PGK, 2. 3. 2017

Znani so nominiranci za nagrado Slavka Gruma 2017

Na natečaj, ki ga vsako leto razpisuje Prešernovo gledališče Kranj v okviru Tedna slovenske drame, je letos prispelo devetintrideset besedil, v konkurenci za nagrado pa so ostala še štiri, ki so bila nominirana na lanskem festivalu.

Prešernovo gledališče Kranj / Foto: Boris B. Voglar

Žirija za Grumovo nagrado 47. tedna slovenske drame, ki se bo odvijal med 27. marcem in 8. aprilom 2017, v sestavi literarna zgodovinarka in profesorica na Filozofski fakulteti Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), dramaturg Rok Andres, dramaturginja in teatrologinja Tatjana Ažman, literarni teoretik Gašper Troha ter dramaturginja Klavdija Zupan je izmed prispelih nominirala pet besedil, ki se potegujejo za nagrado Slavka Gruma, in sicer:

  • Simona Hamer: Razglednice ali strah je od znotraj votel od zunaj pa ga nič ni
  • Simona Semenič: to jabolko, zlato
  • Rok Vilčnik rokgre: Naše gledališče
  • Rok Sanda: Ikarus, zgodba o poletu
  • Vinko Möderndorfer: Fant, dekle in sivolasi gospod

Žirija je v svojem poročilu zapisala:

»Najopaznejša značilnost letošnjega natečaja je njihova izrazita raznolikost, ki se kaže tako v dramski formi, dramskih vrstah oziroma žanrih, idejno-tematski zasnovi, jezikovnem izrazu, slogovnih elementih, uprizoritvenih konceptih ipd., posledično dramska besedila nagovarjajo tudi raznoliko občinstvo. V statutu Tedna slovenske drame je zapisano, da se Grumova nagrada podeljuje za izvirno slovensko novonastalo dramsko besedilo, pri čemer pojem »dramsko besedilo« razumemo v najširšem možnem kontekstu, kot nadpomenko za najrazličnejše tekstne prakse, prisotne v sodobni slovenski dramatiki in gledališču.

Med letos prispelimi besedili tako zasledimo monodrame, enodejanke, večdejanke; klasična dramska besedila, besedila ready-made, oblike ne več dramskega pisanja, ki prepletajo različne diskurze in relativizirajo in revitalizirajo temeljne postavke tradicionalne teorije drame. Pri žanrskih opredelitvah lahko izpostavimo družbenokritično dramo, zgodovinsko dramo, dokumentarno dramo, dramo absurda, poetično dramo, erotično dramo, (satirično) komedijo, glasbeno igro ter druge izpeljanke oziroma sinkretične žanre. Dramska besedila z družbenokritično idejo tematizirajo demokracijo in njene vrednote, brutalnost kapitalističnega gospodarstva, neetična ravnanja vodilnih, begunsko krizo in vprašanje odgovornosti, družbeno razslojenost, brezposelnost … Za razliko od lanskega natečaja se je povečal delež besedil, kjer so v ospredju osebne oziroma intimne teme, zlasti odnosi med spoloma, partnerska razmerja, vprašanje ljubezni in erotike. Kar nekaj jih upoveduje izkustveni svet mladih, potovanja in odkrivanja sebe v svetu, prve ljubezni; tovrstna besedila so postavljena v urbani svet in se spogledujejo s filmsko govorico, prvenstveno pa so namenjena odraščajočim mladostnikom oziroma mladim odraslim. Pri prikazu družinskih odnosov so še vedno v ospredju disfunkcionalne družine, patološki odnosi ter psihične in fizične zlorabe.Opaziti je tudi dela z zgodovinsko tematiko, ki fragmentarno upovedujejo različna časovna obdobja, se navdihujejo ob resničnih osebah in dogodkih ter prepletajo dokumentarno gradivo s fikcijo. Letošnja besedila predvidevajo raznolike uprizoritvene prakse na manjših ali velikih odrih, manjše in večje zasedbe, vključujejo glasbene točke in vizualne medije, nekatera pa so uprizoritveno izrazito odprta in omogočajo številna režijska branja.

