Manica Špendal, 30. 9. 2016

Don Pasquale, komična opera v treh dejanjih

Koprodukcija Opera in balet SNG Maribor ter Hrvaško narodno gledališče Zagreb, Gaetano Donizetti DON PASQUALE, režija Dora Ruždjak Podolski, premiera 30. september 2016.
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta

Italijanski skladatelj Domenico Gaetano Maria Donizetti (1797–1848), sodobnik Heinricha Heineja, Franza Schuberta, Giacoma Leopardija, je začel ustvarjati v času, podobno kot tudi njegov veliki tekmec in sodobnik Vincenzo Bellini, ko je njun vzornik Gioacchino Rossini že prenehal pisati opere. Donizetti se je rodil 29. novembra 1797 v Bergamu, osrčju pokrajine Lombardija. Prvo glasbeno izobrazbo si je pridobil na glasbeni šoli, ki jo je v Bergamu osnoval cerkveni kapelnik Simon Mayr (po rodu Bavarec) leta 1806. Ta je Donizettija, potem ko mu je dal temeljite osnove (iz klavirja, solopetja in viole), poslal (večidel na svoje stroške) na študij v Bologno, kjer je bil njegov učitelj kontrapunkta frančiškanski pater Stanislao Mattei. Po dveh letih se je Donizetti vrnil v Bergamo in po posredovanju svojega nekdanjega učitelja Mayrja dobil prvo ponudbo neke beneške gledališke skupine za uglasbitev štirih opernih libretov. Bil pa je v tem času kompozicijsko ustvarjalen tudi na drugih področjih (simfonije, godalni kvarteti, cerkvena glasba). Poleg 74 oper je Donizetti v času od 1816 do 1844 ustvaril tudi tri oratorije, 25 kantat, 16 simfonij, okoli 90 komornih in več kot 110 cerkvenih skladb, nato še klavirska dela ter prek 250 samospevov, duetov, tercetov.

V svojem opernem opusu se Donizetti opira predvsem na Rossinijevo operno dediščino, medtem ko se v svojih zrelih operah, ko postane vodilni italijanski operni skladatelj, navezuje bolj na mlajšega sodobnika Giuseppeja Verdija. Slogovnih sorodnosti med Donizettijevimi, Bellinijevimi poznejšimi operami in zgodnjimi Verdijevimi (tja do Rigoletta) ni mogoče prezreti. Donizettijeve opere izkazujejo avtorjevo izredno dobro obvladanje kompozicijske tehnike in odličen čut za odrsko upodabljanje, prav tako še skladateljev velik smisel za inštrumentacijo ter jasen, enostaven, a tehtno zgrajen harmonski stavek. Njegove opere še posebej odlikujejo prikupna, prijetna melodika, večino pa tudi velika dramatična moč in ekspresivna globina.

Po dveh neuspešnih poskusih (svojo prvo opero Il Pigmalione je napisal leta 1816, izvedli pa so jo prvič komaj leta 1860) je Donizetti začel svojo ustvarjalno kariero na opernem področju leta 1818 v Benetkah, in sicer s praizvedbo heroične opere (opera eroica) Enrico di Borgogna1. Prvič pa je iz anonimnosti številnih povprečnih italijanskih skladateljev izšel leta 1822 v Rimu z opero (melodramma eroico) Zoraida di Granata, za kar je imel največ zaslug vplivni neapeljski impresarij Domenico Barbaja. Z njim je Donizetti namreč sklenil pogodbo za obdobje osem let (1822–1830), s katero se je obvezal, da bo v navedenem času ustvarjal opere izključno za neapeljska gledališča Teatro di San Carlo, Teatro del Fondo (današnji Teatro Mercadante) in Teatro Nuovo. Od 33 oper, komponiranih v teh letih, sodi enajst v zvrst resne opere (med temi izstopa kot prava mojstrovina Gabriella di Vergy iz leta 1826), dve tretjini je »polresnih«2 oper, na primer La zingara3 (1822), dve pa sta komični operi, ki sta se do danes obdržali na nekaterih opernih sporedih: L'aio nell'imbarazzo4 ali Don Gregorio (1824) ter Le convenienze ed inconvenienze teatrali5 (1827). Nemško verzijo te opere z naslovom Viva la mamma sta leta 1969 izdelala v Münchnu Karlheinz Gutmann in Horst Georges. Opera je nekakšna parodija na različne takratne operne zvrsti in stile, pri čemer je še očiten Rossinijev vpliv bolj ali manj pri vseh navedenih delih, bodisi iz oblikovnega vidika kakor tudi glede smisla za slog belcanta.

