Ana Gruša Golja, SiGledal, 22. 11. 2013

Dokler se nas bodo stvari dotikale, še nismo popolnoma izgubljeni

Do konca tega tedna si lahko v ljubljanskem Gleju ogledate Četrtek, predstavo, ki jo je navdihnila glasba. Vse skupaj se je začelo s skladbo tržaškega avtorja Lorenza Pilata in vprašanjem, kako lahko gledališče prevede občutke ob poslušanju v prostor. Po besedah režiserke Nine Šorak na koncu sama pesem niti ni našla prostora v predstavi: veliko bolj pomemben je bil zgolj občutek ob poslušanju. Navdihnjeni z branjem Rolanda Barthesa sva se pogovarjali o ljubezni, gledališču in tesnobi.

foto Maksimiljan Sušnik

Kakšno vlogo igra glasba v tvojem življenju? 

Glasba nima neke posebne vloge v mojem življenju, kar pomeni, da se nisem nikoli izobraževala na tem področju, tudi posluha nimam. Mi pa veliko pomeni, ker je eden najmočnejših elementov pri vzbujanju občutkov.

Na kakšen način si občutke ob glasbi prenesla v prostor? Koncept se mi zdi zelo zanimiv.

To, da se je moja predstava začela z neko pesmijo, ni nič nenavadnega. Vsaka predstava se začne z nečim čutnim, intimnim, kar lahko avtor najde v marsikaterem mediju. Slikarstvo, film, fotografija, industrijsko oblikovanje, glasba so po mojem mnenju najpogostejše točke začetkov ustvarjanja gledališke predstave. Tudi če za osnovo vzamemo dramski tekst, je pomembno, da znotraj njega najdemo neko popolnoma intimno vez, ki nam lahko riše generalno sliko celotne odrske postavitve. Pesem Giovedi me je v pravem trenutku le spomnila na občutek, ki me že nekaj časa zanima. Kako tesnobo postaviti na oder, ko nimaš ničesar drugega razen pesmi. Zanimivo je tudi to, da smo na koncu ugotovili, da sama pesem sploh nima mesta znotraj predstave. Vse, kar je od nje ostalo, je sam naslov. Njena melodija je rušila tisto, kar smo dva meseca sestavljali.

Zanimivo. Kakšna je torej vez z Rolandom Barthesom?

Če mi je Giovedi odpiral občutek tesnobe preko melodije, mi je Barthes ponudil to v obliki zapisanih fragmentov. Ljubezenski diskurz je ne glede na fazo, v kateri se nahaja, vedno prežet s tesnobo. Začetki odnosa, samo spoznavanje drug drugega je polno strahu, nesproščenosti, pričakovanj, ki jih konstantno spremlja tesnoba. Tesnoba se v ljubezenskem odnosu pojavi tudi, ko pride do točke, da moram partnerju povedat, kaj me moti in kakšne so moje dejanske želje. In seveda na koncu, ko zaljubljeni subjekt ostane sam. Eksistencialna tesnoba nas doleti na koncu, ko se soočimo sami s sabo. Na koncu namreč vedno ostanemo sami, pa naj gre za ljubezenski ali katerikoli diskurz.

 To zveni precej pesimistično. 

(smeh) Ne ... Eksistencialno tesnobo v resnici jemljem kot nekaj zelo človeškega. Če je tesnobnost del našega čutenja, to le pomeni, da smo občutljivi, čuteči. Poleg tega pa verjamem, da je to občutje tudi ključ za napredek posameznika. Samost, soočenje s samim sabo, prihajati stvarem do dna, so bistveni za osebno rast. Vsaj zame. (pavza) Torej je to prej optimistično kot pesimistično. (nasmeh)

Pogledala sem si tvoj film Za eno noč in način, o katerem se sprašuješ o odnosih, se mi zdi zanimiv. Je v gledališču sploh moč poustvariti pristna čustva? Kje je meja med igranjem fikcije in resničnostjo, ko se nehamo pretvarjati, da samo igramo vloge?

