Pogovor z nagrajencem Janezom Škofom


Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Po zaključku 53. Festivala Borštnikovo srečanje v Mariboru bomo v Ljubljani v Slovenskem gledališkem inštitutu gostili letošnjega prejemnika Borštnikovega prstana, igralca Janeza Škofa. Pogovor bo vodila teatrologinja Ana Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta.

»Nisem umetnik. Cankar je za sebe govoril, da je umetnik. Tudi Dragan Živadinov tako pravi in za oba tudi sam mislim tako, zase pa tega ne morem reči. Skušam kdaj narediti kaj takega, čemur bi lahko rekli umetnina. A kaj je umetnost? Morala bi biti generator neke energije, okno, skozi katero posameznikova duša za hip zleti in da vpogled v sam proces narave, katere del je naša zemlja, človek in vsak posameznik. Če se je kakšno moje delo, kar sem si izmislil ali izvedel v gledališču ali v muziki, približalo temu in je postalo takšno okno, sem vesel. Tako se počutim, ko mi kaj uspe, in grozno se počutim, če mi nič ne uspe. Največja umetnost pa je živeti in imeti svoje življenje rad.«

Tako je na vprašanje, ali od gledališča še vedno dobiva tisto, kar je pričakoval, magijo in umetniško izpolnitev, za intervju revije Mladina leta 2008 značilno skromno odgovoril Janez Škof. Igralec, čigar začetki na gledališki poti se berejo kot prava mala odisejada. Še pred zaključkom študija dramske igre in umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo se je za leto dni zaposlil v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici. Po koncu študija je nato po lastni želji najprej deloval kot »svobodnjak«, preden se je leta 1987 zaposlil v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) – a je ob tamkajšnjemu angažmaju imel možnost sodelovati tudi z drugimi gledališči; denimo v sezoni 1988/89 s Slovenskim mladinskim gledališčem (SMG) ali sezono pozneje z Dramo SNG Maribor.

V domačem in omenjenih dveh gledališčih je ustvaril vloge, za katere je na prelomu desetletja prejel prve nagrade. In ni jih bilo malo! Dnevnikova nagrada, nagrada Sklada Staneta Severja, nagrada občinstva 25. Borštnikovega srečanja, zlati lovorjev venec 29. Festivala jugoslovanskega gledališča MESS, nagrada za igralsko stvaritev na 35. Sterijevem pozorju in za veličasten zaključek še nagrada Prešernovega sklada.

V začetku devetdesetih let je Škof iz MGL, kjer je bil zaposlen štiri leta, odšel v SMG in tam v trinajstih letih ustvaril vrsto raznolikih vlog; med številnimi komičnimi tudi Amorja v Filipčičevi Psihi (režija V. Taufer, 1993). Po kritiških besedah B. Lukana je bil »preprosto nenadkriljiv«, na 3. Dnevih komedije v Celju pa izbran tudi za žlahtnega komedijanta.

Leta 2003 je njegova matična gledališka hiša postala SNG Drama Ljubljana, kjer je do danes igralsko sooblikoval skoraj petdeset uprizoritev ter v letih 2005 in 2014 prejel Borštnikovi nagradi. Za stvaritev lika Očeta v Angelu pozabe M. Haderlap (režija I. Pison, 2014) žirija zapiše: »Z nenehno maničnostjo, vzponi in padci in z maksimalno intenzivnostjo v tragičnih in komičnih momentih diktira ritem uprizoritve in izriše zagotovo enega najmočnejših šibkih očetov slovenske literature, dramatike in odra.«

A to je le par gledaliških drobcev Janeza Škofa. Kajti ustvaril je mnogo, mnogo več.

Vabljeni na srečanje z letošnjim lavreatom!

Povezani dogodki