Katja Čičigoj, SiGledal, 1. 11. 2010

Četudi avtorju besedila ni všeč, mu bralna uprizoritev lahko veliko pove o njegovem besedilu

Simona Semenič o novem projektu umetniške skupine Preglej, »Dnevi bralnih uprizoritev«, v okviru katerega bo prebranih šest besedil, ki bodo po popravkih poslana na natečaj za Grumovo nagrado. Med drugim je spregovorila o bralnih uprizoritvah na festivalu in na splošno ter o prihajajočih projektih skupine Preglej ...

foto Petra Veber

Začniva s pozivom, s katerim ste povabili avtorje, naj pošljejo svoje tekste, ki naj bi bili bralno uprizorjeni v okviru Dnevov bralnih uprizoritev. Kje ste objavili poziv in koliko ljudi se je prijavilo?

Dnevi bralnih uprizoritev so letos še pilotski projekt, za njegovo izvedbo naslednje leto pa ga prijavljamo na razpis in ga bomo bolj premišljeno zastavili. Letos je bil razpis objavljen na spletni strani Pregleja in v Dnevniku, poslali pa smo ga tudi po e-mailu različnim avtorjem na naši mailing listi. Odziv je bil zelo slab, verjetno nismo dovolj medijsko izpostavljali tega dogodka. Za začetek je to v redu – prebrali bomo besedila vseh avtorjev, ki so se odzvali, torej skupno šest besedil.

Kakšna je specifična funkcija tokratnih bralnih uprizoritev v primerjavi z bralnimi uprizoritvami v okviru festivala »Preglej na glas!«?

Na festivaluPreglej na glas!, ki ga preglejevci organiziramo v sodelovanju z Prešernovim gledališčem Kranj in Cankarjevim domom, prebiramo besedila, nominirana za Grumovo nagrado, pa tudi druga besedila. Lani smo povabili eno predstavo, letos prav tako – to bo predstava, v kateri se predstavijo dramski avtorji, ki sami postavijo na oder svoja besedila; poleg tega bomo v okviru festivala imeli tudi ad hoc projekte … Preglej na glas!je bolj mednarodni projekt, medtem ko so Dnevi bralnih uprizoritevbolj namenjeni tekstu in avtorju. Seveda so namenjeni tudi občinstvu, saj gre za javna branja. Vendar pa besedila ne bojo postavljena z nekim režijskim konceptom kot na bralnih uprizoritvah sicer in v okviru festivalaPreglej na glas!. Pri Dnevih bralnih uprizoritev gre zgolj za to, da se besedilo prebere, da ga avtor sliši in ima možnost, da ga popravi, preden ga eventualno pošlje na natečaj za Grumovo nagrado. Medtem ko so bralne uprizoritve v okviru festivala Preglej na glas!namenjene tudi promociji besedila, tokrat temu ni tako. To je lahko stranski učinek Dnevov, glavni namen pa je izboljšanje besedila. Mislim, da je to nujno, glede na to, da je Grumova nagrada edini institut za sodobno dramatiko v Sloveniji, ni pa osmišljena s kontinuiteto dogajanja. NaDnevih smo k sodelovanju povabili tudi dramaturge in teoretike, ki bojo besedila prej prebrali in se pripravili na diskusijo, ki je namenjena izboljšanju besedila. Lahko bi celo rekli, da so Dnevi bralnih uprizoritev nekakšna delavnica za dramska besedila.

Kakšna je torej razlika med delavnicami dramskega pisanja in Dnevi bralnih uprizoritev? Na kakšen način tovrstni projekti koristijo avtorjem besedil?

Na delavnicah dramskega pisanja načeloma svojega besedila avtorji ne slišijo na odru. Tam se avtorji dobimo s strokovnjaki in na osnovi pogovora pretresamo besedila. Meni osebno kot avtorici pa veliko pomeni, da lahko svoje besedilo tudi slišim, saj ga potem uzrem v neki drugi luči, z distance – kolikor je to pač do lastnega teksta mogoče. Pomembno se mi zdi, da tudi dramaturgi oziroma teoretiki, ki bojo udeleženi, predhodno preberejo besedila in si tako ustvarijo dve sliki, prav kakor ju ima avtor. Razlika med delavnicami in bralkami je torej  predvsem v branju, v tem, da avtor sliši, kako njegovo/njeno besedilo učinkuje v govorni razsežnosti. To lahko pripomore k temu, da tekst postane bolj »gledališki«, bolj uprizorljiv.

