PGK, STA, 8. 4. 2017

Grumova nagrada Simoni Hamer, Grün-Filipičevo priznanje pa Tomažu Toporišiču

Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo slovensko dramsko besedilo je ob nocojšnjem zaključku 47. tedna slovenske drame (TSD) v Kranju prejela Simona Hamer za besedilo Razglednice ali strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni. Šeligova nagrada je pripadla predstavi Republika Slovenija, Grün-Filipičevo priznanje pa Tomažu Toporišiču.

Prešernovo gledališče Kranj / Foto: Boris B. Voglar

Najboljše novo dramsko besedilo so Razglednice ali strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni. Avtorica Simona Hamer se ob tako široko zastavljeni temi, kot so strahovi človeške vrste v besedilu ne omejuje s pravili klasičnega dramskega pisanja, ugotavlja petčlanska strokovna žirija s predsednico literarno zgodovinarko in teatrologinjo Matejo Pezdirc Bartol in člani: dramaturgom Rokom Andresom, dramaturginjo in teatrologinjo Tatjano Ažman, literarnim teoretikom Gašperjem Troho ter dramaturginjo Klavdijo Zupan.

Celotna utemeljitev Grumove nagrade:
"V naslovu nakazana tema strahu pred drugačnim, tujim, drugim je vseskozi aktualna, zagotovo pa je svež kompleksen in hkrati izrazito osebno doživljajski pogled nanjo. Slogovno raznotero besedilo v širokem zamahu suvereno slika/orisuje/predstavlja/komentira odnos do drugačnega/drugega.

Avtorica se ob tako široko zastavljeni temi, kot so strahovi človeške vrste, ki ni zamejena ne časovno, še manj geografsko, ne omejuje s pravili klasičnega dramskega pisanja. Kljub ohlapni strukturi sta razvidna dobro poznavanje principov dramske napetosti in talent za sočen dialog. Razglednice se dogajajo zdaj v klasičnih dialogih dveh jasno določenih oseb, zdaj v notranjih monologih, spet tretjič zgolj kot komentar iz popotniškega dnevnika ali v kakofoniji glasov urbanega, potrošniškega. Tako se ob branju zarisujejo najrazličnejši karakterji – od zgodovinskih oseb, ki so zreducirane na suhoparno funkcijo (Osvajalec, Oproda), do sodobnih popotnikov (Tinka, Luka, Fant, Punca, Njun novi prijatelj, Paqo, Emina, Lungelo ...). Dogajanje je popolnoma osvobojeno omejitev časa in prostora, zato se s komentarji zgodovinskih dogodkov vključujejo tudi personificirani predmeti (orlovo pero, drevo). Slogovna raznoterost omogoča prikaz različnih čustvenih stanj – radost, strah, žalost, empatija, simpatija, sovraštvo –, med katerimi pa je zagotovo najbolj vseobsegajoč smeh oziroma humor. Če je tema Razglednic prikaz strahov človeškega plemena, potem je humor najmočnejše orodje v boju proti njim. Posamezni fragmenti tudi zato vseskozi ohranjajo naravo in čar anahronistične razglednice – kako na omejenem prostoru povzeti čar popotne etape. Razglednice odpirajo široke uprizoritvene možnosti ter zagotavljajo navdihujoče besedilno jedro, iz katerega bodo lahko črpali gledališki ustvarjalci najrazličnejših uprizoritvenih poetik."

Besedilo bo že prihodnji teden doživelo uprizoritev v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. Hamerjeva pa je bila Grumove nagrade zelo vesela. "To je najpomembnejše priznanje na področju dramatike v Sloveniji. Pomeni mi ogromno, veliko čast, velik kompliment in super spodbudo za naprej," je dejala in izpostavila tudi pomen TSD kot edine festivalske platforme za slovensko dramatiko.

Žirija v sestavi literarna zgodovinarka in teatrologinja Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), dramaturg Rok Andres ter dramaturginja in teatrologinja Tatjana Ažman je izbrala tudi najboljšega mladega dramatika. V konkurenci 13 besedil je slavila Nika Švab z Ujetim trenutkom.

Celotna obrazložitev nagrade za mlado dramatičarko:
"Trpka komedija, napisana v maniri situacijske komike, je spretno izpeljano dramsko besedilo, ki se ne trudi z doseganjem (kvazi)umetniških klišejev, ampak se že v začetku izkaže za natančno, domišljeno in humorno umetniško delo, za katero bi lahko zapisali, da črpa navdih pri sodobnih slovenskih komediografih Zupančiču, Möderndorferju ali Partljiču. A vseeno v njihovo družbo prinaša svežino, ki je lastna mladi generaciji piscev, najsi bodo to aktualni družbeni problemi, porušeni družinski odnosi ali vpliv televizijskih žanrov.

