Anita Volčanjšek, SiGledal, 22. 11. 2010

Bistvena je izkušnja delovanja

Z dramaturginjo Petro Pogorevc o različnih študijih, ki vključujejo gledališko teorijo, in delu dramaturga v gledališču. Z gledališčem se je najprej seznanila »z druge strani«, kot kritičarka, sedaj pa že več let deluje kot dramaturginja v MGL ter urednica Knjižnice MGL.

Petra Pogorevc / foto Zaklop

Na Filozofski fakulteti si študirala primerjalno književnost. Dosti je komparativistov, ki se med študijem osredotočijo predvsem na spoznavanje teorije gledališča, branje slovenskih/evropskih dram, kar študij sam tudi ponuja. Tu se rišejo vzporednice s študijem dramaturgije. Kdaj se te je gledališče »usodno« dotaknilo?

Najbrž je bilo to na seminarju iz gledališke kritike pri profesorju Ladu Kralju. Gledali smo predstave, pisali o njih in svoje poskuse kritik predstavljali kolegom v predavalnici. Profesor Kralj, ki nam je sijajno predaval tudi teorijo drame, je o gledališču govoril z nalezljivim žarom. Na seminarju iz kritike smo se veliko pogovarjali o tem, kako v omejenem času zajeti izkušnjo gledanja v nekaj kratkih vrstic; kako predstavo opisati, ovrednotiti, z njo po možnosti vzpostaviti dialog, ki bo po eni strani zanimiv za ustvarjalce, po drugi pa tudi za bralca kritike kot nekoga »od zunaj«. V tem sem prepoznala izziv, ki me je vse bolj zanimal. Z vedno večjim veseljem sem hodila v gledališče in o njem pisala. V tretjem letniku študija sem postala honorarna sodelavka kulturne redakcije časopisa Dnevnik, kjer sem sodelovala z odlično ekipo in na srečo dokaj kmalu dobila priložnost javnega pisanja gledaliških kritik.

Si kdaj razmišljala o študiju dramaturgije? Veliko je (diplomiranih) filozofov, komparativistov in novinarjev, ki se za preživetje ukvarjajo z gledališčem in filmom.

Nikoli nisem imela kakšne izdelane želje po študiju dramaturgije. Izobrazbo, ki sem jo dobila na Filozofski fakulteti, sem doživljala kot močno osnovo za svoje nadaljnje delo. Zgodnja izkušnja pisanja kritik je od mene zahtevala dvoje: da redno spremljam dogajanje v praksi ter da se dosledno izobražujem na področju teorije. Gledališče me je zanimalo, vendar me je v celoti izpolnjevala izkušnja pisanja o njem. Petnajst let sem bila svobodnjakinja, od pisanja kritik nisem mogla živeti. To je nujno prineslo nove izkušnje: pisala sem za različne revije, se preizkusila tako v tiskanih kot elektronskih medijih, delovala znotraj različnih festivalskih in drugih produkcijskih okolij, sodelovala v žirijah. V gledališču sem preživela ogromno časa, v njem v bistvu opravila veliko vsakdanje prakse – vendar s to razliko, da z druge strani rampe.

Kako se kompenzira – rečeno potencialno – nek manko praktičnega gledališkega študijskega izobraževanja na drugih smereh? Že sami študenti dramaturgije prakse nimajo v izobilju …

Kot dramaturg se moraš že v osnovi vedno znova – pri čisto vsakem novem študiju, režiserju in ekipi – na novo vzpostaviti. Vsakič se zarišejo nova pravila igre, saj dramaturgova vloga znotraj študijskega procesa ni fiksna in stalna. Pomembno je, da dramaturg dobro sodeluje z režiserjem, da ve, za kaj si skupaj z njim in vsemi ostalimi sodelavci prizadeva. Če je temu zadoščeno, lahko uspešno bdi nad skupnim delom in si prizadeva za njegov optimalen končni rezultat. Zaradi vsega tega nimam občutka, da bi morala pri svojem dramaturškem delu kaj posebej kompenzirati. Osebno menim, da mi predhodno kritiško delo, pri katerem sem urila pogled iz avditorija, pomaga pri tem, da na vajah spremljam nastajanje odrskega materiala, ga po potrebi komentiram ter skušam s tem pomagati režiserju, igralcem in ostalim sodelavcem.