Z opero (lirično tragedijo) Anna Bolena (Milano, 1830) se je Donizettijev sloves začel širiti; prvič se je močneje osvobodil tujih vplivov in se enakovredno uvrstil med najuglednejše italijanske operne ustvarjalce ob Rossiniju in Belliniju. Od 25 oper, ki jih je komponiral v nadaljnjih osmih letih (1830–1838), jih je enajst namenil gledališču v Neaplju, sedem jih je bilo premierno zvedenih v Milanu, tri v Benetkah, po dve operi v Firencah in Rimu ter ena v Parizu. Značilnost drugega, tj. »zrelejšega« Donizettijevega skladateljskega obdobja je njegova afiniteta do pisanja resnih oper; od 25 oper jih je kar dve tretjini namenil tej operni zvrsti. Večjo pozornost pa je odslej posvetil literarni kvaliteti libreta. Medtem ko so v prvem, tj. »neapeljskem« ustvarjalnem obdobju bili avtorji njegovih opernih libretov več ali manj nadarjeni, a večidel manj znani pisci (Leone Andrea Tottola ali Domenico Gilardoni), se je po letu 1830 odločil le še za bolj znana imena, kot sta bila v tem času Felice Romani (ki je napisal pesniške predloge skoraj za vse Bellinijeve opere) ali Salvadore Cammarano (poznejši Verdijev libretist in avtor besedilnih predlog oper Luisa Miller in Il trovatore6). Poleg libretov za opere Anna Boleno (1830), Parisina d'Este (1833) in Lucrezia Borgia (1833) je Romani prispeval predlogo tudi za eno izmed treh najpopularnejših Donizettijevih opernih del in prvo mojstrsko dodelano komično opero (melodramma giocoso), L'elisir d'amore7, ki so jo prvič izvedli leta 1832 v Milanu. V njej je veliko svežih arij, kavatin, bufonesknih ansamblov in je nekakšna bidermajerska meščanska varianta »tristanovskega čarobnega napoja«. Donizetti v tej operi sicer ne zatajuje Rossinijevega vpliva oz. njegove opere buffe, vendar pa v njej ni pretirane živahnosti in razigranosti ali parodističnih elementov, ki so bili značilni za staro italijansko komično opero. Za navidezno površinsko komiko se skrivajo tudi sentimentalnost in melanholija (kot denimo v Nemorinovi romanci).

V operi Lucrezia Borgia, ki je nastala po istoimenski drami Victorja Hugoja in je bila praizvedena v Milanu leta 1833, je Donizetti obdržal nekaj melodramskih prvin tekstovne predloge, ki je izvrsten primer renesančne srhljive drame. Zaradi fascinantnega glavnega ženskega lika, čudovitih duetov in privlačnih ansambelskih prizorov je veljala Lucrezia Borgia za najuspešnejšo opero v času Donizettijevega življenja. Nasprotno pa je opera Maria Stuarda (Milano, 1835) zaradi nasprotovanja cenzure naletela sprva na slab odziv. Danes je prav ta opera poleg Lucie di Lammermoor najpogosteje na repertoarju. Opera Maria Stuarda, v kateri nastopata dve po značaju povsem nasprotni ženski (in kraljici), je zaradi svojega konca postala zgled za mnoge sklepne prizore umiranja v operah; zato pa sta nekoč pogosto izvajani deli Marino Faliero (Pariz, 1835) in Belisario (Benetke, 1836) danes skorajda izginili iz »železnega« opernega repertoarja.

Povsem v tradiciji 16. stoletja je komponirana operna farsa Il campanello di notte8 (Neapelj, 1836); je nekakšna bravurna igra za baritonista – igralca s parodističnimi sposobnostmi, predvsem v obliki citatov iz številnih Donizettijevih oper. V operi Roberto Devereux, ossia Il conte di Essex9 (Neapelj, 1837) se je Donizetti osredotočil na štiri glavne osebe in dal poudarek duetom, ki jih je oblikoval kot dialoge z bogatimi melodičnimi domislicami. Potem ko je cenzura odklonila njegovo opero Poliuto (nastalo med letoma 1838 in 1839), je Donizetti dokončno izgubil voljo za komponiranje oper za neapeljsko gledališče in se je, tako kot njegova sodobnika Rossini in Bellini in že tudi predhodnika Luigi Cherubini in Gaspare Spontini, podal v takratno glasbeno (in še posebej operno) metropolo, tj. v Pariz.