Ko smo se z igralcema lotili Barthesa in tem, ki jih ponuja, smo si bili že takoj na začetku na jasnem, da se ne mislimo tega lotevati z distanco. Ljubezenski odnosi, zapleti, konflikti, zgodbe so prevečkrat reprezentirani s ciničnega ali ironičnega vidika na eni strani in patetiko na drugi. Sami po sebi so ti odnosi naivni, konflikti so banalni, za zunanjega opazovanca se vse kaže kot smešna in niti ne preveč zanimiva zgodba. A v resnici vsi te tesnobe poznamo. Ko se sami znajdemo znotraj vsakdanjega 'nepomembnega' konflikta, takrat zelo dobro vemo, kaj pomeni bolečina. Ne glede na to, da se veže na naivno situacijo, bolečina boli. Sama igralca sta se zato ves čas trudila raziskovati točno to točko. Fikcija je vedno na strani igre, pa tudi če je ključni izvor občutij sama resničnost. Mislim, da ima gledališče moč poustvarjanja čustev, ne glede na to, kako abstraktna so. Saj ravno zato še živi. Vedno znova se v njem raziskuje čutnost gledalca.  

Hmm. Je morda ta bolečina zgolj stvar mladosti?

Hmm ... Ko bom starejša, bom mogoče znala odgovoriti na to vprašanje. (smeh)

Ima ljubezen sploh smisel?

Seveda! Dvomiš v to?

Niti najmanj, ampak me zanima tvoja argumentacija, zakaj ima smisel. (smeh)

Zaradi palete norih občutkov, zaradi potrjevanja človeškosti, zaradi intimnega spoznavanja drugega, zaradi spoznavanja drugačnega, zaradi preizpraševanja sebe, zaradi preverjanja odzivov, zaradi metuljčkov v trebuhu in nasmeha na licu. Pa še kaj bi se našlo. Spraševati se po smislu v tem svetu sploh nima smisla. (smeh) Pomemben je samo odnos do stvari. Dokler se nas bodo stvari dotikale, še nismo popolnoma izgubljeni.  

Lahko gledališče igra to vlogo?

Mislim, da. (pavza) Dvomiš v moč gledališča?


foto: Sunčan Stone
FOTO SUNČAN STONE
Verjamem v ljubezen in v gledališče, ampak še zmeraj iščem natančnejše odgovore, zakaj verjamem. (pavza) Glede na to, da si študirala dramaturgijo, me zanima, kako je zamenjati vloge in prepustiti dramaturgijo nekomu drugemu. 

Vedno me je zanimala praktična dramaturgija, kar pomeni, da sem pri ustvarjalnem procesu vedno zraven. Ker je vloga dramaturga v resnici zelo široka, se mi zdi dobro, da si nabere čim več izkušenj. Zato sem se pred leti lotila režije svojega prvega kratkega dokumentarnega filma, kjer sem dobila konkreten vpogled v to, kaj pomeni sestavljanje scenarija. Pri ustvarjanju tega filma, moram poudariti, sem se največ naučila od montaže. Potem sem tudi resno predlagala, da bi morala biti filmska montaža obvezni predmet za vsakega dramaturga. Tam se konkretno srečaš z osnovami praktične dramaturgije, tam dobiš občutek za ritem, za pomembnost podajanja informacij; preko montaže sestavljaš celotno sliko skozi drobne detajle. In tako sem se dve leti nazaj lotila tudi gledališke režije. Z isto željo nabiranja izkušenj in znanj. Dramaturgijo pri predstavi Četrtek je prevzela Zala Sajko, sicer režiserka, s katero sem že nekajkrat sodelovala. Ko sem iskala besedilo za predstavo, je bila ona tista, ki me je spomnila na Barthesa. In tako se je začelo najino sodelovanje zamenjanih vlog. Zalo spoštujem kot gledališkega človeka, vedno me fascinira, kako preko teoretičnega diskurza preide v norost teatralnega. Je nekdo, ki si upa in hkrati prej razmisli. Prepustiti dramaturgijo drugemu, če sem sama v vlogi režiserke, se mi zdi nujno, saj pogled drugega vedno odpira svetove, kar je lahko le dobro za predstavo. Seveda pa je tu potrebno zaupanje. (se zamisli)

Kaj je tista najpomembnejša stvar, ki naredi dobrega dramaturga?

(se še bolj zamisli) Odprtost mogoče. Na vseh možnih področjih. In seveda znanje. Tudi na vseh možnih področjih. Sploh pa mislim, da je najpomembnejša želja po ustvarjanju dobre predstave.

(nasmeh) Mi lahko poveš še kaj več o projektu G-FART?

Kaj te pa zanima?

Vse!

