Tamara Matevc, 28. 9. 2009

Igralec je profesionalen človek

je pisalo na zidu pisarne Sama Strelca. Leta sem gledal ta napis in razmišljal o tem. In ko spoznaš gledališče od znotraj, ko si bil že na njegovi prekrasni palači in globoko v smrdljivi in zamašeni kanalizaciji, ko ga spoznaš do obisti, vidiš, da je točno tako, kot je pisalo pri Samu. Igralec je profesionalen človek; na oder greš vedno ti, ne glede na to, kaj igraš, kaj govoriš in v kakšnem kostumu si. Če hočeš biti dober igralec, se moraš razvijati in rasti kot človek, ker gre to vse s tabo na deske – in to ljudje, tisti, ki imajo občutek za to, vidijo. Če nekdo »ni«, mu ne bo pomagala nobena metoda, nobena šola, publika bo vedno videla, da ta in ta pač »ni« in pika. *

Foto: Samo M. Strelec

Dramski in filmski igralec Tadej Toš se je rodil v Ljubljani v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja. Otroštvo je preživel na Ptuju, kjer je med igranjem z lego kockami, avtomobilčki, indijancev in kavbojcev, partizanov in nemcev nenadoma zrasel v fanta, ki so ga bolj od prej omenjenih iger začela zanimati dekleta. Nekega dne je eno od njih spremljal do gledališča, do znamenitega Teatra III. Legendarna gledališka mentorica Branka Bezeljak Glazer ga je takoj poslala na oder, kjer se mu je začel razodevati dotlej še popolnoma neznani in neskončno zanimivi svet: bolj ga je raziskoval, bolj je v njem rasla radovednost, bolj kot je užival v njem, bolj ga je bil lačen, več barvic kot barv, več možnosti kot najbolj divjih sanj, slast potešitve in neskončna želja po »še« z roko v roki ... Neprimerljivo s čimerkoli dotlej in s čimerkoli še dolgo potem.

Včasih v šali pripoveduje, da se je za študij igralstva odločil, ker je imel šolanja že čez glavo: »Če bi hotel postati zdravnik ali odvetnik,« pravi, »bi bil v šoli še danes. V gledališču pa sem lahko oboje in še marsikaj drugega, npr. mehanik.« Še vedno je prepričan, da se je pravilno odločil. »Ne bi si želel biti še enkrat pred izbiro poklica, ker je ponudba del vsak dan večja in svet vsak dan manjši.«

 

 V času šolanja na igralski akademiji v Ljubljani je bil član gledališke skupine ZATO. Žejni ustvarjanja, izražanja in igranja ter pijani od mladostnega entuziazma, da je mogoče z nekaj vere, ljubezni in upanja pripraviti do cvetenja še tako trmasto mrtvo stvar, so pod vodstvom Sama M. Strelca pripravljali vznemirljive gledališke dogodke in z njimi strastno preganjali poletno mrtvilo s Ptuja ter utirali pot profesionalizaciji gledališča. Njihova vnema je bila nalezljiva in znali so z dobrimi idejami okužiti tiste, ki so imeli v svojih rokah ustrezne vzvode moči in financ.

Najprej se je zaposlil v SNG Maribor, toda kmalu se je v želji po večjih igralskih izzivih in na povabilo Mateje Koležnik podal v novogoriško gledališče. Čez čas se je v Maribor vrnil. Vse, kar je bilo takrat pomembno, je bilo igrati, igrati, igrati ... Preizkusiti vse, nabrati kar največ različnih igralskih izkušenj. Nič ni bilo težko, nič ni bilo preveč in nič predaleč.

Sodeloval je in še sodeluje z gledališčem na Ptuju in drugimi slovenskimi pa tudi tujimi gledališči, piše dramske tekste, pesmi, snema kratke filme, pojavlja se na radiu Radiu City kot »stationvoice«. Ukvarja se z internetom, navdihuje se ob glasbi: »Poslušam vse, kar mi lepo pade v uho. Stvari, ki so mi všeč, poslušam znova in znova, do najmanjše podrobnosti, poskušam zlesti izvajalcem v srce in glavo. Pesem, ki mi je všeč, lahko poslušam tudi 100-krat zaporedoma, ni problema.« Če pogledamo njegove filmčke na Youtubeu, zaznamo zavidanja vreden občutek za dramaturgijo. Človek mnogih talentov, ki mu primanjkuje verjetno edinole časa: »Ustvarjalnost je moja svetlordeča kri in boleče telo, moj hobi in moje delo, s katerim plačujem račune. Sproščam jo vedno in povsod, ne vem, kje je sprostim največ, ker mi konstantno uhaja, tudi na dopustu.«