Od dvanajstih oper, nastalih v tretjem ustvarjalnem obdobju, je Donizetti kar sedem komponiral za pariška gledališča (Opéra, Opéra-Comique in Théâtre-Italien). Medtem ko je opera Le duc d'Albe10 ostala nedokončana in so jo prvič uprizorili 1882 v Rimu kot Il duca d'Alba po predelavi in dokončanju izpod peresa Donizettijevega učenca Mattea Salvija in je druga opera iz tega obdobja Les martyrs11 (Pariz, 1840) nastala iz predelane, že omenjene opere Poliuto, je šele La fille du régiment12 bila prva opera, s katero se je Donizetti uspešno predstavil v Parizu leta 1840. Po obliki kot tudi vsebinsko sledi v njej načelom zvrsti opére comique, čeprav vsebuje delno tudi tipične značilnosti italijanske opere buffe. To so zaključene točke, kot denimo romanca, kavatina, duo ali kupleti (vanje je pogosto vključen še zbor), ki jih povezujejo govorjeni dialogi, odrsko dogajanje je razmeroma preprosto, opera pa se praviloma konča s srečnim razpletom.

Naslednje operno delo, ki ga je Donizetti napisal še istega leta (1840) za Pariz, je La favorite13. Opera je zasnovana po operi L'ange de Nisida14, objavljeni leta 1832, in po fragmentu Adelaide iz leta 1843. Zasluge za veliko priljubljenost te opere v tistem času je imel libretist Calisto Bassi, ki je izdelal njeno italijansko verzijo La Favorita (Milano, 1843). Zaradi odlik, kot so skladnost teksta in glasbe, pomembnost zbora kot aktivnega člena v operi, uporaba vodilnih motivov idr., je La Favorita (poleg Lucie di Lammermoor) nedvomno najboljša Donizettijeva opera seria, ki na nekaterih mestih že nakazuje značilnosti Verdijevih oper. Toscanini je o njej dejal, da je v celoti »lepa«, v zadnjem (četrtem dejanju) pa je zanj »vsaka nota mojstrovina«.15

Leta 1842 je Donizetti po naročilu dunajskega dvora za Kärntnertortheater ustvaril melodramo Linda di Chamounix, pri kateri gre za uglasbitev ganljive pastorale iz 17. stoletja, ki se dogaja v Savojskih Alpah. Pri snovanju opere se je Donizetti oprl na dve deli, in sicer na Paisiellovo opero Nina, o sia La pazza per amore16 (1789) in na Bellinijevo La sonnambula (1831), v katerih nosilke glavnih vlog prehodno duševno obolijo oziroma doživijo živčni zlom. Z glasbenega vidika ima Linda di Chamounix podobne značilnosti kot La favorite, v operi še posebej izstopata odlična inštrumentacija in jasno zgrajen harmonski stavek.

Spektakularni uspeh je Donizetti doživel v Parizu s svojo komično opero Don Pasquale (1843), z najboljšim delom te operne zvrsti – poleg Rossinijevega Seviljskega brivca – in z zadnjim pred Verdijevo opero Falstaff. Spoju italijanske melodike in prikupne francoske ritmike se je tu pridružil še rahel navdih dunajskega valčka. V Don Pasqualu gre dejansko za obnovitev stare zgodbe iz prve Pergolesijeve opere buffe La serva padrona17 (kot že prej pri Paisiellovem in Rossinijevim Seviljskem brivcu). Še istega leta (1843) je Donizetti za dunajsko gledališče Kärntnertortheater ustvaril drugo opero z naslovom Maria di Rohan, ki je danes skorajda več ne uvrščajo v operne sporede. Po krivici pa je pozabljena opera Caterina Cornaro ossia La Regina di Cipro18 (Neapelj, 1844), ki – glede na skladateljevo mojstrsko obravnavanje posameznih likov, situacij, občutij ipd. – izstopa od drugih del, nastalih v zadnjem obdobju. Zadnja Donizettijeva opera, Dom Sébastien, Roi de Portugal19 (prva različica, Pariz 1843; druga, Dunaj 1845), je nedvomno najbolj ambiciozno zgrajen »operni projekt«, saj gre za poskus sinteze opere serie in francoske zvrsti grand opéra. Vendar pa opera ni v celoti na enaki kakovostni ravni, čemur je po mnenju nekaterih kriv slab libreto, najbolj pa verjetno skladateljeva napredujoča bolezen, ki je oslabila njegove ustvarjalne moči.

