STA/Ksenija Brišar, 28. 10. 2018

Janez Škof - gledališki kameleon in glasbeni samouk z občutkom za improvizacijo (portret)

Janez Škof, letošnji dobitnik Borštnikovega prstana za življenjsko delo, je igralec z velikim občutkom za improvizacijo. K igri pristopa, kot pravi, z igro, skrivnost gledališča pa vidi v tem, da se dogaja zdaj, ta trenutek. Druga plat njegovega poustvarjanja je glasba, ki se ji kot samouk predaja z glasom in harmoniko v skupini Čompe.
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah

"Ko na odru gledamo Janeza Škofa, se zdi, kakor da igra z neverjetno lahkostjo, hkrati pa z energijo in prezenco napolnjuje ves prostor. Enkrat nas navdušuje z minimalizmom v izrazu, drugič z ludizmom, pa s presenetljivo komiko in z drobnimi, preprostimi, a izvirnimi in neskončno duhovitimi domislicami. Njegova igra je skrajno domišljena in analitična, pa vendar se zdi, kot da prihaja iz notranjega impulza, izčiščenega instinkta," je v utemeljitvi najvišje slovenske nagrade za igralske dosežke zapisala žirija.

Radovednost, iskateljstvo in igrivost, ki so po mnenju žirije prav tako nagrajenčeve kvalitete, so ga po študiju na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo vodila skozi domala vsa slovenska gledališča, nastopal je tudi v eksperimentalnih in neinstitucionalnih skupinah ter samostojno.

Že med študijem je deloval v takratnem Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici, ker pa ni želel v službo, se je sprva odločil za pot svobodnega igralca. V njegovi generaciji - rodil se je leta 1960 - je bilo, kot je povedal v enem od nedavnih intervjujev, to drugače kot danes, ko lahko od svobodnega statusa živi zelo malo igralcev, tisti, ki so v službi, pa so po njegovih besedah 200-odstotno angažirani.

Sledil je angažma v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), obenem je igral tudi v mariborski Drami in Slovenskem mladinskem gledališču (SMG). V mladinsko se je "preselil" leta 1991 in se v njem v 13 letih izkazal kot izvrsten interpret v predstavah sodobnega, tudi nebesednega gledališča. Zadnja postaja pa je bila SNG Drama Ljubljana, v kateri deluje od leta 2003. V njej je z različnimi režiserji ustvaril več naslovnih in velikih vlog ter do potankosti razvil svoje igralske značilnosti.

V začetnem obdobju je opozoril nase s tremi velikimi vlogami, za katere je bil večkrat nagrajen: Klementa Juga v Klementovem padcu Draga Jančarja v režiji Janeza Pipana (MGL, 1988), Sultana Šahrija Lepega v Šeherezadi Iva Svetine v režiji Tomaža Pandurja (SMG, 1989) in Doktorja Fausta v Goethejevem Faustu, prav tako v Pandurjevi režiji (Drama SNG Maribor, 1990). V kasnejšem obdobju je izstopala naslovna vloga v igri Edvard Drugi Christopherja Marlowea v režiji Diega de Bree (SNG Drama Ljubljana, 2005), ki mu je prinesla Borštnikovo nagrado za igro. Trenutno v ljubljanski Drami igra v devetih uprizoritvah.

Posebnega recepta, iz česa igralec črpa za igro, po njegovem mnenju ni, saj obstaja veliko načinov: "lahko črpaš od nekoga drugega, lahko nekaj sanjaš, lahko kaj zagledaš na cesti... Od neke točke naprej besedilo tako ali tako nenehno premlevaš v sebi, tudi ko se voziš z avtom ali se s kom pogovarjaš; delaš ves čas, ne samo zjutraj in zvečer na vajah," je povedal za Dnevnikov Objektiv. Najbolj pomembno pa se mu zdi dogajanje v podzavesti - "kajti ne moreš igrati samo s pomočjo možganov in besedila".

Gledališče Škof dojema kot neke vrste magijo, kjer gledalec lahko sproti opazuje procese v igralcu, istočasno se na ta način zgostita čas in prostor. Vsaka vloga pa je po njegovem mnenju nekaj posebnega, tako kot je poseben človek. "Seveda imaš kot igralec neka osnovna orodja, s katerimi se je lotiš, toda po drugi strani gre v vsaki predstavi za to, da z njo najdeš nekaj novega, enkratnega, nepredvidljivega. Zato nobena vloga ni rutinska, niti potem ne, ko je predstava že narejena in utečena," je povedal v istem intervjuju.

Znan je tudi iz filmov, kot so Moj ata socialistični kulak (1987), Petelinji zajtrk (2007) ter Kruha in iger (2011), še širšo prepoznavnost pa je dosegel z nastopi v televizijskih oddajah in nadaljevankah, kot so Teater Paradižnik, Vrtičkarji in Naša mala klinika.

Improvizaciji, ki je je vajen v gledališču, pa se posveča na še enem področju - v glasbi. Kot samouk se je naučil igrati diatonično harmoniko, na katero je igral tudi v različnih predstavah, še bolj do izraza pa je z njo prišel v glasbeni skupini Čompe. Z gledališkimi prijatelji, s katerimi jo je ustanovil, ji je nadel ime po narečnem izrazu za krompir iz zgornjega Posočja, v njej pa se posvečajo interpretaciji slovenske poezije. Začetnim uglasbitvam poezije Daneta Zajca, ki so jo leta 2000 izdali na plošči Ogenj v ustih, so kasneje dodali interpretacije drugih slovenskih pesnikov - Milana Jesiha, Edvarda Kocbeka in Andreja Rozmana Roze.

Janez Škof, Festival Borštnikovo srečanje, Borštnikov prstan