Iztočnice Tamara Matevc, 22. 4. 2010

Eksperiment. Kaj je to, eksperiment?

V letu 2010 praznuje Gledališče Glej 40. letnico svojega delovanja in se po besedah umetniškega vodstva zopet vrača h koreninam, s tem pa tudi k eksperimentu. - Kaj je to, eksperiment, smo za začetek povprašali na Institut Jožef Stefan, kjer nam je iz Odseka za kompleksne snovi, F7, prijazno odgovoril Damjan Vengust.

MoSIx žičke in zlate kroglice, foto Damjan Vengust

Med homosapiensi (mogoče je tako tudi pri kateri drugi vrsti) je bilo vedno nekaj posameznikov, ki so na nek način izstopali. Z drugimi besedami – bili so zabiti kot hlod ali pa … hm … no, bili so malo posebni … drugačni. Obstajali pa so še tisti v sredini … povprečni … ovce po večini … Ta zabiti in ta posebni nikakor niso doumeli osnovnih stvari, ki so jih ta sredinski osvojili brez večjega truda. In da bi te osnovne stvari doumeli tudi ta zabiti, so se spomnili neke stvari, ki ji pravimo eksperiment. V svoji preprosti glavi so skonstruirali niz dogodkov, ki bi se morali odviti, če velja to, kar so ta sredinski v že od boga dani razumnosti vedeli.

Eksperiment, ki mi pade na pamet, je recimo tisti od Dedalusa in Ikarja. Ovcam (Tasredinskim) je jasno, da ne letijo. Dedalus pa se je spomnil narediti krila iz perja, podobna ptičjim, in zapisano je, da sta letela in on in njegov sin.

Eksperiment je treba najprej dobro predstaviti (za Tasredinske),
potem izvesti,
in nato še interpretirati.

Enako je ravnal Dedalus:
interpretacija je bila tako dobra, da je navdušil svojega sina,
izvedla sta ga oba,
žal se je en ponesrečil, tako da je interpretiral samo foter.

Interpretacija je znana – oba sta letela, sine je letel preblizu sonca, zažgal peruti in čofnil v vodo … Tasredinski so bili zadovoljni. Logično: če imaš krila, lahko letiš. Če pa letiš preblizu sonca, se ti krila skurijo. Jasno kot beli dan. A nove generacije so prinesle nove Tazabite, ki tega niso popolnoma doumeli. Hoteli so recimo vedeti, kako visoko je treba, da ti vročina vname peruti. Niti ena ptica namreč še ni padla z neba s sežganimi perutmi. Ugotovili so, da na poti navzgor v resnici sploh ni čedalje bolj vroče, ampak čedalje bolj mrzlo … Seveda so, da bi to potrdili, napravili nove eksperimente.

S temi novimi spoznanji bolj verodostojno opišemo Dedalusov eksperiment. Dedalus naheca Ikarja, da skoči z ene pečine. Saj ima krila, saj bo letel … in … skoči … pri dovolj veliki hitrosti pa mu najprej vse perje odleti, potem pa telebne ob vodo. In žalostno konča. Seveda je žalosten tudi oče, ampak novega krila verjetno ne naredi samo zato, ker je žalosten zaradi izgube.

Eksperiment je z znanstvenega stališča zmeraj tak. Imaš idejo, sestaviš niz dogodkov, ki jih lahko ali pa moraš poljubno korigirati, in potem interpretiraš potek dogajanja. To se lahko ujema s tistim, kar so vedeli Tasredinski, ali pa se ne. Če se, Tasredinski rečejo: »Sm ti reku«. Če se ne, pa se oklepajo starih verovanj, ki jih samo malo spremenijo. Toda včasih tudi korekcija starih verovanj ni bila dovolj in Tazabiti med njimi (Kopernik, ki je trdil, da je sonce v centru, ali pa Einstein, ki je pravil, da je svetloba tudi fizično delec ) so kar naenkrat postali največji carji. In kar naenkrat so ovcam dana nova spoznanja … ne vem, od kod … To se ponavlja skozi zgodovino.

Danes pa se je stvar še malo bolj zakomplicirala. Doba informatike je vnesla zmedo med Tasredinske in nekateri med njimi so začeli izvajati eksperimente. Kar tako brezveze in zato, ker dobijo plačano. Med njimi sem recimo tudi jaz. To niso eksperimenti, ki bi prispevali k novim spoznanjem, to so industrializirani, za zdaj še, znanstveni eksperimenti. Nekdo, ki zna meriti z napravo, ki že ima sestavljen niz dogodkov in tudi merilni sistem, ki podatke analizira z računalnikom, samo pritiska gumbe in pošilja rezultate na vse konce sveta. Tudi temu danes rečejo eksperiment, traja pa lahko samo minuto.

Eden od eksperimentov, ki poteka na največji napravi na svetu (27-kilometrskem velikem hadronskem trkalniku Evropske organizacije za jedrske raziskave – CERN), hoče denimo potrditi obstoj Higgsovega bozona. Menda domnevajo, da bo trajal eno leto. Gre za eksperiment, ki bo prinesel nova spoznanja in gotovo potrdil domneve nekaterih Tazabitih (najglasnejši od teh so svoje blodnje zaradi dobe informatike že zdavnaj predstavili tudi veliki večini Tasredinskih), ki znajo odpreti popolnoma nov domišljijski svet.

Eksperiment se je v naravoslovju moral, predvsem zaradi vključitve velikega števila ovc (Tasredinskih), spremeniti v nekaj samoumevnega. V nekaj, kar tudi jaz razumem. Včasih, in pa za tiste Tazabite, pa je bil eksperiment mogoče nekaj drugega.

(Damjan Vengust, Odsek za kompleksne snovi, F7, Institut Jožef Stefan)


Povezave:

- Režiserji gledališča Glej

Gledališče Glej, 9. 4. 2010
Glej ob 40. letnici
Iztočnica Tamara Matevc, SiGledal, 19. 5. 2010
Tomi Janežič o eksperimentu
Iztočnica Tamara Matevc, SiGledal, 20. 5. 2010
Nebojša Pop Tasić o eksperimentu
Iztočnica Tamara Matevc, 1. 6. 2010
Kristijan Muck o eksperimentu
Iztočnice Tamara Matevc, 13. 3. 2010
Replike: Marinka Poštrak
Iztočnice Tamara Matevc, 28. 3. 2010
Replike: Kulturno društvo B 51
Iztočnice Tamara Matevc, 13. 3. 2010
Replike: Jaša Jamnik
Branko

Super člankek! Čista 5-ka. Naj vendar začnejo pisati o teatru ljudje z jasno glavo, pri tem pa še duhoviti in šarmantni!!! Še. br

22. 4. 2010