Pri dramaturgiji sta dva pola, ki občasno ne hodita z roko v roki: praksa in teorija. Na eni strani praktično dramaturško delo pri predstavi, na drugi pa bolj akademska, na raziskovanju določenega problema temelječa pot. Vendar mora biti praktični dramaturg dober poznavalec literarne in gledališke teorije. Praksa zahteva podrobno poznavanje, splošno razgledanost …

Zdi se mi, da se bomo morali počasi začeti izogibati brezprizivnim delitvam na praktike in teoretike. Seveda sta študij in z njim pridobljena izobrazba zelo velikega pomena za kariero slehernega posameznika, toda bistvena je po mojem njegova kasnejša izkušnja delovanja. Ta mora biti takšna, da se teorija in praksa v njej čim bolj produktivno povezujeta in medsebojno sodelujeta. Sodobno gledališče je izrazito razvejano in kompleksno, pozicije delovanja se v njem vse bolj prekrivajo in spreminjajo. V bistvu te kar naprej postavlja pred številna, najraje težko predvidljiva vprašanja. Kot dramaturg sicer nisi dolžan poznati vseh odgovorov vnaprej, moraš pa imeti predstavo o tem, kje jih iskati. Takšna vprašanja tudi niso nujno intelektualna. Dramaturg mora nuditi čvrsto teoretsko zaledje gledališkega projekta, toda obenem mora biti včasih tudi predvsem oseba; sodelavec in zaveznik, ki je v oporo s svojo človeško izkušnjo.

Kakšna je profilna slika dramaturga, zaposlenega v gledališču?

Dramaturg mora pred začetkom študija vzpostaviti aktivno sodelovanje z režiserjem, se z njim pogovoriti o smeri dela, njegovih začetnih idejah in ciljni viziji; vse to je dolžan premisliti in s svojim delovanjem podpreti. Vedeti mora, kje se nahajajo materiali, s katerimi bo lahko vizijo režiserja čim bolj učinkovito in kreativno podprl. Z razčlembo ponudi sodelavcem osnovo, na podlagi katere se lahko projekt prične. Kasneje mora natančno slediti vsem vajam, še posebej tistim bralnim, na katerih se običajno določi (s)misel projekta in se ga podpre z intervencijami v besedilo. Tudi kasneje mora budno spremljati nastajanje uprizoritve, slediti problemom, ki se sproti vzpostavljajo, ter v sodelovanju z režiserjem iskati in pripravljati dodatno gradivo, ki jih bo pomagalo razrešiti. To je seveda samo ena plat dramaturgovega dela v instituciji. Druga je vezana na sodelovanje z direktorjem oziroma umetniškim vodjo, z njegovim sestavljanjem repertoarja gledališča. Išče besedila, ki se prilegajo viziji umetniškega vodje, jih skupaj z njim in ostalimi dramaturgi bere, analizira ter debatira o optimalnih pogojih za njihovo uprizoritev.

Povezavi:

Petra Pogorevc

Urša Adamič, 17. 11. 2010
Mešanica barv
Kaja Pregrat, SiGledal, 16. 11. 2010
Do it later!*
Eva Hribernik, 17. 11. 2010
V študentski vasi sonce sije
Anita Volčanjšek, SiGledal, 11. 11. 2010
Posebno obdobje ...
Anita Volčanjšek, SiGledal, 12. 11. 2010
Poznavanje zakonitosti gledališča je nujno
Anita Volčanjšek, SiGledal, 5. 11. 2010
Vrženi v svet dejanskega gledališča
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 11. 2010
Red mora biti!
Anita Volčanjšek, SiGledal, 3. 11. 2010
Tam na Nazorjevi
Anita Volčanjšek, SiGledal, 4. 11. 2010
»Imamo krav'ce, štal'ce žal ne«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 8. 11. 2010
O dobrih filmih se šepeta po hodniku
Lena Gregorčič, SiGledal, 18. 11. 2010
Najbolj pridni bralci so dramaturgi. Berejo vse.
Kaja Pregrat, SiGledal, 19. 11. 2010
Z ljubeznijo ga varimo od leta 2006 ...
Lena Gregorčič, SiGledal, 15. 11. 2010
Naši študentje so tudi naši bodoči sodelavci
Anita Volčanjšek, SiGledal, 9. 11. 2010
Najboljši plesni izziv
Anita Volčanjšek. SiGledal, 23. 11. 2010
Akademijska pozlata
Anita Volčanjšek, SiGledal, 25. 11. 2010
Ena sama zavist in sla po kontroli
Kaja Pregrat, SiGledal, 26. 11. 2010
“Režija je orkestriranje človeških duš”
Kaja Pregrat, SiGledal, 26. 11. 2010
Luč, kamera - in akcija!
iztočnica Anita Volčanjšek, SiGledal, 29. 11. 2010
Raziskovalna dejavnost na UL AGRFT
Iztočnica Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 11. 2010
AGRFT ni nekje v Sodomi in Gomori
Kaja Pregrat, SiGledal, 30. 11. 2010
Film in televizija na novih poteh!
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 5. 2010
Obredi kompenzacije (navidezne) moči
Anita Volčanjšek, SiGledal, 19. 4. 2010
Kup pepela na pogorišču duše
Anita Volčanjšek, SiGledal, 4. 6. 2010
In odplesala sta ...