v njem je več odnosov kot stanj, več statike kot gibanja, več misli kot prispodob, ob tem pa obilica elementarne človeške radovednosti, »naivnosti«, pričakovanja nepredvidljivega, nove definicije »dogodka«. Skratka: čista odprtost in močno védenje, kaj vse je še v plesu mogoče.

Plesalec/performer: Jurij Konjar
Za Jurija Konjarja je ples edini možni medij, v katerem lahko kot umetnik diha. Ko ga vidimo plesati, nam postane jasno, da je ples njegov modus vivendi, ki pa ga zaradi vse prej kot idealnih pogojev dela sili v neko drugo vrsto gibanja, v sodobno umetniško nomadstvo od rezidence do rezidence. Nomadstvo ni samo zunanji pogoj, ki ga umetnik sprejme na račun svojega dela, ampak postane produktivni del njegovega pristopa do plesa. To se zgodi na ravni vsebine, denimo v avtorskem solu Za Juliana Mer-Khamisa, kjer se brez nepotrebne patetike loteva vprašanja umetnikove vloge v dani družbeni situaciji, ki jo prekarni nomadizem nemalokrat ohromi. Še bolj pa je očitno na ravni forme; v delu Still išče nasproti dejstvu nenehnega gibanja stalnost, oporno točko, »score«, ki bi v tej neizbežni mimobežnosti lahko vsakokrat odprl polje za dogodek srečanja. Kljub drugim uporabljenim izraznim sredstvom je za Konjarja prav ples tisti, ki dogodek omogoča, je nosilec presežnega in neizrekljivega. Zanj vselej raje izumlja nove načine obstajanja, ki so smiselni za vsako posebno situacijo njegovega pojavljanja, kot da bi se podrejal obstoječim strukturam ali diktatu fiksne koreografije. V tem smislu je še posebej dragocen njegov prispevek k pojmovanju in praksi plesne improvizacije. Njegovo plesno telo ima lastnosti radovednega otroka v igri, saj ples obravnava kot neizčrpno polje možnega, ki se ne ustavlja pri običajnih rešitvah, ampak vedno najde tisto »še nekaj«. To pa je vseskozi že čuteče in misleče telo, ki v sredino svoje nedvoumne virtuoznosti povsem koncizno umešča tudi nenadne ustavitve, sinkope, spotikljaje in nevarne pregibe in tako rahločutno pripoveduje zgodbo nekega življenja.

Društvo je razpisalo tudi nagrade za podporne sodelavce pri predstavah.

Oblikovalec svetlobe: Luka Curk
Luka Curk je vodja odra v Centru kulture Španski borci ter svetlobni in zvočni oblikovalec. V zadnjih dveh letih je opazno svetlobno oblikoval več predstav, izvedenih v matični ustanovi (npr. Huda mravljica, Sokol!, Dramaturgija upora, Ni manifesta), pa tudi drugod (Sezona lova, Namišljena resnica, Novodobni nomadi, Pas de tea). Kot oblikovalec svetlobe se zna Luka Curk kreativno prilagoditi tehničnim možnostim, ki jih ponuja posamezno prizorišče, in z omejenimi sredstvi doseči maksimalne estetske in pomenske učinke. Tako v predstavi Sokol! s svetlobo prikliče obe plešoči figuri tako rekoč iz spomina in jima na prizorišču dodeli svetlobna otoka, v katerih odplešeta uvodni del predstave. Pomembna je igra senc, ki jo omogoča premišljena postavitev reflektorjev, s čimer na igriv način evocira neko temeljno razmerje svetlobnega oblikovanja – razmerje med svetlobo in temo. Curkova luč v predstavi Sezona lova nadomešča scenografijo: s pokončnimi neonskimi palicami v ozadju ter reflektorskima rampama levo in desno natančno omeji dogajalni prostor in ga skozi predstavo s premišljeno vpeljavo barve učinkovito spreminja, tako da se pred plesalci in gledalci odpira serija scenografsko, atmosfersko in dinamično raznovrstnih prizorišč oz. prostorov, ki jasno locirajo plesno dogajanje ne samo v estetskem, temveč tudi idejnem smislu. Enako nazorno, z delikatno uporabo barv in refleksov, spreminja in stopnjuje tudi raster plesnih tal, s čimer ponuja plesalcem možnost plesnih preklopov v različna emotivna in fizična stanja, ki jih zahteva uprizoritev.