Žirija ugotavlja, da med na natečaj prispelimi ni izrazito izstopajočih besedil, izstopajoča pa je poetološka raznolikost na vseh ravneh, kar odsevajo tudi letošnja nominirana dramska besedila: Razglednice ali strah je od znotraj votel od zunaj pa ga nič ni; to jabolko, zlato; Naše gledališče; Ikarus, zgodba o poletu ter Fant, dekle in sivolasi gospod. Vsekakor pa so za širšo javnost in gledališča zaradi svoje kakovosti zanimiva še dela Big bang baby, Trač ali Mnogo hrupa za nič, Ovira, Za isto mizo, Trupla, Podružnica idr.

Ne glede na formo, ali gre za klasična dramska besedila ali ne več dramska besedila, pa pri nekaterih avtorjih pogrešamo večjo misel na naslovnika, to je bralca oziroma gledalca. Najprej je tu vprašanje dejanja oziroma akcije, saj že zadnjih nekaj desetletij opažamo, da vztrajno izginja, vendar pa dramsko besedilo kljub pomanjkanju akcije potrebuje elemente, ki ohranjajo zanimanje bralcev, ki ustvarjajo napetost. Številna letošnja imajo zanimivo izhodiščno situacijo, vendar jim v nadaljevanju ne uspe ustvariti notranje dinamike ter le perpetuirajo isto situacijo;opaziti je tudi simptomatično slabo izpeljane konce. Drugo vprašanje pa zadeva dialog z bralcem. Nekatera dela skorajda ne zahtevajo njegovega dejavnega sodelovanja pri opomenjanju besedila, dialoga z bralcem praktično ni, saj že dobi napisano, kaj je prav in kaj narobe, vrednostne sodbe so eksplicitne, zato  pogrešamo več ambivalentnosti, večpomenskosti, metaforične razsežnosti besedila. Dramsko delo naj bi tako ideje in občutja odpiralo, ne pa jih zapiralo v didaktične poante, saj je smisel vsakršne umetnosti v vzpostavljanju produktivnega prostora za premislek, v prikazovanju kompleksnih situacij in posledično v dialoškem soočanju različnih pogledov.«

Prešernovo gledališče Kranj je letos že peto leto zapored razpisalo tudi natečaj za mladega dramatika. Žirija v isti sestavi je v svojem poročilu o letošnjih prispelih dramskih besedilih v tem sklopu zapisala (za nagrado za mladega dramatika ni nominacij):

»Na natečaj za nagrado za mladega dramatika je prispelo petnajst besedil. Razveseljivo je dvoje: da število del narašča, hkrati pa je opaziti dvig kakovosti. Mladi dramatiki pišejo o osebnih izkušnjah, partnerskih zvezah, medčloveških odnosih, dotikajo se vprašanj spolne in nacionalne identitete, opaziti pa je tudi družbenokritične tone, navezovanje na zgodovinske teme ipd. Prav tako je tematiziran sam proces pisanja in ustvarjanja, zato med dramskimi osebami najdemo pisatelje in pisateljice ter študentke režije. Glasovi današnje generacije mladih sporočajo o svoji dezorientiranosti v svetu, kjer ne vidijo več smisla v trdem delu in  zagrizenem učenju, saj jim to ne zagotavlja niti službe niti položaja v družbi, sprašujejo se, kaj je danes sreča, kam vodijo ljubezenski odnosi, pogosto se zatekajo v alkohol, k cigaretam, drogi, tabletam. Dramske osebe so večkrat psihično poškodovane ter se spopadajo z občutji depresije in tesnobe. Kljub temu to niso pesimistična besedila, saj boleče občutenje sveta blažijo s humorjem, cinizmom ali pa jim distanco zagotavlja že sama dramska forma. Pozornost žirije so zaradi različnih kakovostnih elementov pritegnila naslednja prispela besedila: Lahko bi bilo, ampak ni, Zaton srednjega razreda, Ujeti trenutek in Lahko noč družina.«  Avtorji teh besedil so Iza Strehar (Lahko bi bilo, ampak ni), Katja Perat (Zaton srednjega razreda), Nika Švab (Ujeti trenutek) in Ajdin Huzejrović (Lahko noč družina).

Dobitnika nagrade Slavka Gruma in nagrade za mladega dramatika bosta razglašena na zaključku 47. tedna slovenske drame 8. aprila 2017.

