Helena Čehovin, SiGledal, 12. 5. 2010

Domen Valič. Žigolo, mamin sinček, ali kavalir?

Posebna energija in volja do ustvarjanja. Početi nekaj smiselnega. Zbuditi človeka iz stanja stagnacije. Prisiliti k razmišljanju. Pokazati bedo in ujetost vsakdana. ... Vse to so igralčeve moči. Vizija. In Domen zna presenečati ...

Domen Valič / foto Helena Čehovin

Vsakič ko začnem razmišljati o svojem poklicu ali službi, zaposlitvi in predvsem prihodnosti, pomislim na svoje poslanstvo. Kaj bom lahko s svojim delom spremenila, kaj bom pustila za sabo, s čim bom ustvarila neko harmonijo in kako bom počela nekaj, kar ne bo zgolj rutina, ampak bo imelo svoj poseben smisel. V ljudeh hočem nekaj premakniti, ali vsaj pustiti pečat na njihovi zavesti. Hočem jih prisiliti v razmišljanje, kako sestaviti vsakdan prijaznejši vsem bitjem našega planeta. In prav vedno me to beljenje glave pripelje k umetnosti. Nekako se mi zdi, da se sporočila, ki jih pošiljaš v svet preko umetnosti, najverjetneje zasidrajo v človekovo zavest, pa čeprav nezavedno.

Pri tem imajo superiorno moč igralci, zaradi česar jih tudi tako neizmerno občudujem. S svojim delom, ki ga v večini počnejo z vsem svojim bitom, lahko gledalcem prikažejo drugačen svet. Lahko nam naslikajo temno in svetlo plat dejanj, ki jih redno izvršujemo. Čeprav marsikdo trdi, da se človek uči zgolj na svojih napakah, pa se jaz s tem ne morem strinjati, ker mislim, da sami pred mnogimi napakami zamižimo. Zato je zame igralčevo poslanstvo častitljivo. Prepričljivost igralca pa je nedvomno tudi v njegovi naravi. Posebnost in toplina, ki jo večina le teh izžareva, naredi vtis na še tako zadrtega človeka.

Z vlogo žigoloja v Sijočem mestu nam Domen Valič pokaže, kako pogosto ljudje hlastajo zgolj za materialnimi dobrinami, do katerih se skušajo prebiti ne glede na ceno. Laurence, ki ga v tej drami igra mladi igralec, ni ravno oseba ki bi pogosto razmišljala o življenju. Prikaže nam človeka, katerega dnevi so sklenjeni v krožnico. Nekako si ga predstavljamo, kako vstane, čaka, da pade večer in gre na ulico. Njegov cilj je doseganje nujnih življenjskih potreb kot so streha nad glavo in denar za preživetje. V vsaki besedi in gibu nam Domen znova in znova prikazuje ravnodušnost tega lika. Celo ko pripoveduje o svoje šestletnem sinu, ne spremeni razpoloženja. Stvari se mu zdijo samoumevne, preproste. Živiš, se boriš za preživetje, umreš. Nobenih višjih ciljev, nobene morale. V njegovih mislih verjetno najpogosteje odmeva geslo: »Tako pač je.«

Domen pa ob nenehnem boju za preživetje ne pozabi na Laurenceov strah, ki se odraža skozi njegovo živčnost in nekakšno sramežljivost, ki je prisotna predvsem do aklimatizacije. Ko pa pride do plačila, Domen za nekaj trenutkov opusti vlogo brezbrižneža in z nami deli Laurenceovo hrepenenje po varnosti, ki jo občuti šele, ko denar spravi v svojo torbico, zavezano okoli pasu. In če se nam v tej vlogi pokaže kot družbeni izobčenec, se nam v Pomladnem prebujenju pokaže kot nekdo, ki se družbenih pravil striktno drži.

Pomladno prebujenje je mjuzikel, prikazan v dveh časovnih obdobjih. Dramski prizori se dogajajo leta 1891 v času konzervativne in represivne družbe, ki je mladim onemogočala svobodno razmišljanje in jih prikrajšala za užitke, ki so v današnjem času del vsakdana. Vmesni pevski prizori pa so postavljeni v sodobni čas, kjer mladi skozi glasbo izražajo svoje mišljenje in občutke, ki jih skozi igro, zaradi časovnega obdobja, ne smejo. Domnov Otto je zgleden fant, ki se pri pouku drži učiteljevih navodil in ko zvonec odzvoni, odide takoj domov. Fantje ga imajo za maminega sinčka, kar Domen s svojo mimiko tudi odlično prikaže. Njegov pogled je nekoliko prestrašen in vidno ubogljiv. Hkrati pa v njem tli želja po uporu, ki pa ne bo vzplamenela zaradi strahu pred odstopanjem od družbenih pravil. Ko Otto skoči v sedanjost, se posledično tudi razživi. Domen z izrednim smislom za gibanje zlije glasbo in telo v mladega upornika, ki nikoli ni pobudnik upora, ampak se vedno varno skriva za steno in le nemo prikimava. Tudi njega pomladno prebujenje spodbuja v strast in dotike, ki jih v glasbenih izsekih varno uresničuje, ampak nikoli ne gre do konca. V dramskih prizorih pa se spretno izogiba prekoračitvi meje, ki jo je začrtala družba. Z izjemno močno govorico telesa izraža mladostnikovo hrepenenje, ki kriči iz njega in ga je moč začutiti že brez izrečenih besed ali odpetega verza.

Nekako se mi je zazdelo, da je Domen eden tistih fantov, ki jih danes ne delajo več. Njegov kavalirski pristop in energičen nasmeh, ter neizmerna volja do vsega kar počne, te enostavno očarajo. Hkrati pa iz njega govori prijaznost, katera se mu zdi močno orožje v vsaki situaciji. In kako naj te potem tak ustvarjalec pusti po predstavi ravnodušnega? Nemogoče. Zato ga nedvomno uvrščam med umetnike, ki opravljajo svoje poslanstvo s strastjo in učinkom.

 

Povezave:

- Domen Valič na Geslu
- Domen Valič na Repu

10. 10. 2009
Nagrajeni Domen Valič
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 23. 5. 2010
Iva Krajnc. Lahkotnost privabljanja pogleda
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 8. 7. 2010
Saša Pavček: Klesanje igre
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 10. 2010
Vitalizem Ivana Peternelja in Blaža Šefa
Helena Čehovin, SiGledal, 19. 6. 2010
Enorazdejanke