Oblikovalec zvoka: Tomaž Grom
Vsestranskega glasbenega in zvočnega inovatorja Tomaža Groma dobro poznajo v glasbenih, plesnih, gledaliških in filmskih krogih na in zunaj nevladne umetniške scene. Že dolga leta je pomemben soustvarjalec tudi na polju sodobnega plesa, kar potrjujejo številna sodelovanja s koreografi in plesalci od leta 1996 do danes. Kot skladatelj, improvizator, kontrabasist, član številnih zasedb, pa tudi kot performer, mentor in nepogrešljivi programski vodja zavoda Sploh s širokim angažmajem pravzaprav presega ozkost kategorije »oblikovalec zvoka«. Zato mu nagrado podeljujemo za različne glasbeno-zvočne presežke, povezane s sodobnim plesom: za izvrstno avtorsko glasbo in oblikovanje zvoka v predstavah Huda mravljica in Sokol! in v performansih Vie Negative, za domiselni avtorski koncept in izvedbo kreativne delavnice Z zvokom o plesu v sodelovanju s Špelo Trošt in v produkciji Zavoda Sploh in za njegovo neprecenljivo vlogo idejnega pobudnika in programskega vodje NEFORME, redne serije glasbeno-plesnih improvizacij, ki plesalcem in glasbenikom že nekaj let omogoča izmenjavo in refleksijo ustvarjalnih principov in postopkov, občinstvu pa dragocen vpogled v ustvarjalne potenciale na omenjenih umetniških področjih. Naj bo nagrada letošnjemu nagrajencu nekakšna zaveza, da kljub vsestranskemu angažmaju ostane zvest sopotnik sodobnega plesa tudi v prihodnje.

Kritik/teoretik/dramaturg: Jasmina Založnik
Jasmina Založnik deluje na plesnem področju v različnih vlogah: je umetniška vodja, producentka in umetniška sodelavka domačih in tujih festivalov, dejavna članica različnih konceptualnih ali organizacijskih plesnih pobud in dogodkov, teoretska performerka, predvsem pa plesna teoretičarka, dramaturginja in kritičarka. Širina njenega delovanja produktivno vpliva na njeno teoretsko in publicistično delo v dveh pogledih: pomaga ji, da o plesu lahko piše kot o »razširjeni praksi«, torej v povezavi s številnimi konteksti in razmerji, v katera ta vstopa, hkrati pa ga »bere in občuti« tudi v dotiku z »oklevajočim« plesnim telesom, iz katerega ne raste samo ples kot tak, temveč tudi njegova refleksija oz. teorija. V zadnjih dveh letih je Jasmina Založnik delovala kot kritičarka na portalu SiGledal in Radiu Študent, kot avtorica teoretskih člankov v revijah Maska, Mentor, Teorija in praksa, Performance Research itn., ter kot dramaturginja, producentka in soavtorica projektov, kot so CoFestival, Hodi Mesto, ABCDE_F, Prestopi, Nova garda pleše ... Jasmina Založnik je nepogrešljivi sestavni del slovenske plesne scene, ki jo bogati s teoretsko premišljeno in družbeno angažirano pisavo in ji na ta način daje veljavo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.