Obrazložitev nominacij za nagrado Slavka Gruma:

Simona Hamer: Razglednice ali strah je od znotraj votel od zunaj pa ga nič ni
V naslovu nakazana tema strahu pred drugačnim, tujim, drugim je vseskozi aktualna, zagotovo pa je svež kompleksen in hkrati izrazito osebno doživljajski pogled nanjo. Slogovno raznotero besedilo v širokem zamahu suvereno slika/orisuje/predstavlja/komentira odnos do drugačnega/drugega.

Avtorica Simona Hamer se ob tako široko zastavljeni temi, kot so strahovi človeške vrste, ki ni zamejena ne časovno, še manj geografsko, ne omejuje s pravili klasičnega dramskega pisanja. Kljub ohlapni strukturi sta razvidna dobro poznavanje principov dramske napetosti in talent za sočen dialog. Razglednice se dogajajo zdaj v klasičnih dialogih dveh jasno določenih oseb, zdaj v notranjih monologih, spet tretjič zgolj kot komentar iz popotniškega dnevnika ali v kakofoniji glasov urbanega, potrošniškega. Tako se ob branju zarisujejo najrazličnejši karakterji – od zgodovinskih oseb, ki so zreducirane na suhoparno funkcijo (Osvajalec, Oproda), do sodobnih popotnikov (Tinka, Luka, Fant, Punca, Njun novi prijatelj, Paqo, Emina, Lungelo ...). Dogajanje je popolnoma osvobojeno omejitev časa in prostora, zato se s komentarji zgodovinskih dogodkov vključujejo tudi personificirani predmeti (orlovo pero, drevo ). Slogovna raznoterost omogoča prikaz različnih čustvenih stanj – radost, strah, žalost, empatija, simpatija, sovraštvo –, med katerimi pa je zagotovo najbolj vseobsegajoč smeh oziroma humor. Če je tema Razglednic prikaz strahov človeškega plemena, potem je humor najmočnejše orodje v boju proti njim. Posamezni fragmenti tudi zato vseskozi ohranjajo naravo in čar anahronistične razglednice – kako na omejenem prostoru povzeti čar popotne etape. Razglednice odpirajo široke uprizoritvene možnosti ter zagotavljajo navdihujoče besedilno jedro, iz katerega bodo lahko črpali gledališki ustvarjalci najrazličnejših uprizoritvenih poetik.

Simona Semenič: to jabolko, zlato
Erotika na občinstvo deluje kot neka vrsta zunanje stimulacije, s pomočjo katere lahko neposredno vplivamo na dramski moment, ga v njegovi intenziteti stopnjujemo ali zmanjšujemo ali pa erotično v gledališču žal zgolj reduciramo na raven ustvarjanja nelagodja med občinstvom. Z bolj ali manj izraženim ter bolj ali manj poglobljenim namenom se gledališče funkcije ženske in njene seksualnosti loteva od časa, ko so med angleško restavracijo dame ponovno stopile na oder, ko je nova besedila preplavil erotični besednjak in ko ni bilo več preprek za bolj škandalozno zrahljane vdore erotičnega, kot so pridih golote ali eksplicitni prizori posilstev, tako značilni za tragedije 17. stoletja. Vsemu navkljub pa je erotično v takratnem gledališču ostalo zgolj v funkciji atrakcije in daleč od popolnoma avtonomno dramskega, ki ta element uporabi predvsem kot sredstvo komunikacije. Osvoboditev ženske seksualnosti in njenih zamolčanih skrivnosti je stvar razširjene razprave predvsem zadnjih nekaj desetletij. Nancy Friday je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spodbudila ženske, da so spregovorile o svojih seksualnih fantazijah. Intervjuji in pisma anonimnih žensk so razkrili, kaj se jim v resnici plete v mislih, medtem ko se od njih pričakuje, da so hkrati spolni objekt in predisponirane za gospodinje. Tudi po številnih statistikah naj bi bile ženske v zadnjem času med najbolj drznimi in pogostimi avtorji dramskih besedil, ki spolnost obravnavajo v smislu mehanizmov medčloveške oziroma medspolne komunikacije. Lahko bi rekli, da žensko pisavo prepoznaš tudi, če avtor pod delo ni podpisan. to jabolko,zlato je dramski tekst, ki vzpostavlja svoja pravila. Pravila ženskega avtorja, spolnosti, kot jo poznajo ženske, odnosov, kot jih vidijo ženske, in realnosti, v kateri danes živijo svoje fantazije in v kateri tudi sicer živijo sodobne ženske. Če bi se na prvi pogled zdelo, da moški v tem primeru delujejo predvsem kot objekt, pa jim ženske protagonistke puščajo dovolj prostora, da v odnosih razberemo dileme obeh spolov v razmerju do partnerskega odnosa, ljubezni, varanja, celo do spovedovanja. Gre za dinamičen diskurz, ki v dialoški in didaskalijski obliki prepletajočih se prizorov in vzporednih zgodb omogoča fleksibilne in odprte režijske rešitve, oblikovanje dramskih vlog, ki so lahko drzne ali pritajene, simbolne ali eksplicitne, surove, in spet romantične. Jabolko, kot simbol prepovedanega sadeža, spoznanja, svobode in božanskega, združuje ženske, žensko in moškega, žensko in svet v čisto erotično igro ter jo na ta način decentno povzdigne in spretno obvaruje pred tem, da bi se pogreznila v pornografijo. Da, v gledališču in v odprtem diskurzu z gledalcem!

