Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 10. 2010

Zapis h konferenci o interkritiki

Nekaj osebnih premislekov o vprašanju (kritiške) morale in sodbe.

borstnikovo.si

Mednarodna konferenca o interkritiki je z zanimivo izhodiščno temo in nekaterimi izvajanji načela odprto rano negotove pozicije sodobnega kritika. Njegova/njena pozicija nikakor ni (več) trdno mesto, s katerega se ozira po tekoči produkciji, ampak majava lestev, s katere pogosto pada v subjektivno vpletenost in se nekoliko obtolčen/-a potem spet negotovo (tudi zaradi negotovega medijskega prostora, ki je kritiki namenjen) vzpne za stopnico ali dve.

Po mojem mnenju pa to ni nujno slabost. Kljub negotovemu stanju, ali pa ravno zaradi njega, je živost kritike velika, saj se konstantno redefinira, misli samo sebe, zase išče (tudi pred samo seboj) legitimno pozicijo in kot taki ji (čeprav v ožjih krogih) narašča tudi integriteta. Blaž Lukan je v okviru konference opozoril na ujetost kritike v lastne formalne določitve. Ta njena preetablirana »organizacija« onemogoča misliti marsikatero posamezno delo, ki bi terjalo nekoliko bolj inovativne prijeme. Iluzija pozicije, s katere bi presojali imanentno vrednost dela, se je (na srečo!) sesula v prah. Vsaka kritika je vedno tudi že samorefleksija, vanjo so vtkana osebna stališča, vrednote, okusi, refleksije videnja družbe, odnos do same forme kritike in njene funkcije itd. Vzvratno pa nam (med drugim) prav umetnost lahko pomaga pri tvorjenju vseh teh stališč, vrednot ...

Interkritiko razumem kot prepletenost stališč posameznika, ki lahko posredno vplivajo na umetniško produkcijo in na drugi strani jasnost umetnosti same, ki ima možnost povratnega vpliva na posameznika(/kritika). Pri tovrstni pretočnosti se preoblikujeta tako umetnost kot posameznik, nobena pozicija ni neomajna in konstantna, ampak se vse nenehoma razvijajo. Te spremembe se dogodijo po principu deleuzijanskih bežiščnic – sledenje intenzitetam, ki jih proizvajajo drugačnost, izjemnost, nenavadnost itd., pripeljejo bodisi prakso bodisi refleksijo v nove sfere. Kritikova pozicija danes ni več trdnjava avtonomno formiranega posameznika, ki bi se košatil na poziciji omniprezentne avtoritete, ampak nekoliko shizofreno izmuzljivo fluidno mesto, ki pa ima večjo (tj. bolj produktivno), čeprav precej bolj razpršeno, družbeno moč. Shizofrenost pa na tem mestu ne pomeni moralne arbitrarnosti, popolnega cinizma ali pa celo medlosti ali labilnosti. Sledenje intenzitetam oziroma vitalnim silnicam postavlja na nietzschejansko pozicijo onkraj dobrega in zla, določenega po konvencijah ali kodeksih (te konvencije so promovirali določeni udeleženci simpozija – npr. Michel Vaïs). Sledenje tovrstnim napisanim določilom je precej banalnejše od sledenja notranjemu imperativu, čeprav ta ni več, kakor pravi Kant, naddoločen in univerzalen, ampak je imanenten posameznikovi vsakokratni presoji, ki temelji na sledenju intenzitetam oziroma vitalnim produktivnim življenjskim silnicam.

Pa še a propos sodbe. Na konferenci je Rok Vevar izrazil dvome glede nujnosti sodbe v kritiki, saj ta velikokrat ni tisto, kar določena predstava ali pa javnost potrebuje. Pri tem vprašanju načenjamo etimološko in celo ontološko podstat kritike, saj je zanjo, kot opozarja Blaž Lukan, konstitutivna tako razločevalna (analitična) kot tudi razsojevalna moč. Interkritika kot »nova kritika« se tako z uhajanjem k pragmatičnemu ali pa angažiranemu izmika svojim konstitutivnim elementom, kar ima lahko, kot opozarja Lukan, tako negativne, kot pozitivne posledice. Če pa s sodbo mislimo sojenje s pozicije moči, je z njo, kot pravi Gilles Deleuze, potrebno opraviti. Pri kritiški sodbi je sicer pomembna volja do moči, a nikoli PO moči. S tega vidika je problematičen tudi užitek v sodbi ali lastnem izvajanju, ki je zgolj izraba teorije ali pa priviligirane pozicije (čemur smo bili priča tudi na konferenci). Če je teorija tista, ki povečuje užitek, pa to ne sme biti zgolj avtoerotični nepolodni užitek, ampak distribucija užitka ob razumevanju – odprtja diskurzivnega intersubjektivnega polja, ki je s teorijo ali kritiko lansirano. Volja do moči kritike je ravno tovrstno širjenje intenzivnosti, ki jih določeno (umetniško) polje proizvaja. Vpletenost, oziroma polje vmes, -inter-, je tako vedno že a priori postavljeno, saj je kritik posrednik intenzitet, ki prečijo njegovo telo, piše s predstavo in ob njej, nikoli nad njo. Pri tem kritiška sodba nikoli ni vojna, ampak je, kot to postavi Deleuze, boj med udeleženci, ki ne teži k izničitvi nasprotnika, ampak se na bojišču želita oba pola oplemenititi. Opraviti s sodbo, kot nadalje pravi Deleuze, pa še ne pomeni izničitve vsakršnega vrednotenja, saj to nastaja na bojišču in ne brez krutosti; vrednotenje pomeni šele pripeljati v obstoj. Ravno to naj bo pomembna naloga sodobnega (inter)kritika. Še prej pa si bo moral, če verjame v njen smoter, prostor za takšno kritiko izbojevati. Kritika, vsaj kar se mene tiče, navkljub spremembam v družbi in umetnosti ostaja pomembna platforma za distribucijo intenzitet znotraj umetniškega prostora in širše v  javnosti.

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)

FBS

Pia Brezavšček, SiGledal, 20. 10. 2010
Samogovori, zataknjeni v času
Festival Borštnikovo srečanje, 23. 10. 2010
FBS in DGKTS: Interkritika
Pia Brezavšček, SiGledal (kritika), Lena Gregorčič, SiGledal (replike), 19. 10. 2010
Živahno regljanje iz zamočvirjenega gledališča
Pia Brezavšček, SiGledal, 21. 10. 2010
Koncert za mizo – že kar gledališka situacija?
Pia Brezavšček, SiGledal, 17. 10. 2010
Izvrstno »bolni od Platonova«
Pia Brezavšček, Sigledal (kritika), Lena Gregorčič, Sigledal (replike), 25. 10. 2010
Ko je bila komedija mrtva?
Katja Čičigoj, SiGledal, 26. 10. 2010
Interkritika – nuja ali izbira? Korupcija ali angažma?
Nika Leskovšek, SiGledal, 26. 10. 2010
Kritika, ta izkušena devica
Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 3. 2011
Dragi Slavko Grum
Pia Brezavšček, SiGledal, 15. 10. 2011
Je nostalgično mahanje z rojstnimi listi dovolj?
Pia Brezavšček, SiGledal, 19. 9. 2010
Lepota ugledališčene seksualnosti