Foto: Samo M. Strelec 

S svojo družino živi na Kicarju pri Ptuju, med drevesi in v zelenem. V sezoni 2009/10 uveljavlja starševsko pravico do polovičnega delovnega časa, ki jo imajo v Sloveniji starši do dopolnjenega tretjega leta prvega otroka. Pravi, da se imajo lepo in da so silno radi doma: »Nikoli nisem bil srečnejši kot v trenutku, ko sem prvič držal v naročju svojo hčerko.«

K oblikovanju svojih igralskih kreacij pristopa študiozno, pragmatično in v odnosu do režiserja in soigralcev kar se le da fleksibilno. Vesel je, kadar mu režiser dovoli, da vlogo oblikuje po svoje: takrat najprej izkleše izčiščen in jasen temelj, v katerega vkoplje svoj igralski instrument, ta pa iz trdnih tal pod nogami leti v vrtoglave in z močno sugestivnostjo nabite momente. Rad se poigrava z materiali in jih uporablja na neobičajne načine.

Ob močni in prepričljivi režijski viziji in ideji se zna prepustiti in se pusti zapeljati v raziskovanje vsega tistega, česar še ne pozna, kjer se počuti negotovega in kjer sluti nujno in tudi nevarnost tveganja.

Zelo pomemben je zanj gledalec: »Nemoralna in neetična se mi v gledališču zdi predstava, ki jo delajo ustvarjalci le zase, publika pa mora to gledati. Prevečkrat pozabljamo, da se gledališče zgodi šele takrat, ko so v dvorani gledalci. Gledališko nemoralno in neetično se mi zdi, če pozabi na publiko.« **

Za svoje dosedanje delo je prejel kar nekaj nagrad:

- 2004 Borštnikova nagrada za igro, za vlogo Jeana (E. Ionesco Nosorogi, Drama SNG Maribor)
- 2005 Nagrada za najboljšega moškega igralca za film Predmestje, Festival Alba Regia International Film Festival, Székesfehérvár, Madžarska
- 2000 Nagrada Veljko Maričić na Mednarodnem festivalu malih scen: za najboljšega mladega igralca (Ognjeni obraz, MGL, 2001)
- 2000 Nagrada Veljko Maričić za najboljšo epizodno vlogo, Mednarodni festival malih scen, Reka (Ognjeni obraz, MGL, 2001)
- 1998 Študentska Prešernova nagrada AGRFT, 1998

OPOMBE:

* Jenuš, N. Hotel sem narediti Hamleta za telebane, sam: pogovor z igralcem Tadejem Tošem, Ampak, 2007, str. 18–22.

** Babšek, A. Tadej Toš: »Ničesar ne prepuščam naključju.«, Dialogi, 1999, str. 3–11.

 

 

 

Sodelovanje Narodnega doma Maribor in Novega ZATO.

 

Dario Fo in Franca Rame

SVOBODNI ZAKON
(Coppia aperta, quasi spalancata)

 

Prevod Gašper Malej
Priredila Tamara Matevc in Samo M. Strelec, Novi ZATO.


Režiser in scenograf Samo M. Strelec
Kostumograf Leo Kulaš
Asistenta režiserja Mateja Toplak in Alen Štruc, študenta medijskih komunikacij (FERI Maribor)

Igrata:

Samanta Ribič Nataša Tič Ralijan
Rok Ribič Tadej Toš

Šepetalka Polonca Rajšp 

 

Premiera: Narodni dom Maribor, Velika dvorana, sobota, 10. 10. 2009 ob 20. uri.

Najboljša komedija po izboru občinstva na festivalu Dnevi komedije, Celje 2010 (ocena 4,9141).

SAMANTA: Doma noče, zunaj ga pa nič ne ustavi!!! - Kako hudiča naj jaz vem, kaj si ti pri seksu želiš in kaj je tisto, kar jaz ne znam tebi nardit, vse druge babe pa znajo?!

MEDIJSKI IN DRUGI ODZIVI 

- Teorija in praksa Svobodnega zakona
- Kordigel, J. "Dobro ga j ...", Večer, 21.9.2009

 

Tamara Matevc, 5. 10. 2009
Vsak je, kar je
Tamara Matevc, 29. 6. 2008
Vabljeni na pogovor o treningu in nogometu
Sprašuje Tamara Matevc, 10. 7. 2010
Intervju z Vilijem Ravnjakom
Dada

fajn tošev video! kje se da slišat tole musko?

28. 9. 2009