STA, 5. 11. 2018

Janez Škof v gledališkem inštitutu: Eno je poznati igralca, drugo pa delati z njim

Prejemnik Borštnikovega prstana Janez Škof je v Slovenskem gledališkem inštitutu spregovoril o svoji gledališki poti, od začetkov v ljubiteljskem gledališču v Medvodah pa do danes, ko ima kot lavreat prstan, ki pa ga ne nosi, ker "trga žepe". Po njegovih besedah se vsi slovenski igralci poznajo, a zares poznajo le tiste, s katerimi delajo na odru.
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah

Janez Škof je v svoji karieri zamenjal več gledališč. V pogovoru s teatrologinjo Ano Perne je dejal, da je bila večina prehodov težka. Kot težko je opisal tudi svoje prvo službovanje v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici. Opisal ga je z besedami "grozna izkušnja malega zelenega".

Ker je želel pridobiti status svobodnega umetnika, je prosil Poldeta Bibiča, takratnega predsednika združenja dramskih umetnikov, da mu da priporočilo. Ta ga je poslal nazaj študirat, za kar mu je Škof še danes hvaležen.

Po končanem študiju je bil angažiran v MGL, kjer je zamenjal soimenjaka. Kot je pojasnil, je dobil celo njegove čevlje, ki so mu bile prav. Obenem je igral tudi v mariborski drami in Slovenskem mladinskem gledališču. Kot je poudaril, je bilo nekoč to možno, medtem ko je danes skoraj nemogoče; lani je v ljubljanski Drami - tu je zaposlen od leta 2003 - igral v okoli 130 predstavah oziroma skoraj vsak drug dan.

Spregovoril je tudi o režiserjih, s katerimi je sodeloval. Od Vita Tauferja se je naučil osnovnih gledaliških stvari, kot je, da je treba teater narediti ter da je za igralca bistveno, da ni narcisoiden. Tomaža Pandurja je primerjal z umetniškim slogom baroka. Ta je v svoji "čisti obliki genialen, ko pa se sam nase nalaga, je traparija", je pojasnil.

V ljubljanski Drami je precej delal z Diegom de Breo in Jernejem Lorencijem. Za prvega pravi, da ima energijo kot Ferrari, "Lorenci pa da si zna bolj zakoličit prostor in tako ve, kam bo predstava šla," meni.

Sicer Škof razmišlja, da bi bilo najbolje znat igrat režiserjeve zamisli neposredno. "A je to nemogoče, sploh če imaš zraven še kakšnega avtorja, ki je močna avtoriteta, kot je denimo Tolstoj," dodaja igralec, ki sta mu od slovenskih avtorjev najljubša Andrej Rozman Roza in Emil Filipčič.

Lavreat se je v pogovoru dotaknil tudi nagrad, ki jih po njegovih besedah potrebujejo predvsem mladi, saj nimajo povratnih informacij. Tu bi pripomogla tudi dobra gledališka kritika, ki jo pogreša v slovenskem prostoru.

Škofovo ustvarjanje je povezano tudi z glasbo in delovanjem v skupini Čompe. Kot je dejal, je verjetno napočil čas za kakšen nov glasbeni podvig.

Slovenski gledališki inštitut, Janez Škof