Ali so se bralne uprizoritve v preteklosti že izkazale kot koristen pripomoček za avtorje? Lahko navedeš kak primer?


Gotovo, primerov produktivnega prispevka bralnih uprizoritev je veliko. Naprimer Ampak Dane, besedilo Zalke Grabnar Kogoj, je bilo bralno uprizorjeno v režiji Ajde Valcl in interpretaciji Alojza Sveteta. Nato je Zalka besedilo skupaj z Ajdo in Alojzom še popravljala in mislim, da je bilo ob končni uprizoritvi besedilo veliko boljše kot na začetku. Tudi Saška Rakef je za svoje Zatočišče, ki je nato postalo Dom, imela tri bralke in ga po vsaki še izdatno popravljala. Jaz sem tudi imela veliko bralnih uprizoritev svojega besedila Nisi pozabila, samo ne spomniš se več, ki so mi bile zelo v pomoč.

Glede na produktivnost sodelovanja dramskih avtorjev z ustvarjalci uprizoritve in sodelovanja pri samem ustvarjanju gledaliških dogodkov (na primer v ad hoc projektih) – meniš, da je to, kar si sama nekoč imenovala »multitasking« v gledališču, torej zamenjava in izmenjava vlog na vseh ravneh uprizoritve, koristno za samega avtorja kot pisca besedila? Kako se to kaže?

Govorim iz osebne izkušnje – meni se zdi ta način dela nujen. Sama sem prvič nastopala s projektom Jaz žrtev, v katerem sem dobila popolnoma novo izkušnjo o tem, kako tekst komunicira z občinstvom in kako z njo komunicira tisti, ki nastopa. S Preglejem smo imeli tudi že nekaj javnih nastopov/performansov in mislim, da se to pozna. Ko berem novejša besedila preglejevcev, ne zgolj dram, tudi romane, poezijo … se mi zdi, da se ta odrska izkušnja močno pozna. Mislim, da s tem postajamo vedno boljši pisci …

Kako pa režijski koncept bralne uprizoritve vpliva na percepcijo teksta? Kakšen je ta režijski vložek? Če je cilj, da avtorji popravljajo lastna besedila, kako preprečiti, da bi režija »ovirala«, povozila besedilo oziroma ga predstavila v drugačni luči?

Bralne uprizoritve so res mišljene kot razpiranje ene možnosti uprizoritve, ki jo odpira besedilo. In četudi avtorju besedila ni všeč to, kar vidi, mu bralna uprizoritev lahko veliko pove o njegovem besedilu. Morda potrebuje še veliko dela, če uprizoritev odpira vidike, ki jih avtor izrecno ni hotel – ali obratno, če ne odpira tega, kar je avtor imel v mislih.Dneve bralnih uprizoritev pa smo še posebej pozorno zastavili kot strogo branje, brez režijskega koncepta. Besedila se bo samo prebralo z didaskalijami, da lahko avtor sliši, kako ta funkcionirajo na odru.

Kaj pa lahko gledalec pridobi z udeležbo na takem dogodku, razen možnosti refleksije o problemih, ki se bodo odpirali na diskusijah?


Menim, da je to gotovo lahko zanimiv dogodek za gledalca, ki ga zanima ta tip gledališča. Prednost bralnih uprizoritev je, da je gledalec prisiljen sam dopisati uprizoritev s svojo domišljijo, da je miselno veliko bolj aktiven kot sicer. Za bolj zahtevnega gledalca se mi zdi to dober gledališki dogodek, čeprav je v prvi vrsti namenjen avtorju. In če gledalca zanima sodobna dramatika, je nadvse dobrodošlo, da se udejstvuje na tem polju in da aktivno sodeluje pri ustvarjanju teksta, da sodeluje na javnem pogovoru … Ni nujno, da je gledalec teatrolog ali gledališki ustvarjalec, mora pa biti nekdo, ki ga taki dogodki zanimajo in ki ne pride v gledališče zgolj zato, da bi pozabil na vsakdanje nevšečnosti.

Pogoj tega je verjetno tudi neko drugačno razumevanje statusa dramskega teksta in uprizoritve, ki ga mora imeti tako gledalec kot ustvarjalci. Tekst ni več toliko zaključeno besedilo, ampak bolj proces (vsaj v tej fazi), uprizoritev pa tudi ni več zaključeno delo, ampak bolj dogodek.