Po mnenju mnogih strokovnjakov je Don Pasquale ena največjih mojstrovin v zvrsti italijanske komične opere (opere buffe). Donizetti je verjetno napisal nekaj strani besedila sam, kajti s piscem libreta Giovannijem Ruffinijem, ki ni hotel, da bi ga zapisali kot soavtorja, se ni najbolje ujel. Vsebinsko podlago Don Pasquala sta avtorja povzela po operi Ser Marcantonio skladatelja Stefana Pavesija (1779–1850), ki je nastala po libretu Angela Anellija. Razlog za poseg po že uglasbenem besedilu je najverjetneje precej podoben kot pri Rossinijevem Seviljskem brivcu, ko se je Rossini zavestno (zaradi primerjave) oprl na istoimensko opero Giovannija Paisiella (1740–1816); podobno velja tudi za komično opero Italijanka v Alžiru (L'italiana in Algeri), ki je nastala na že pet let prej dokončano Anellijevo besedilo.

Z zgodovinskega vidika lahko označimo Don Pasquala kot zadnji primer opere buffe, ki pa nima več – kot lahko zasledimo še pri Ljubezenskem napoju – t. i. suhih recitativov (recitativo secco), spremljanih z inštrumentom s tipkami, ampak z godali, kot iz tradicionalne opere buffe izhajajoča sodobna »glasbena komedija«. Donizetti je komponiral opero Don Pasquale (za pariško gledališče Théâtre-Italien) pet let pred smrtjo, ko je bolehal za neozdravljivo duševno boleznijo. Napisal jo je novembra 1842, in to v zgolj enajstih dneh. Le pregled inštrumentacije in pogovor s pevskimi izvajalci je potekal dalj časa in tako je bilo treba do praizvedbe počakati do 3. januarja 1843. Nekaj mesecev pred smrtjo je Donizettija na njegovem domu v Bergamu obiskal Giuseppe Verdi, ki je bolnikovo stanje opisal takole: »Fizično izgleda dobro, vendar ima glavo vedno obrnjeno na eno stran in zaprte oči …«

Pariška praizvedba Don Pasquala je bila uspešna, vendar še ne tako kot na poznejših uprizoritvah. Te so sledile še istega leta (1843) na Dunaju, v Londonu, Milanu, Bruslju, naslednje leto pa v Hannovru in Sankt Peterburgu, leta 1846 v New Yorku itd. Donizettijev sodobnik Heinrich Heine je med drugim zapisal: »To zimo v t. i. liričnih gledališčih ni manjkalo novitet. V zvrsti 'bouffes' so nam podarili Don Pasquala, nov opus gospoda Donizettija … Tudi temu Italijanu ne manjka uspehov. Njegov talent je velik, še večja je njegova plodovitost, v čemer se lahko primerja z zajčkom.« Če si je Donizetti v predhodnih operah, predvsem zaradi časovne stiske, večkrat brezkompromisno »izposojal« iz oper Bellinija in zlasti Rossinija, je v operi Don Pasquale izoblikoval izvirni kompozicijski slog, v katerem prevladuje zlasti njegov velik smisel za humor, in to v celotni operi, tj. od uverture pa do zadnjega valčka ob sklepu opere. Kot posebni primeri izstopajo Norinina kavatina iz prvega dejanja, E tanto era in quel guardo sapor di paradiso … conosco i mille modi, ki ji sledi duet Norine in Malateste: »E il dottor non si vede! Oh, che impazienza! … Pronta son; purch'io non manchi all'amor del caro bene,« zbor v tretjem dejanju, Che interminabile andirivieni!, ali kvartet Norine, Malateste, Pasquala in Ernesta v drugem finalu drugega dejanja, ki se začenja z recitativom Malateste: »Non abbiate paura è Don Pasquale, padrone e amico mio.«

Poseben poudarek namenja Donizetti duetom. V njih potekajo prerekanja, spori oziroma konfrontacija različnih stališč itd. Samo v prvem dejanju so trije in pozneje v tretjem dejanju prav tako. Med slednjimi sta dva osrednjega pomena za razvoj oziroma preobrat operne vsebine, tj. že omenjeni »duet prepira« Norine in Malateste, Pronta son; purch'io non manchi, na koncu prvega dejanja. Duet kaže dvojni značaj glavne junakinje, ki niha med nedolžno, podeželsko deklico in hladnokrvno oportunistko. To dvojnost povezuje Donizetti v kavatinah in kabaletah (it. cabaletta) z isto tonaliteto in delno tudi z istimi motivi. Drugi pomembni duet je znani »duet prepira« med Pasqualom in Norino (na začetku tretjega dejanja): »Signorina, in tanta fretta, dove va, vorrebbe dirmi?« Svoje ponižanje izrazi Pasquale v larghettu v a-molu: »Ah! È finita, Don Pasquale, hai bel romperti la testa!«, medtem ko v prikazu njegove brezsrčnosti preide melodija v paralelno tonaliteto E-dura.