Rok Vilčnik rokgre: Naše gledališče
Besedilo se motivno navdihuje pri Gogoljevem Revizorju, saj gradi osnovni konflikt na prihodu lažnega gledališkega inšpektorja Ivana Sergejeviča Balmazova v manjše rusko gledališče. Besedilo pa ni napisano v Gogoljevi realistični maniri, ampak je prignano v grotesko in tako žanrsko nedvomno sodi v dramo absurda. Spada pravzaprav v isto tradicijo kot lanskoletni nagrajenec Ljudski demokratični cirkus Sakešvili istega avtorja, le da se loti tematiziranja gledališkega miljeja.

Tako spoznamo gledališče, ki ga vodi električar in v katerem igrata le dva igralca, Arina Nikolajevna, najboljša igralka in direktorjeva žena, in Rogovilov, dramski prvak in ambasador gledališča. Oba ves čas igrata eno in isto vlogo, v kateri sta seveda popolnoma suverena in predvsem sama na odru. Tako se zdi, da nenehno igrajo Antigono, vendar le prizor z Antigono v jami/grobnici. Na takšnem odru je prostora le še za angele, ki kot nekakšna dekoracijalebdijo v zraku, a pogosto tudi trdno pristanejo na tleh. Še več, gledališče je povsem avtonomno. Tako ima lastne dramatike – ti so včasih scenski delavci, drugič brezposelni sorodniki zaposlenih – in celo lastno občinstvo, ki ga predstavlja Nikita Kantagrjuhin, diplomirani gledalec. Gledališče torej v popolnosti izpolnjuje pričakovanja svojega občinstva, največje uspehe pa žanje v Južni Ameriki, konkretneje v Panami, kamor običajno potujeta le direktor in njegova žena. Da imata tam tudi bančne račune, kamor nalagata ukradeni denar gledališča, se razume samo po sebi.

Na koncu Liza, na seznamu dramskih oseb opisana kot »mlada igralka, ki je v resnici starka«, uprizori nekakšen vnebohod – najverjetneje samomor, ob katerem pusti stran in pol dolgo poslovilno pismo. Gledališče dogodekv že kar vampirski maniri izrabi za novo dramo. Kot pravi direktor: »Takoj razmnožit in razdelit, pa režiserje odkopat! Dajmo zdaj naredit eno skupno fotografijo, da bomo imeli za spomin na to koprodukcijo!« Gledališče je torej nenehno na preži za dramo, za »škriptom« in velikimi emocijami, po drugi strani pa je igra moči in politike. Vse podobnosti s slovenskimi gledališkimi hišami so seveda zgolj naključne.