(smeh) G-FART smo skupina mladih ustvarjalcev. Spoznali smo se na AGRFTju, tam pod mentorstvom Sebastijana Horvata organizirali dva gledališka festivala (Prezir in Prezir dve) in v letošnjem letu dobili rezidenco v Gleju. Upam, da bomo tudi po končani rezidenci, ko bomo prvič ostali brez prostora, še vedno sodelovali in ustvarjali. Skupina je preko vsakega ustvarjalca posebej zelo raznolika, in ravno v tem je tudi njen čar. 

Haha, kaj pa ime? Bi imela raje, da mi razložiš, kaj pa kako ...

Če premečeš črke AGRFT, dobiš G-FART. In tudi čisto realen rezultat akademije. (smeh)

Prdci? Ali pa jaz kaj narobe razumem? (smeh)

Prdci smo. Gledališki prdci. In zato tudi tako različni med sabo.

So tvoji igralci potem tvoji nekdanji sošolci?

Tako Nika Rozman kot Stane Tomazin sta moja zelo dobra prijatelja, ne pa sošolca. Nika je akademijo končala že pred leti, medtem ko se je Stane z letošnjim letom vpisal na podiplomski študij dramske igre. Ko sem se lotevala te teme, sem si želela sodelovati s srčnimi ljudmi, ki me razumejo, ki jim lahko zaupam. In zaupanje se mi je vrnilo. Ne samo igralca, celotna ekipa je od začetka do konca procesa verjela v predstavo. Kar zelo cenim. Teme, ki smo jih odpirali, so bile zelo intimne, naivne, preproste, občutljive. Če ne bi ustvarili varnega okolja, bi izgubili ogromno zgodb, osebnih izpovedi, ki so bistveno pripomogle k ustvarjanju situacij in konfliktov na odru. Preko teh izpovedi smo tudi ustvarjali besedilo predstave. Barthes se je s svojimi fragmenti večinoma vključeval le kot izraz občutkov, katere smo potem prevajali v odrski jezik.

Kakšen je bil odziv publike na predstavo? So bili odzivi med laiki in strokovnim občinstvom različni?

Odziv publike in tudi medijev na samo predstavo je bil pozitiven, generalno so Četrtek vsi dobro sprejeli. Razlika med odzivi laikov in strokovnega občinstva pa je bila seveda v tem, da so nam kolegi gledališčniki znali artikulirati, kaj je tisto, kar sami predstavi na koncu umanjka. Zelo dobro je v enem stavku to povzela tudi Zala Dobovšek, ki je napisala kritiko za časopisno hišo Delo. Sama se s nekaterimi komentarji zelo strinjam in sem hvaležna za iskren odziv, ker se preko tega tudi ogromno učim. Priznam, da mi je tokrat šele premiera in z njo spremljanje odzivnosti občinstva pokazalo, kakšno predstavo smo pravzaprav naredili.

Mi lahko za zaključek poveš, v kakšnem stanju je zdaj slovensko gledališče (tvoje mnenje) in kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Mislim, da je slovensko gledališče kvalitetno, raznoliko, pogumno. Režiserji in igralci so v dobri formi. Motijo me rigidne strukture ansamblov, ki se vedno bolj zaprašujejo, in hkrati kroženje večinoma istih režiserjev po slovenskih gledališčih. Malo vetra bi rabili, da osvežimo in premečemo ustaljene vzorce. Za gledališče so vedno dobre različne mešanice energij, glav, teles ... In žal mi je, da se tako malo promoviramo izven meja. Zdi se mi pomembno, da se odpremo srednjeevropskemu prostoru, ker tja po svoji estetiki in misli spadamo. In šele znotraj tega konteksta bi lahko dejansko ugotovili, da smo kvalitetni. Moj načrt za prihodnost je delavnost. V začetku decembra imam že novo premiero v gledališču Glej, kabaret z naslovom Po spletu okoliščin, ki ga postavljamo skupaj z Larenom Poličem Zdravičem, Ano Urbanc in Rokom Kravanjo

Srečno.

Hvala! Srečno tudi tebi. 

Povezani dogodki

Ana Gruša Golja, SiGledal, 5. 9. 2013
V Romuniji je teater del življenja
Ana Gruša Golja, SiGledal, 30. 8. 2013
Nenehna negotovost me navdihuje
Ana Gruša Golja, SiGledal, 1. 9. 2013
Genocid je zmeraj strahopeten