Iztočnica Tamara Matevc, 1. 6. 2010

Kristijan Muck o eksperimentu

Ob 40. obletnici gledališča Glej sprašujemo: eksperiment. Kaj je to, eksperiment?

V letu 2010 praznuje Gledališče Glej 40. letnico svojega delovanja in se po besedah umetniškega vodstva zopet vrača h koreninam, s tem pa tudi k eksperimentu.

Ker ste v Gleju ustvarjali tudi sami, vas ob tej priložnosti sprašujemo: Kaj je pravzaprav tisto, kar danes (še zmeraj, ponovno, na novo ...) opredeljuje gledališki eksperiment? -


Če se je pred kakšnimi desetimi leti lahko še dogajalo, da tudi uveljavljen gledališčnik ni povsem dojel pojmovanja, da je igralstvo pot skozi sebe, je to danes postala dokaj uveljavljena sintagma.

Potem, ko sem v šestdesetih letih kot igralski začetnik raziskoval gibne prvine, kar je bilo tedaj nenavadno, kmalu pa pri Odru 57 preizkusil vstopanje v dramatiko tedanjih slovenskih avtorjev ter igralski izraz njihove vsebine doživljal kot eksperiment, sem pred štiridesetimi leti, na začetku Gleja, v vlogi Kasparja z nezadržnim spustom v kaotično stanje lastnega notranjega sveta lahko iz virov eksistence najprej kot zgolj odzivanje, zatem pa z vse bolj radikalnimi izraznimi sredstvi razvil polnost neke osebnosti, ki se na koncu individualizira kot nasilniška. Eksperiment, razkrivanje v lastni, osebnostni, do neke mere intimni sferi. Izkušnja, ki me je odtlej spremljala vse življenje in vplivala na moje delovanje tudi na drugih področjih. Vendar je z uveljavljanjem strukturalizma in zatem postmodernizma takšno raziskovanje, ki v osnovi izhaja od Mejerholda, Artauda, Grotowskega, v glavnem nadomestil konceptualizem, iskanje, eksperimentiranje najprej v smeri obrednega (gibalno gledališče), zatem pa gledališča spektakelske funkcije. V slednjem je individualni igralčev izraz v drugem planu, eksperiment se iz igralca preseli v zunanjost, v to, da gledališče raziskuje znakovna razmerja med elementi svoje pojavnosti. Igralec kot nosilec avtonomnega raziskovalnega naboja je bolj ali manj izrazit, kvečjemu nenavaden znak v igri struktur sveta.

Sam sem, po svoje, v veliki večini brez institucionalne pomoči, poskušal nadaljevati z raziskavo, torej z eksperimentom, kakršnega sem doživel ob Kasparju. A šele potem, ko sem vse skupaj premislil ter v zvezi s tem začel s pisanjem esejev in poezije. V osemdesetih letih sem torej izvedel vrsto projektov, od razstav oziroma instalacij do performansov in hepeninga. Danes, ko se je čas močno odmaknil, opažam, da o tej moji dejavnosti nihče ne ve tako rekoč nič. Na srečo obstaja nekaj posnetkov, iz katerih je razvidno, za kaj je v teh eksperimentih šlo. Za vstopanje v intermedialno območje ter s tem v iskanje skupnih ustvarjalnih virov za različna področja v človeški osebnosti kot takšni.

Ob tem sem zaznal, da kot poseben vir dramatičnosti v igralcu obstaja razmerje med avtonomno posamezno osebo in med njim kot nastopajočim. Lahko bi rekli: razmerje med označevalcem in označencem. V tem polju se odpira ogromno možnosti za eksperiment. Ker, podobno kot prej, v zvezi s tem nisem našel pravega sogovornika, sem se sam lotil obsežne literarne, vendar v osnovnem principu dramske raziskave. Približno deset let, v devetdesetih, je tako nastajal sklop besedil s skupnim naslovom Imena igre. Razumem ga kot izhodišče za gledališko in obenem igralsko raziskavo svoje notranjosti, s tem pa virov nastajanja eksistence nasploh, notranjih osebnosti v slehernem posamezniku ter kompleksnih, v končnem pomenu post dramskih zvez z zunanjo zgodbo sveta.

Medtem, izrazitejše po letu 2000, sem v nekaterih predstavah pri nas opazil zametke in razvijanje podobnih iskanj. Seveda tudi v izrazito performerskih usmeritvah. Prav tako je vse več igralskih dosežkov, v katerih je prisotna osebnostna zastavitev v smislu: vse ali nič. Z veseljem pa vidim, da se najmlajša generacija režiserjev v Gleju zavzema za gledališče, ki naj ga vzpostavlja tudi vprašanje o njegovih izvorih v subjektu, kakršne sem poskušal na kratko označiti in jih dojemam kot nadaljevanje tistega, kar je bilo izhodišče začetnega Gleja. Le da na novi ravni, v eksperimentu, ki zajema odprtost odnosov med individualnostjo posameznika, njegovimi notranjimi osebnostmi, s tem robov eksistence na sploh ter gibljivosti razmerij z družbo in svetom. V tako zastavljenih, kompleksnih raziskavah – nekaj jih je Glej že vzpostavil - se lahko ponovno in na novo pojavi vprašanje tragičnosti, smisla, bivanja in biti.

Seveda je s tem pojmovanje igralstva kot poti skozi sebe osnova ter izhodišče za njegovo razpiranje. V njem je možno ustvariti gledališko skupnost, v kateri so nosilci eksperimenta samostojne in avtonomne osebnosti, sposobne prehajati samoumevnost sveta.
 

(Repliko ulovila Lena Gregorčič, Sigledal)


Povezave


-    Kristijan Muck na Geslu
-    Kristijan Muck na Repu

Kristijan Muck

Iztočnica Tamara Matevc, SiGledal, 19. 5. 2010
Tomi Janežič o eksperimentu
Iztočnica Tamara Matevc, SiGledal, 20. 5. 2010
Nebojša Pop Tasić o eksperimentu
Iztočnice Tamara Matevc, 22. 4. 2010
Eksperiment. Kaj je to, eksperiment?
Iztočnica Tamara Matevc, SiGledal, 5. 6. 2010
Ivan Peternelj o eksperimentu
Iztočnica Tamara Matevc, 8. 6. 2010
Rok Vevar o eksperimentu
Iztočnica Tamara Matevc, 31. 3. 2010
Replika: Izbereš, kar bereš
Iztočnica Tamara Matevc, SiGledal, 1. 5. 2010
Je sosedova trava še vedno bolj zelena?
Iztočnica Tamara Matevc, SiGledal, 26. 2. 2011
Zavračamo pozicijo brezupa