Ja, v tem smislu nezaključenosti je lahko gledalec res soustvarjalec tega teksta in tega dogodka in mislim, da to je nekaj, kar lahko gledalca tudi zanima.

Če zastavim vprašanje malo splošneje o bralnih uprizoritvah, ne konkretno o teh, ki jih pripravljate v kratkem – večkrat si dejala, da je bralna uprizoritev kot taka samostojni uprizoritveni žanr. Ali obstajajo kaki teksti, ki se posebno prilegajo temu uprizoritvenemu žanru, ali so vsi teksti potencialno bralno uprizorljivi v enaki meri?


Gotovo je vsak tekst potencialno bralno uprizorljiv. Ne vem, ali je kateri bolj primeren. Nekateri so sicer težje bralno uprizorljivi, nekateri se zelo težko berejo že na samem ... Ampak na primer Čas razcveta Mihe Mareka,ki smo ga lani večkrat bralno uprizorili, je zelo monoliten in hermetičen tekst. Bralna uprizoritev, ki že vključuje nek režijski koncept, je po mojem mnenju forma, ki se dobro pokrije s tem besedilom, kar pa ne pomeni, da ne bi moglo biti uprizorjeno tudi drugače. Nekega splošnega odgovora tu ni, vse je odvisno od posameznega besedila.

Kje pa bi bila meja med ad hoc projekti (na primer Preglej: Zakon!), ko besedilo nastane in je takoj uprizorjeno, med bralno uprizoritvijo in klasično uprizoritvijo? Kakšne so razlike, ali so meje zelo fluidne in gre za neko mehko prehajanje in stapljanje?

Bralna uprizoritev v bistvu je ad hocprojekt v širšem smislu. Kot mi razumemoad hocžanr, ima ta še druge značilnosti, poleg tega, da je ad hoc dogodek: vsi sodelujoči pišemo – pisci, režiserji, teoretiki, scenografi – različni profili, ki vsi počnemo iste stvari, vsi se znajdemo tako v vlogi pisca kot režiserja, kot performerja. Medtem pa so pri bralnih uprizoritvah ločnice med profili bolj jasno začrtane: režiser je režiser, pisec je pisec … To je zgolj naše razumevanje žanra – mi smo izraz »ad hoc« posvojili in priredili lastni dejavnosti.

V čem je koristnost sodelovanja pri tovrstnih projektih za dramske pisce? V čem se izkaže produktivnost neke neposredne vpletenosti v vse segmente produkcije pri ad hoc projektih in kako je (drugače) produktivna neka večja distanca, ki jo omogoča bralna uprizoritev?

Mislim, da je vsem nam kot piscem bolj v interesu pisati neke daljše celovečerne drame, romane ali poezijo, torej vsem je primarno v interesu neko individualno delo. A v vseh teh ad hoc projektih in bralkah, ki jih delamo, združujemo znanja in izkušnje vseh udeleženih – kot na primer pri projektu 43 srečnih koncev. To združevanje in oplajanje se nato kaže v vseh drugih stvareh, ki jih delamo – romanih, poeziji, dramah. V primerjavi z besedili, ki smo jih pisali prej, je opazna razlika, saj naša nova besedila vključujejo vse, kar smo vsa ta leta počeli. Na ta način se zelo medsebojno oplajamo, ne da bi si zato postajali kaj bolj podobni v načinu pisanja. Poleg tega pa gre tudi za opozarjanje gledališke javnosti na to, kaj vse dramatika lahko je. Dramsko pisanje ni zgolj individualno delo – je tudi to, a ne zgolj to. Poleg tega obstaja še vrsta drugih stvari, ki se jih lahko počne v gledališču, pa se v širši javnosti ne smatrajo za dramatiko, in jaz se sprašujem – zakaj pa ne?

Kaj imate preglejevci v načrtu v prihodnje? Boste še sodelovali s Tednom slovenske drame? Kaj pa z AGRFT, ki ima sedaj celo študijsko smer dramskega pisanja?