Že v začetku smo postavljeni neposredno v središče dogajanja, na nekem hotelskem vrtu v središču Maribora se bo zdaj zdaj zgodila poroka, vsi svatje so zbrani in zapleti se začnejo že s prvim nastopom. Nabor likov je enostaven, ostajajo brez neposredne identitete (Nevesta, Ženin, Oče, Priča, Tašča ...), njihova karakterizacija je, v skladu z žanrom, potencirana, da se lahko iz situacij izlušči tisto najbolj robno človeško, posledično najbolj komično. Glavni konflikti se zgoščujejo okoli nerešenih družinskih vprašanj, k čemur še dodatno prispeva dogajalni okvir poroke, ki z vidika hektičnosti in nevrotičnosti dogajanje poganja proti dokončnemu kaosu. Precejšen pomen ima tudi sama situacijska komika, pa naj bo to skrivna Nevestina cigareta/cigareta, ki jo Nevesta pokadi naskrivaj, ali že pregovorna slovenska naklonjenost do alkohola. Komedijski ritem pospešuje, preigrava hitre replike in vedno krajše dialoge, od prvotnih dialogov se deli na vedno manjše enote in razdrobljene replike med različnimi liki, vse v iskanju čim učinkovitejšega vrhunca. Najbolj nas preseneti konec, saj bi vnet bralec pričakoval srečen razplet s fotografijo, a se avtorica odloči drugače in za bolj grenak priokus (in nekakšno poanto) komedijo zaključi s poslednjim monologom Neveste; med celotnim dramskim dogajanjem čakamo fotografa, tega pa ni od nikoder, prav tako ne svetlobe, saj se je po vsem komičnem prerekanju in dogodkih zunaj stemnilo. Omenjeni poudarek tej sveži komediji prinaša dodano vrednost, saj se tudi formalno, s koncem, noče podrediti standardnim, obrtniškim besedilom.

Nagrado za mladega dramatika letos podeljujemo Niki Švab, ki dokazuje, da je komedijski žanr zanimiv, dostopen mlajši generaciji in boleče sodoben."

Ista žirija je letos izbrala še dobitnika Grün-Filipičevega priznanja za dosežke v slovenski dramaturgiji v preteklih desetih letih, nagrade, ki je dobila ime po dveh pomembnih slovenskih dramaturgih, esejistih, gledaliških teoretikih in utemeljiteljih sodobne institucionalne dramaturgije na Slovenskem, Herbertu Grunu (1925–1961) in Lojzetu Filipiču (1921–1975). Nagrada se podeljuje od leta 1979, od leta 2003 bienalno. Grün-Filipičevo priznanje za leto 2017 je žirija podelila dramaturgu, teatrologu in esejistu Tomažu Toporišiču.

Utemeljitev Grün-Filipičevega priznanja:
"Tomaž Toporišič je v slovensko gledališče vstopil na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču. Tam je najprej štiri leta deloval kot dramaturg, kasneje pa sedem let tudi kot programski direktor. Svoje delovanje v SMG je sklenil lani oktobra kot dramaturg. Bil je pobudnik in soustanovitelj festivala Exodos (1995), prvega mednarodnega festivala sodobnih scenskih umetnosti v samostojni Sloveniji, ki obstaja še dandanes. Prav Exodos je v svojih začetkih s soočenjem gledaliških praks iz različnih okolij omogočil neposredno preverjanje tokov v slovenskem gledališkem prostoru s primerljivimi praksami v tujini. Tako je Tomaž Toporišič dodobra zaznamoval dogajanje v slovenskem gledališču po osamosvojitvi, ko je to iskalo svoj novi raison d'être. Bil je dramaturg (v posameznih primerih tudi soavtor besedila) nekaterih prelomnih uprizoritev, ki so doživele velik mednarodni odmev in prejele številne domače in tuje nagrade. Posebej velja izpostaviti naslednje: Odisej in sin ali Svet in dom (1990, režija V. Taufer), Susn (1993, E. Miler), Družinski album (1994, M. Hočevar), Uganka korajže (1994, M. Hočevar), Kralj Ojdip (1998, T. Janežič), Učna ura (2004, V. Taufer), Zločin in kazen (2009, D. de Brea), Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! (2010, O. Frljić), Razredni sovražnik (2012, B. Šeparović), Pavla nad prepadom (2013, M. Pograjc), Glengarry Glen Ross (2014, V. Taufer), Kompleks Ristić (2015, O. Frljić). Toporišič se podpisuje pod dramaturgijo več kot štiridesetih uprizoritev, pri katerih je sodeloval z vodilnimi slovenskimi in nekaterimi tujimi režiserji. Pri svojem delu je veliko pozornost posvečal ustvarjalnemu in teoretskemu dialogu ne le z režiserji, temveč z vsemi ustvarjalci predstave, posebno skrb pa je namenjal dialogu z igralci, ki so v izpostavljenih projektih ustvarjali prelomne vloge. Slovensko mladinsko gledališče je v času njegovega umetniškega vodenja vzgajalo tudi nove generacije gledalcev, saj je vzdrževalo repertoar raznolikih predstav, hkrati pa se je s programom odzivalo na žgoče teme, ki zadevajo mlade generacije.