Producent: Petra Hazabent
Petra Hazabent sodeluje kot producentka, kuratorka in raziskovalka kulturnih politik s številnimi domačimi in tujimi organizacijami in ustvarjalci na umetniški in kulturni sceni. Kljub mladosti (študij na FDV je leta 2008 zaključila s primerjalno analizo modelov kulturnih politik Nizozemske in Slovenije) ima za seboj bogat opus projektov, pomembnih za razvoj sodobnoplesne in uprizoritvene scene tako v lokalnem kot mednarodnem pogledu. Nagrado Ksenije Hribar za producentsko delo v zadnjih dveh letih prejme za uspešno producentsko delo in programsko vodenje Festivala eksperimentalnega giba – NAGIB v produkciji Plesne izbe Maribor med letoma 2008 in 2013; za idejni koncept, vzpostavitev in uspešno ter odmevno dvoletno delovanje mednarodne partnerske mreže eksperimentalnih plesnih umetnikov iz Slovenije, Hrvaške in Avstralije v obdobju 2012–2015; za ustanovitev Društva za kulturno produkcijo in afirmacijo umetniških procesov – Nagib v letu 2013, ki mu tudi predseduje, in za vzpostavitev prireditve Nagib na oder, ki predstavlja prvi poskus kontinuiranega mesečnega programa na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, kakršnega v Mariboru do danes ni bilo.

Pedagog: Kolektiv plesnih pedagogov Srednje vzgojiteljske šole in gimnazija Ljubljana (SVŠGL) – umetniška gimnazija, smer sodobni ples: Maja Delak, Mojca Dimec, Nina Fajdiga, Andreja Kopač, Vita Osojnik, Sinja Ožbolt, Špela Repar Lomovšek, Petra Pikalo, Dušan Teropšič, Nataša Tovirac, Tina Valentan, Urška Vohar in ravnatelj šole Alojz Pluško.
Pedagoški program SVŠGL – umetniške gimnazije, smer sodobni ples, že od leta 1999 dijakom omogoča, da nadarjenost za ples in gledališče razvijajo na temelju strokovno preverjenih in kakovostnih vzgojno-izobraževalnih pristopov, s poudarkom na razvoju individualnih kvalitet. Zato ne čudi, da je med maturanti SVŠGL na plesnem področju vse več aktivnih in kar nekaj vrhunskih plesalcev in mladih koreografov, ki so zaključili šolanje po tem programu. Iz zadnjih dveh let moramo izpostaviti Pred-premiero in Večer solov v letih 2013 in 2014: obe prireditve sta na najboljši način predstavili kakovostno delo pedagogov ter napredek in dosežke mladih plesalcev. Dijaki kljub mladosti poleg sodobnoplesne tehnike obvladajo tudi vse potrebne odrske veščine in spretnosti. Vsakoletno Pred-premiero in Večer solov zaznamuje zanimiva in aktualna tema, povezana s sodobnim plesom, ki jo dijaki pod vodstvom prizadevnih plesnih pedagogov skupaj predelajo. Na ta način so enakovredno vključeni v kreativni proces, improvizacijo in lasten angažma na vseh ravneh izobraževalnega procesa tako pri teoretičnih kot praktičnih predmetih. Obe prireditvi sta bili po umetniški plati, odmevnosti in številčnosti nastopajočih in publike izredni odrski doživetji. Med dosežke sodita tudi uspešno izvedena mednarodna izmenjava slovenskih in čeških plesalcev in pedagogov SVŠGL in Duncan Centra iz Prage v letu 2014, ki so pod mentorskim vodstvom Maje Delak izvedli plesno predstavo v Ljubljani in Pragi, in vzpostavitev pilotskega projekta PRAKTIKUM, enoletnega aktivnega usposabljanja in izobraževanja na področju sodobnega plesa, namenjenega maturantkam in maturantom SVŠGL, pa tudi vsem aktivnim profesionalnim in polprofesionalnim plesalcem in plesalkam v letu 2014/2015. S plesalci, ki jih usposobi pedagoški kolektiv SVŠGL, se nam ni treba bati prihodnosti!