Rok Sanda: Ikarus, zgodba o poletu
Časovni okvir drame Ikarus je desetletje od začetka prve svetovne vojne do vzpona fašizma, prizorišče dogajanja pa je delavnica v Gorici. V mestu več imen – Gorica, Görz, Gorizia ali Guriza– sobivajo ljudje različnih narodnosti, jezikov, kultur, verskih ali političnih prepričanj. Zapleteni čustveni odnosi so umeščeni v še bolj kompleksne politične prevrate. Propadlo Avstro-Ogrsko monarhijo zamenja fašistična Italija. Prej nemški jezik oblasti zamenja italijanski, jezikovni babilon pa ostaja. Slovenski dialogi v drami tekoče prehajajo v furlanščino, nemščino in italijanščino, glede na raznolike narodnosti protagonistov. Pestrost družbe odraža pestrost jezikov, kar pa niti v prvem niti v drugem političnem okolju ni priznano kot vrednota in sili protagoniste v spremembe identitet v skladu s političnimi razmerami. Glavna protagonista drame sta Slovenec Metod in Furlan Cosimo; soseda, sodelavca na železnici ter prijatelja, ki si delita politična prepričanja, nevede pa tudi ljubezen do istih žensk. Njuno prijateljstvo preživi vojno, v kateri se oba borita na napačni strani. Razdvoji ju osebno izdajstvo in nesoglasja jima uspe premostiti šele ob smrti skupnega znanca, prvi žrtvi fašističnega režima. Metod ob pogrebu demonstrativno poleti z ikarusom – letalom, ki ga je izdeloval več kot desetletje. Z zavestjo, da bo poletel le enkrat, ostane zvest svojemu načelu: »Nikakor ni manjši tvoj drzni polet, / samo ker na koncu si trčil ob tla.«

Besedilo večplastno zarisuje okolje različnih identitet, sobivanje različnih narodnosti pa tudi dileme s katerimi se vseskozi soočajo protagonisti v nedemokratičnih političnih sistemih. Pristajanje na enonacionalni oziroma vsiljeni skupni temelj vodi v resignacijo ali upor, v vsakem primeru pa v nov krog nasilja. Kljub klasičnemu dramskem izrazu Ikarus ponuja obilo možnosti za kompleksno uprizoritveno branje.

Vinko Möderndorfer: Fant, dekle in sivolasi gospod
Dramsko besedilo, ki nosi podnaslov gledališka pesnitev, se v svojem jedru poigrava z vprašanji resničnosti in iluzije, sedanjosti procesa ustvarjanja (učenja) in sedanjosti življenjskih okoliščin ter popolne gledališke iluzije. V njem nastopijo, v skladu z naslovom, Fant, Dekle in Sivolasi gospod, kot dramatis personae so zapisani tudi drugi liki, vendar se pojavijo zgolj posredno, prek besed in teles Fanta in Dekleta, ki sta verodostojna predstavnika današnje generacije mladih (študentov), ujeta v svoj odnos, ki ga dodatno otežuje njuna skupna profesionalna pot, saj sta oba študenta igre. Hitri, dobro izpisani dialogi, ki jih uravnava in komentira Sivolasi gospod, brez posebne težave lahko potekajo tako v gledališki predavalnici kot na študijski vaji ali na realnih lokacijah v resničnem času in prostoru, saj izpostavljajo težo odločitev, apatičnost, neperspektivnost mladih v družbenem in profesionalnem okolju in neustavljivo potrebo po »biti voden«. Iskanje mentorske ali očetovske figure, ki jo predstavlja Sivolasi gospod, je predstavljeno v skrajnostih, gre torej za podobo varnosti, a na drugi strani za zlorabo, izživljanje in nasilje. Sivolasi gospod je torej podoba vsemogočne sile, avtoritete (v smislu funkcije: bog, učitelj, oče, mentor, režiser ...), in razcepljena funkcija lika ter njegovih dejanj korenito vpliva na usodo Fanta in Dekleta, ki živita v vzporednih svetovih. Sivolasi gospod od njiju namreč terja popolno predanost, iskrenost, ve za njune intimne zgodbe (če so resnične in ne zgolj učne etude) in tako ne režira zgolj dveh študentov, temveč tudi njuno življenje. Obenem pa dramsko besedilo ponuja kritiko gledališča, igralcev in režiserjev, saj se prek posegov Sivolasega gospoda vzpostavlja tudi distanca, ki v zasnovi hoje po robu ostaja ciničen komentar mladih (igralcev) in razmerij v (gledališkem) svetu. Neposreden in živahen dialog, ki ga težko omejimo na premisi realnega in nerealnega, mestoma že spominja na vaje v slogu, le z vedno različnimi tematikami. Gre za parafraziranje študijskega procesa na umetniški akademiji, ki se ves čas prepleta z resničnostjo, jo ukrivlja in uporablja za metaforo življenja generacije milenijcev.

