Gledališča širom Balkana v zadnjem času preplavlja jugonostalgični val, ki ob zadnjih festivalskih utripanjih često udarja tudi ob severozahodne, zdaj »evropske« obale bivše republike. Obe predstavi Oliverja Frljića, Turbofolk in njegov projekt s SMG, Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, sta obdelovali predvsem popotresne sunke skupne države. Koncentrirali sta se zlasti na sedanji posttravmatski sindrom in neprebavljene ksenofobizme ter problem selektivnega spomina ter bili tako kljub obilnemu ukvarjanju s temo celo antinostalgični. Nekje v to linijo bi lahko uvrstili tudi Šeparovićevo Generacijo 92–95, ki smo si jih lahko ogledali na letošnjem Ex Pontu. Po drugi strani pa letošnja otvoritvena predstava omenjenega festivala, Frljićev Leksikon YU mitologije, zagrize direktno v srčiko nostalgije po stari državi, ki tako rada zagrabi, ko kaj drugega zaškripa. Kljub mogočim pomislekom Frljiću v tej predstavi ne moremo očitati reproduciranja neproblematizirane nostalgije, saj z banalizacijo skupnega imenovalca bivše države na gole trače do tovrstnega fenomena zavzame kvečjemu cinično stališče. Dečki v Šeparovićevi predstavi v slovensko občinstvo celo zakličejo »p***e nostalgične slovenačke«.

Tudi na letošnjem odprtju Borštnikovega srečanja tako ni šlo brez jugonostalgičnega lajtmotiva, ki je očitno v zadnjem času, saj gre vendarle za krizni čas, dobra vžigalna vrvica sprememb željnega občinstva. Govorimo o predstavi pri nas že dobro poznanega režiserja Dina Mustfića Rojeni v YU. Nasprotno Frljićevi Jugoslaviji Mustafićeva ne zavzame ciničnega stališča. Pravzaprav je predstava zasnovana tako, da ravno ne želi tematizirati ene same pozicije do skupne Države, ampak podaja kolaž raznorodnih anekdot, odnosov, razmišljanj in čustev, sestavljen iz avtentičnega materiala desetih igralcev različnih generacij. Tak sežetek se zdi prej kot ne problematičen, saj se kljub popolnoma suverenim in iskrenim momentom celotna kompilacija izteče v pretirano patetične samogovore o izgubljeni Državi, ki je bila kot edina, prava ljubezen. Ta na videz arbitrarna »montaža« prizorov, ki naj bi zgolj dokumentirala resnična občutja, ni nedolžna. Nizanje emocij lahko postane manipulativno. Avtentičnost izrekanja in pristnost emocij se zdita v formatu čisto televizijskega nizanja kratkih prizorov, ki včasih spominjajo celo na skeče (še posebej z vmesnimi aplavzi, ki jim jih je namenilo naše občinstvo), vprašljivi oziroma neverjetni. Akumulacija najbolj nežnih in lepih spominov skupaj s ksenofobičnimi ali kritičnimi mislimi in občutki morda res je prerez usedlin Jugoslavije znotraj generacij, rojenih v njej, a to je tudi vse. Morda bi lahko enako diverziteto in intenziteto porodila tudi kakšna druga zgodovinska situacija. A tu je ključno, da je jugoslovanska izkušnja skupna tudi publiki, kar je prav nota, na katero predstava igra. Majhne ljubezenske zgodbe, preživljanje počitnic na hrvaški obali, pionirske zaprisege – to je partikularen in hkrati obči spomin, a kot tak tudi že idealiziran. Idealna kombinacija torej, za produkcijo tiste vrste neproduktivne nostalgije, ki je pravzaprav hrepenenje po nečem, kar nikoli ni zares obstajalo. Največji idealizem je ravno tisti, ki lastne intimne občutke delegira na neko občo Idejo. Država je vseeno zgolj država, ni pomembno, kje točno so njene meje.

Deset igralcev in igralk različnih starosti in narodnosti naseljuje nekakšno spiralasto futuristično ogrodje, v globini katerega je klavir s pianistko. To ogrodje se zdi kot časovna zanka, spominski vozel, ki čudovito spominja na geometrične časovno-prostorske modele vesoljskih hipersfer. Dodatna scenografija se nato po potrebi posameznih prizorov sproti konstuira iz desetih rdečih stolov. Vsaj za veliko dvorano SNG Maribor je takšen sestav monumentalnosti in minimalizma dobro učinkoval, saj je tako kot kontrast emotivnosti na odru dogajanje nekoliko hladil. Predstava je bila izvedbeno izredno dinamična in igriva, zmotil pa je dramaturški (ne)poseg, za katerega se zdi, da je operiral s preveč materiala, od katerega bi se dalo še marsikaj odvzeti, kar bi pripomoglo tudi k večji kompaktnosti predstave.

Mustafićevo predstavo težko beremo onstran svežih vtisov ostalih predstav o Jugoslaviji, ki so se v zadnjem času zvrstile pri nas kot po tekočem traku. Od vseh, kljub temu da smo se teme tudi pri drugih že naveličali, pa se zdi prav predstava Rojeni v YU tista z najskromnejšim avtorskim vložkom, saj preveč stavi samo na moč materiala, ki pa se žal v kontekstu, v katerega je postavljen, izpoje v klišeje in reprodukcijo mitov. Morda bi v teh časih, ko očitno nismo zadovoljni s stanjem stvari, bolj kot nostalgično premlevanje preteklosti, čeprav to seveda ne pomeni njene pozabe, prijala kakšna nevarna nova vizija namesto domačih varnih spominov, ki nas otopijo takrat, ko bi morali biti najbolj na trnih.