Diplomiral, magistriral in doktoriral je na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Nič čudnega torej, da se tudi profesionalno posveča premišljevanju o odnosu med tekstom in odrom ter o spremembah v dramskem pisanju 20. in v začetku 21. stoletja. Njegova teoretična misel je pri nas uveljavila nekatere osrednje tuje teorije o postdramskem, ne več dramskem oz. rapsodičnem dramskem pisanju, ki so jih napisali Hans-Thies Lehmann, Jean-Pierre Sarrazac in Gerda Poschmann. Pri tem pa ne gre le za predstavitev tujih pogledov, ampak za njihovo uspešno aplikacijo na lastno raziskovanje slovenske in evropske dramatike in gledališča, kar dokazujejo številne analize, objavljene v gledaliških listih, in tri znanstvene monografije: Med zapeljevanjem in sumničavostjo, Ranljivo telo teksta in odra ter Levitve drame in gledališča. Pomembno pa je tudi njegovo mentorsko delo s študenti, ki so pri nastajanju predstav sodelovali kot asistenti dramaturgije, s čimer je prispeval k vzgoji strokovnjakov na tem področju."

Na tednu slovenske drame je bila podeljena tudi Šeligova nagrada za najboljšo uprizoritev festivala. Mednarodna žirija v sestavi Marina Milivojević-Madjarev, selektorica Sterijevega pozorja, kritičarka in dramaturginja Nika Leskovšek in profesor bolgarskega jezika in teatrolog Ljudmil Dimitrov je nagrado dodelila predstavi Republika Slovenija v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana in Zavoda Maska.

Utemeljitev Šeligove nagrade:
"Predstava Republika Slovenija prejme Šeligovo nagrado za domišljen koncept uprizoritve, ki preizprašuje odnos posameznika do političnega, za odpiranje javnega dialoga in za družbeni učinek njene sporočilnosti, ki gledalcu ne dopušča ravnodušne pozicije. Predstava ohranja funkcijo gledališča kot javnega foruma, ki jo je gledališče imelo vse od antike do danes.

Predstava o politični orožarski aferi, ki je tematsko usidrana v čas rojevanja nove slovenske države in na razpotje med razpadom starega političnega sistema, padcem berlinskega zidu in novo proevropsko usmerjenostjo, s svojo občostjo nagovarja širše mednarodno občinstvo, saj omogoča univerzalno poistovetenje s problematiko političnih afer, ki jih vladajoča nomenklatura preživi nedotaknjena; predstava razpira široko polje možnih interpretacij, ne da bi pri tem zašla v demagoškost.

Njena aktualnost ostaja tudi po umiku oznake tajno z magnetograma sestanka pri predsedniku Republike Slovenije iz leta 1993 nespremenjena. Predstava postavi tajne dokumente na oči javnosti in gledalcu omogoči, da (po)doživi svojo vlogo priče v aferi Depala vas ter skozi širšo zgodovinsko perspektivo uvidi politično stanje in svojo družbeno vlogo v njem. Gledalcu omogoči razrešitev vprašanja osebne in politične odgovornosti na način, ki premore katarzični potencial.

Predstava Republika Slovenija prejme nagrado za umetniški odnos do obdelave materiala v dokumentarnem oziroma verbatim gledališču in za specifičen igralski pristop pri oblikovanju vlog na osnovi realnih političnih akterjev, ki skupno situacijo ironizirajo. Predstava kot celota vseskozi priča o umetniškem konsenzu vseh sodelavcev ter o kolektivni pripadnosti ustvarjalne ekipe k projektu, kar prispeva k njegovi vrednosti in pomenu."

Predstave je ocenjevalo tudi občinstvo na glasovnih lističih z ocenami od 1 do 5. S povprečno oceno 4,82 je nagrado po izboru občinstva prejela predstava Nika Škrleca in ekipe Naj gre vse v π ali kako sem si zapomnil 3141 decimalkv produkciji Zavoda k. g. – Tovarna predstav, Akademije za gledališče, radio, film in televizijo UL in Zavoda Margareta Schwarzwald.

Gledalci so tudi 47. TSD izjemno dobro sprejeli, je ob zaključku festivala ocenila direktorica Prešernovega gledališča Kranj Mirjam Drnovšček in pojasnila, da so bile dvorane več ali manj polne, kar pomeni, da festival ima svoje občinstvo, na kar so v kranjskem gledališču izjemno ponosni.

Ob zaključku letošnjega festivala pa že tečejo priprave na 48. TSD, saj si selektorica Tea Rogelj že ogleduje nove predstave. "Želim si, da bi bilo v tem letu čim več uprizoritev slovenske dramatike, ne samo pri nas ampak tudi v tujini," je izpostavil Drnovščkova in dodala, da s festivalom, ki spodbuja pisanje slovenske dramatike in njeno uprizarjanje, delajo na promociji, za še večje rezultate pa bi za to potrebovali dodatna finančna sredstva.