Predstavitev monografije Tomaža Toporišiča: Medmedijsko in medkulturno nomadstvo


Slovensko gledališče je tudi sooblikovalec medmedijskih in medkulturnih izmenjav, dialogov in nomadstva, ki se jim posveča nova znanstvena monografija Tomaža Toporišiča Medmedijsko in medkulturno nomadstvo, o vezljivosti medijev in kultur v sodobnih uprizoritvenih umetnostih.

Monografija je nastala v okviru raziskovalnega programa Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (sofinancira ga Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS) in je s podporo ARRS kot plod sodelovanja z AGRFT izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete.

Pogovor o medmedijskem in medkulturnem nomadstvu sodobne slovenske uprizoritvene umetnosti bosta odprla dekan UL AGRFT prof. Tomaž Gubenšek in vodja Znanstvene založbe UL FF dr. Matevž Rudolf, z avtorjem knjige pa se bo pogovarjala izr. prof. dr. Barbara Orel, vodja raziskovalne skupine UL AGRFT.

 

Avtor v knjigi opravi analitično razčlenjevanje in raziskavo, hkrati pa se skozi analizo uprizoritvenih praks od dramatike do performansa loteva tudi konkretnih korpusov materije (modernizem, avantgarda, postavantgarda …). Tako odkriva nove možne zorne kote pogledov na slovensko, evropsko in izvenevropsko dramatiko, gledališče in uprizoritvene prakse kot  tudi na sodobno slovensko in evropsko družbo. Vsako od poglavij se osredotoča na posebno problematiko, od meddisciplinskosti in medmedijskosti k ne več dramskosti, postdramskosti, kreolizaciji, obrobju in središču, semiosferi, retoriki prostora, odrskem eseju, singularnosti, novih oblikah vezljivosti medijev. Vse to se zaokroži v  svež pogled na uprizoritvene prakse in kulturo, ki uveljavlja spoznanje, da je umetnost danes vezljiva, medmedijska in medkulturna.

(Iz recenzije Mateje Pezdirc-Bartol) 

Monografija je zastavljena hkrati kot znanstvena monografija in študijsko gradivo, v katerem so predstavljeni ključni koncepti, teorije, razpotja in dileme medkulturnosti in medmedijskosti. Avtor omenjeno tematiko ne le predstavi s stališča raznovrstnih teorij, pač pa jo zasidra tudi v obravnavi vrste ključnih uprizorjenih del zadnjih nekaj desetletij. S tem postane tematika knjige otipljivejša, kar je še posebej dragoceno v današnjem brezbrežnem prisvajanju uprizoritvenih in siceršnjih teorij in hkrati praks.

(Iz recenzije Aleša Erjavca)