***

Besedila, prispela na natečaj za nagrado Slavka Gruma:

  1. Avtor/avtorica/avtorji/avtorice: Republika Slovenija
  2. Andrej Beloglavec: Abraham na Luni
  3. Evald Flisar: Big bang baby
  4. Franjo Frančič: Otroške oči
  5. Franjo Frančič: Sovraštvo
  6. Franjo Frančič: Zid, kri, nebo
  7. Lotica in Valter Gorenc: Trupla
  8. Simona Hamer: Razglednice ali strah je od znotraj votel od zunaj pa ga nič ni
  9. Justin Jauk: Lepa Vida – Krik svobode
  10. Aleš Jelenko: Poišči me
  11. Jaša Koceli: Preblizu
  12. Zdenko Kodrič: Ladja Imperial ali Dobrodošli na oceanu
  13. Zdenko Kodrič: Mala Moskva
  14. Tomaž Lapajne Dekleva: Podružnica
  15. Igor Likar: Posmrtni intervju črnega Krištofa ali Grobnica črnega klovna
  16. Igor Likar: Radio Tesla in zgodba o otroku svetlobe
  17. Mitja Lovše: Cimra
  18. Katja Markič: Otrok svojega sveta
  19. Tamara Matevc: Bratonski pil
  20. Tamara Matevc: Prva ljubezen
  21. Miha Mazzini: Pot domov
  22. Tjaša Mislej: Drugi je prvi v vrsti luzerjev
  23. Vinko Möderndorfer: Za isto mizo
  24. Barbara Pišlar: Metamfetaminski ples
  25. Matej Pollick: Manifest človeštva
  26. Nebojša Pop-Tasić: Zakaj ptiči pojejo
  27. Cveto Preželj: Bogorodica
  28. Kristina Radešček: Kandidatožer
  29. Rok Sanda: Ikarus, zgodba o poletu
  30. Simona Semenič: ovira
  31. Simona Semenič: to jabolko, zlato
  32. Ivo Svetina: V imenu matere, sestre in nerojenih
  33. Vinko Möderndorfer: Fant, dekle in sivolasi gospod
  34. Gašper Tič: Trač ali Mnogo hrupa za nič
  35. Rok Vilčnik rokgre: Naše gledališče
  36. Primož Vresnik: Kvanti v pločevinki
  37. Sofija Vukelj: Vmes pa ljubezen
  38. Dragan Živadinov, Mojca Kumerdej, Lotos Vincenc Šparovec: Antropologija
  39. N. N.: Štala

Lani nominirana besedila, ki so ostala v konkurenci za Grumovo nagrado 2017:

  1. Žanina Mirčevska: Rojstvo tirana iz glave črva
  2. Vinko Möderndorfer: Psi lajajo
  3. Gašper Tič:Trio
  4. Matjaž Zupančič: Prehod

Besedila, ki so prispela na natečaj za mladega dramatika:

  1. Monika Bukovec: Stari demoni
  2. Katarina Černe: Prideš prosim nazaj?
  3. Marija Gardina: Granatno jabolko
  4. Varja Hrvatin: Nocturno
  5. Varja Hrvatin: Prodane duše zmeraj izležejo krzno
  6. Ajdin Huzejrović: Lahko noč družina
  7. Sara Lucu: Prenapetost
  8. Kaja Novosel: Spotaknem se ob svoj sanjski svet in padem vanj
  9. Katja Perat: Zaton srednjega razreda
  10. Tjaša Plazar: Ne morem si privoščiti tako dolgega življenja
  11. Iza Strehar: Lahko bi bilo, ampak ni.
  12. Nika Švab: Ujeti trenutek
  13. Egon Vrečič: Korotanec
  14. Benjamin Zajc: Medene solze