Leto 2011 smo zastavili zelo ambiciozno. S Tednom slovenske drame nameravamo še sodelovati in se o tem že dogovarjamo; tudi z AGRFT vseskozi sodelujemo in bomo tudi v prihodnje, sicer se zaenkrat še nismo dogovorili za noben konkreten projekt, a nedvomno bomo sodelovali tudi z njimi. S Cankarjevim domom sodelujemo za Preglej na glas!; sedaj smo vzpostavili tudi sodelovanje z Lutkovnim gledališčem – Dnevi bralnih uprizoritevbojo v Kulturnici Lutkovnega gledališča. Sicer je Preglej na glas! naš osrednji projekt. Tam bomo imeli bralne uprizoritve nominirancev za Grumovo nagrado, imeli bomo predstavo Dalije Aćin,v kateri nastopata dramska pisca Milan Marković in Maja Pelević.Imeli bomo še »lecture performans« Roka Vevarja How my life turned into a festival. Poleg tega bomo imeli v okviru festivala še pet ad hocprojektov, povabili bomo pet režiserjev – štiri iz tujine, enega iz Slovenije. Spet bomo povabili različne profile – pisce, teoretike, kritike, režiserje, scenografe … V vsaki skupini bo sedem umetnikov delalo na enem performansu pod vodstvom režiserja na različne teme.Dneve bralnih uprizoritev bomo naslednje leto delali v partnerstvu z MGL. Imeli bomo tudi prvenec Simone Hamer Kladivo ali pinceta; sedaj dela kot dramaturginja in piska, z avtorskim projektom, v katerem bo tudi nastopala, bo pa nosila vso odgovornost, kar se mi zdi zelo produktivno zanjo. Imeli bomo tudi Zakon! 3. branje lani smo imeli Zakon! 1. branje na otvoritvi festivalaPreglej na glas!, 2. branjev Cafe Open – 3. branje bo pa seveda nekoliko drugačno, kot so tudi zakon drugačni po tretjem branju. Izdali bomo tudi publikacijo – katalog z vsemi teksti za Zakon! in pomembnimi teoretskimi besedili. Poleg tega imamo v načrtu še moj avtorski projekt po besedilu Gostija, za katerega še ne vem naslova in ki ga želim izpeljati tako, da bi besedilo ob vsaki ponovitvi na drugačen način korespondiralo z nastopajočimi in gledalci. Povabili bi vsakokrat drugega režiserja, tako da ne bo ponovitev, ampak vsakokrat nov ad hoc dogodek. Poleg tega nameravam 43 srečnih koncev izvesti še v New Yorku v okviru avtorskega opusa. Ob Dnevih bralnih uprizoritev bo izšla tudi knjiga Petra Rezmana Ljubljana – Gospa sveta s tekstom Blaža Lukana »Manifest za novo dramo«. To so harmsovke v stilu Petra Rezmana, dramska pesnitev, ki se nanaša na pretekle uprizoritve v gledališču Glej – to bo dariloPregleja gledališču Glej ob njegovi 40. obletnici.


Vabimo torej vse, da pridejo na Dneve bralnih uprizoritev in kritično ter kreativno pripomorejo k oblikovanju sodobne slovenske dramatike. Urnik bralnih uprizoritev, ki se bodo odvijale v Kulturnici Lutkovnega gledališča (Židovska steza 1), je sledeč:

Petek, 5. november:

16.00 Simona Semenič: Gostija ali zgodba o nekem slastnem truplu ali kako so se Roman Abramovič, lik Janša, štiriindvajsetletna Julia Kristeva, Simona Semenič in inicialki Z. I. znašli v oblačku tobačnega dima
režija: Jaka Andrej Vojevec

18.00 Tamara Matevc: Zlati šus
režija: Marko Čeh

20.00 Andrej Makuc: Slike iz narave
režija: Blaž Rejec

Sobota, 6. november:

16.00 Jana Kolarič: Triptih Dve sestri
režija: Milan Golob

18.00 Peter Rezman: Na srečo konec
režija: Primož Ekart

20.00 Zalka Grabnar Kogoj:Okno
režija: Eva Nina Lampič

Vsaki bralni uprizoritvi sledi pogovor.

Povezavi: 

Preglej, Simona Semenič

Katja Čičigoj, SiGledal, 15. 9. 2010
»Most mentalne bede«
Anja Bunderla, SiGledal, 1. 11. 2010
Intervju z Miho Marekom
Anja Bunderla, SiGledal, 1. 11. 2010
Intervju s Petrom Rezmanom
Anja Bunderla, SiGledal, 1. 11. 2010
Intervju s Simono Hamer
Katja Čičigoj, SiGledal, 25. 1. 2011
Krst nove gledališke poetike
Katja Čičigoj, SiGledal, 13. 6. 2010
Virtuozna plitkost spretnih komedijantov
Katja Čičigoj, SiGledal, 16. 3. 2011
Diagnostika vitalnosti gledaliških formatov