Katarina Koprivnikar, SiGledal, 23. 5. 2010

Iva Krajnc. Lahkotnost privabljanja pogleda

Bežnost, ki je vpisana v gledališče, zaznamuje tudi samega igralca, ki z vsako izgovorjeno besedo, kretnjo, glasom izgovarja že nove besede, oblikuje nove kretnje in morda že molči. Vedno je v gibanju.

Mestno gledališče ljubljansko, foto: Barbara Čeferin

Če je resnično to, kar je dano v določenem trenutku  (če parafraziram enega od Zenonovih paradoksov, ki se nanašajo na pojem časa), se znotraj gledališke igre znajdemo v paradoksu – nikoli ne ujamemo gibanja. Prava resnica gibanja je mirovanje. Igra in igralčevo telo je prisotno (prezentno) le v točki mirovanja. Je torej gledališče kot tako sploh resnično? Gledališkost ni dano zgolj v trenutku, v točki, ampak v gibanju, fluidnosti, letu skozi prostor in čas. Zato bom poskušala z imaginarno kamero pogleda gledalca – kritika ujeti hipnost prezence in igralsko telo Ive Krajnc.

Iva Krajnc
je članica Mestnega gledališča ljubljanskega od leta 2001, vmes je igrala v predstavah Mestnega gledališča Ptuj in ljubljanskega Mini teatra. Širša publika jo pozna tudi s televizijskih ekranov in filmskih platen.  Vstop v profesionalne vode gledališkega ustvarjanja je pospremljen s Severjevo nagrado leta 2000, med pomembnejšimi naj omenim nagrado na reškem festivalu komornega gledališča (2001), leta 2002 je nagrajena z Vesno, kot obetavna mlada igralka leta 2006 na Berlinskem filmskem festivalu prejme nagrado Shooting star, isto leto pa postane tudi žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju, časnik Dnevnik jo počasti z nagrado za izjemno igralsko stvaritev v sezoni 2007/2008.

Vloga Wendle, ki jo Kranjčeva igra v Pomladnem prebujenju, je ena izmed nosilnih. Mjuzikel, v režiji Sebastjana Horvata, ki preko posameznih igralcev ustvari kolektivno telo, ki se s petjem songov utrjuje v svoji enosti, deluje ambivalentno – na eni strani pred nami skupnost igralskega zbora (broadwayski pop-rock péti deli), po drugi pa kolektiviteta, ki izloči igralce, da se dramsko dogajanje sploh začne. In znotraj te dvojnosti Iva Krajnc izrisuje svoj lik. V skupinskih prizorih ne poskuša izpostaviti sebe, si izboriti svoj privilegiran položaj, ki ji je dan kot glavni ženski protagonistki ter na silo privabljati pogled. Nevsiljivo pripenja svoj igralski fizis v skupno akcijo celotne igralske zasedbe. Pogled, njene geste in gibanje telesa ostaja zadržano v okviru svojega lika – neizkušene, čiste najstnice, ki počasi spoznava samo sebe, išče, želi. Ve, da ima prednost – ona je sploh tista, ki s svojim glasom inavgurira predstavo. Ni se ji treba truditi, da bi privabila pogled, in ravno ta sproščenost in neobremenjenost s pogledom, ji prihrani patetičnost. Njena igra je gladka, kot njeni lasje, koža, njeno telo. Skoraj neopazno gradi svojo igro in se izloča v lastno individualnost, zato pred nami zaživi samostojno šele v petem prizoru, tista njena uvodna izpostavljenost je zgolj napoved konca, ki ga v začetku predstave težko umestimo v kakršen koli kontekst in je le zasnutek karakterja, je nastavek, ki šele bo. Zgolj hipoteza.
 
V načinu zapeljevanja svojega protagonista (Melhiorja) se razprostre še ena dihotomija – telesna in posledično psihološka. Igralkino telo se prelamlja na ravni njenih bokov – ponujajo se moškemu, a hkrati odteguje svoj zgornji del, torzo, ki je pomaknjen nazaj, tako da se težiščnica telesa pomakne v predel za hrbtom. Nakazuje svojo fiziološko pripravljenost na spolni akt s svojim kratkim krilom in vabečimi boki, a otroški obraz izmika dotiku. Lasje so dekliško speti z lasno sponko, obraz in pogled je okrogel, otroški. Šminka na obrazu sicer že nakazuje prebujajoče se erotičnost, a drža telesa, nerodno zvijanje noge in čisti glas še vedno delujejo v registrih neizkušene dekliškosti.

Josef von Sternberg je leta 1930 režiral Modrega angela (Der Blaue Engel) in s tem obogatil mitološki prostor fantazmatskih  podob žensk. Ustvaril je še eno podobo femme fatale, ki se je lahko množično zasidrala v kulturnem imaginariju. In skozi takšen asociativni tok vstaja podoba Wendle, ki jo je ustvarila Krajnčeva. V prizoru, v svojem labodjem spevu, sedi pred nami le v modri srajčki, plavolasa in s petjem, ki se je rodil iz njenega glasnega joka in prešel v pesem - angelska podoba, ki ustreza tudi pripovednemu toku zgodbe, ki jo bo zdaj zdaj objel v smrt. Angel smrti, nekakšna duša otroka, ujetega v telesu ženske, že spet dvojnost, ki se zapiše in zareže na njenem telesu – del pod pasom pogublja njo in pogublja druge. Preda ga moškemu, zanosi in zaradi nestrokovnosti splavi ter umre. Njena ženska seksualnost se personificira v femme fatal v dobesednem pomenu – je ženska, ki pogublja in je pogubljena. Njena seksualnost, ki je izenačena z njeno ženskostjo je tista usodnost. Zaradi nezmožnosti (moške, družbene?) kontrole njene seksualnosti, sledi kazen. Tudi nenehno popravljanje kratkega krila (tipična ženska vzgojenost spodobnosti), kontrolirana drža, ko seda na stol, več ne zadržijo duha iz stekleničke.

Skok iz življenja v smrt- iz represivnega Wedekindovega časa v čas pop kulture -  preskok, ki razmrši Ivine lase v bujno divjo rokovsko grivo in jo transformira v žensko, v zaključnem prizoru predstave še vedno spremlja isti Ivin glas – čist, mehak, neprisiljen, tak, ki je preživel ta prehod, tak ki je bil vedno eterično nadčasoven. Še v smrti nedotaknjen in enakozvočen, emblem duše posameznika, ki ne pozna tukajšnjosti in tistega onkraj. In takšna stoji Iva Krajnc pred gledalci, rahlo nadzemeljska s svojo nežno pojavnostjo, kot njen glas, ki v svoji nedolžnosti zapeljuje, padla pop princeska, ki se ne boji vstajenja.  

 

Povezave:

Helena Čehovin, SiGledal, 12. 5. 2010
Domen Valič. Žigolo, mamin sinček, ali kavalir?
Mestno gledališče ljubljansko, 3. 12. 2009
Pomladno prebujenje v MGL
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 8. 7. 2010
Saša Pavček: Klesanje igre
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 10. 2010
Vitalizem Ivana Peternelja in Blaža Šefa
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 22. 6. 2013
Gledališki kritiki o presežkih iztekajoče se gledališke sezone
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 15. 12. 2011
JETTE OSTAN VEJRUP: Sodobna desetnica
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 6. 2013
Slavko Pezdir: Sopotnik gledališča