V svobodni obliki zasnovani uverturi nastopi najprej (v klarinetu, nato flavti in rogu) otožna tema iz Ernestove serenade. Otožni značaj zaznamuje tudi nadalje njegove nastope. Sledi tema Don Pasquala in melodija iz Norinine kavatine. Crescendo uvaja temo Malateste in Pasquala, nastopi pa še ponovitev melodije iz omenjene kavatine Norine. Prikupna melodija v introdukciji (it. intruduzione) v kontrabasih in violončelih izrisuje Pasquala v njegovem prepričanju, da bo prelisičil nečaka Ernesta. Na začetku prvega dejanja zapoje Malatesta romanco, v kateri hvali značajske odlike svoje sestre Sofronie: »Bella siccome un angelo in terra pellegrino.« Vzhičenje nad mlado deklico, ki je v njem »zanetila« ogenj, pokaže Pasquale v razigrani kavatini Un foco insolito mi sento addosso. Dialog med stricem in nečakom poteka sprva v recitativu. V njem zagotavlja Ernesto, da ljubi Norino: »Non posso; amo Norina, la mia fede è impegnata …« V naslednjem duetu je part Pasquala prestavljen v parlando, Ernestov pa v arioso. Obup nad usodo in neizpolnjenimi sanjami izpove Ernesto v ganljivi ariji: »Sogno soave e casto de' miei, prim'anni, addio … povero, abbandonato, caduto in basso stato …«

Sledi nastop Norine, ki se predstavi v najbolj znani točki opere, kavatini: »Conosco i mille modi dell'amorose frodi … son d'indol, vivace, scherzare mi piace, mi piace brillar« in zatem, prav tako že omenjeni duet Norine in Malateste (Pronta son; purch'io non manchi). Vrhunec dueta nastopi v točki, ko oba govorita o »lepi igrici« in uspelih načrtih: »Che bel gioco! Quel che resta. Or si vada a cambinar.« Dejanje se zaključi s skoki, hitrimi pasažami in okraski. Drugo dejanje se začenja s predigro. Solo trobenta nakazuje žalost Ernesta, ko zapušča dom strica Pasquala, kar slednji izpove v spevni melodiji: »Povero Ernesto! Oh come in un sol punto mi veggo al colmo giunto d'ogni miseria!« Po odhodu Ernesta pripelje Malatesta Pasqualu nevesto, nato pa vse tri glavne osebe predstavijo svoje poglede in razmišljanja. Tercet začenja don Pasquale: »Quando avrete introdotto Il dottor Malatesta e chi è con lui …«

Donizetti se ponovno izkaže kot odličen portretist človeških značajev v kvartetu s konca drugega dejanja. Potem ko Malatesta privede k Pasqualu lažnega notarja in Norino predstavi kot Sofronio, ki naj bi bila njegova sestra, in prebere lažno ženitno pogodbo – druščini se pridruži še Ernesto, ki zgrožen prepozna nevesto kot Norino –, v kvartetu vsi štirje izrazijo svoje občutke. Malatesta skuša v recitativu prvi pomiriti Norino: »Non abbiate paura è Don Pasquale, padrone e amico mio.« Višek kvarteta nastopi v Pasqualovem spoznanju, da je prevaran: »Son tradito, calpestato, mille furie ho dentro al petto …« Tretje dejanje se začenja s pripravami služinčadi na odhod gospodarjeve žene Norine v gledališče: »I diamanti, presto, presto ... il ventaglio, il velo, i guanti …« Sledi znani duet »prepira« med Pasqualom in Norino: »Signorina, in tanta fretta, dove va, vorrebbe dirmi? È una cosa presto detta, vo a teatro a divertirmi.« Pred odhodom v gledališče Norina oklofuta Pasquala, ta pa v obupu nenehno ponavlja: »Ah! È finita, Don Pasquale, hai bel romperti la testa!« Njegovo žalost podčrtuje tudi orkester v molovi tonaliteti.

V naslednjem zborovskem prizoru služinčad »ugotavlja«, da hoče Ernesto kmalu osvojiti Norino: »Che interminabile andirivieni! … in pace un attimo mai non si sta … La pandroncina è tutto foco. Par che il marito lo conti poco.« Prizor se konča v slogu dunajskega valčka. Malatesta in Pasquale v naslednjem duetu načrtujeta, kako bosta na vrtu presenetila zaljubljeni par, Ernesta in Norino: »Cheti, cheti immantinente nel giardino discendiamo …« Duet zaključita oba glasova v parlandu, in sicer na enem samem tonu. Zadnji prizor na vrtu se začenja z Ernestovo serenado, Com'è gentil –  la notte a mezzo april, ki ga spremljajo zbor za sceno ter kitara in tamburin. Sledi ljubezenski duet, v katerem si zaljubljenca izpovesta globoka čustva: »Tornami a dir che m'ami, dimmi che mio/mia tu sei.« Pasqualu tako ne preostane drugega, kot da mirno sprejme nauk Norine: »La moral di tutto questo è assai facile trovar: Ben è scemo di cervello chi s'ammoglia in vecchia età …«

V Ljubljani so prvič uprizorili Don Pasquala leta 1925 v slovenskem prevodu Franja Bučarja, od leta 1942 pa so opero izvajali v prevodu Nika Štritofa. V Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru so prvič uprizorili Don Pasquala v sezoni 1952/1953. Premiera je bila 14. novembra 1952. Režijo je pripravil Hinko Leskovšek, scenograf je bil Maks Kavčič. Osnutke za kostume sta izdelala Vladimir Ivanovič Žedrinski in Maks Kavčič. Posamezne vloge so oblikovali: Ladko Korošec (Don Pasquale), Marcel Ostaševski (Malatesta), Jernej Plahuta (Ernesto), Jelka Iglič Cimerman (Norina) in Jože Sikyta (Notar), dirigent in glasbeni vodja predstav je bil Ciril Cvetko, zbor pa je naštudiral Ferdo Pirc. Opera je doživela kar sedemnajst izvedb v slovenskem prevodu Nika Štritofa.

Druga uprizoritev Don Pasquala v Mariboru je bila v sezoni 1964/1965, premiera je bila 21. novembra 1964. Režiser je bil Franjo Potočnik, scenograf Vlado Rijavec, kostumografka Vlasta Hegedušić, zborovodja je bil Ferdo Pirc, dirigiral pa je Kristijan Ukmar. Glavne vloge so poustvarili Fabio Furlan (Don Pasquale), Ladko Korošec in Emil Baronik (Malatesta), Jernej Plahuta (Ernesto), Mileva Pertot (Norina), Josef Fejk (Notar). Premiera s 24 ponovitvami je bila ponovno izvedena v slovenskem prevodu Nika Štritofa. Tretja uprizoritev Don Pasquala v Operi SNG Maribor je bila v sezoni 1975/1976 s premiero 23. aprila 1976 in dvanajstimi ponovitvami. Režijski osnutek je pripravila Ondina Otta Klasinc, scenografijo Jože Polajnko, kostume Vlasta Hegedušić, koreografske točke Albert Likavec, zbor je vodil Gustav Rakuša, dirigent predstav pa je bil Boris Švara. Glavne vloge so v slovenskem prevodu Nika Štritofa poustvarili Bert Rudolf (Don Pasquale), Stanko Colnarič (Malatesta), Aleksander Boštjančič (Ernesto), Mileva Pertot (Norina) in Peter Kloc (Notar).

(dr. Manica Špendal)

Opombe:

1 Henrik Burgundski.
2 Mišljena je seveda zvrst opera semiseria.
3 Ciganka.
4 Učitelj v zadregi.
5 Gledališke prigode in nezgode.
6 Trubadur.
7 Ljubezenski napoj.
8 Nočni zvonček.
9 Roberto Devereux ali grof Esseški.
10 Vojvoda iz Albe (Škotske, op. ur.).
11 Mučenci.
12 Hči polka.
13 Favoritka.
14 Angel iz Niside.
15 Pipers Enzyklopädie des Musiktheaters, II. zvezek (Donizetti – Henze), München in Zürich 1987, str. 30.
16 Nina, ali nora na ljubezen.
17 Služkinja gospodarica.
18 Caterina Cornaro ali Kraljica Cipra.
19 Don Sebastian, kralj Portugalske.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

Povezani dogodki