Katja Čičigoj, SiGledal, 30. 8. 2011

Zagate politične umetnosti – in iskanje rešitev, tretji del

Reflektiranje sodobne generacije v predstavah »Before Your Very Eyes« kolektiva Gob Squad in »Macadamia Nut Brittle« avtorjev Ricci/Forte.

Ricci/Forte: MACADAMIA NUT BRITTLE / foto Urška Boljkovac

Hamlet:
Suit the action to the word, the word to the action, with this
special observance, that you o'erstep not the modesty of nature:
for any thing so o'erdone is from the purpose of playing, whose
end, both at the first and now, was and is, to hold as 'twere the
mirror up to nature: to show virtue her feature, scorn her own
image, and the very age and body of the time his form and
pressure. (1)
(Shakespeare, William: Hamlet,
3/2)

Before Your Very Eyes
: pred našimi lastnimi očmi nam britansko-nemški kolektiv Gob Squad – s svojevrstno reinvencijo Shakespearovega razumevanja gledališča kot zrcala sveta – postavi zrcalo nam samim. To dobi tako povsem materialno obliko odbojnega stekla, v katerem se (ob primerni osvetljavi) zagleda občinstvo (že klasična postdramska strategija rušenja četrte stene in neposrednega naslavljanja občinstva); svojevrstno ogledalo pa nam postavijo tudi otroci na odru. Kakor v nekakšni »perverziji« laboratorijske situacije pod steklom opazujemo razvoj sedmih življenj v hitrem posnetku – otrók, ki z neprikritim privzemanjem vlog samih sebe v prihodnosti obenem podajajo komentar odraslega sveta, s katerim prihajajo v stik, saj je le-ta lahko model (ali pa negativ) predstav o odraslem svetu, ki si jih ustvarijo. Uprizarjanje navad in odnosov odraslih – ali govor o njih – s strani otrok seveda predstavlja svojevrstno kvazibrechtovsko potujitev, ki občinstvu omogoča distancirano refleksijo o nas samih. Pa vendar ta potujitev doživi stopnjevanje, ki močno zamaje njeno verodostojnost – ne le, da otroško privzemanje vlog ponekod odkrito diktira odrasli glas; tudi ko se zdijo njihove izjave spontane, je v njih moč prepoznati dikcijo (»velike« besede), predvsem pa način mišljenja (»globoke« misli) tistih, katerim naj bi postavljali zrcalo. Ali drugače: namesto da bi bili zares deležni drugega pogleda (oz. pogleda drugega) na nas same, dobimo zgolj svoj lastni pogled na nas same, položen v otroška usta. Najbolj učinkoviti trenutki so zato (poleg redkih prizorov, kjer se zdi, da otroci o svojih sanjah in predstavah zares govorijo v svojem imenu) tisti, v katerih se otroci uprejo diktatu dispozitiva predstave, ki od njih pričakuje določene vrste diskurz o odraslosti (»Kaj pa ti sploh veš o čemerkoli? Kdo sploh si ti?!« se nad glasom razhudi eden od otrok na odru, ko mu ta vsiljuje črnogledo sprijaznjenost z usodo). Pa vendar so paradoksno tudi ti trenutki zgolj del (s strani odraslih avtorjev) vnaprej določenega dispozitiva predstave. Ironično: predstava, ki naj bi naš lastni narcisoidni svet streznila s pomočjo soočenja z distanciranim pogledom mlajše generacije, zgolj reproducira patriarhalno in paternalistično matrico, ki otrokom vsiljuje določen (četudi v tem primeru rahlo kritično-ironičen) pogled na svet.


gob squad: BEFORE YOUR VERY EYES / FOTO URŠKA BOLJKOVAC
***

All the world's a stage, and all the men and women merely players: they have their exits and their entrances; and one man in his time plays many parts, his acts being seven ages. (2)
(Shakespeare, William: As You Like It, 2/7)

Italijanska avtorja Ricci/Forte v svoji predstavi Macadamia Nut Brittle dograjujeta uvodoma omenjeno klasično razumevanje refleksivnega odnosa med svetom in odrom tako, da izpostavljata samo odrsko razsežnost sodobnega sveta (kakor na primer obširno analizira socialni teoretik Goffman). Tudi to jih druži z italijanskim kolektivom Motus in njihovo predstavo TOO LATE: (antigone) contest #2. Obe uporabljata sodobno reinvencijo artaudovskih strategij »gledališča krutosti«, s čimer izpostavljata ponekod subtilno, drugod eksplicitno krutost delovanja sodobnih dispozitivov oblasti, kulturne industrije, potrošnje. Z eksplicitnimi strategijami fizičnega gledališča (telesno samoizčrpavanje, telesno in psihološko nasilje, ranljivost golega telesa, golo telo kot orožje itd.) predstava avtorjev Ricci/Forte spominja na nekakšno radikalizirano verzijo močnejših Buljanovih uprizoritev (Ma&Al, Macbeth po Shakespearu, Garaža), pa tudi na britansko tradicijo teatra u fris. Spoj eksplicitne poezije Dennisa Cooperja in popkulturnih (TV nadaljevank, risank, resničnostnih šovov, spletnih klepetalnic …) referenc nas (hočeš nočeš) potegne v neustavljivi vrtiljak lunaparka, kjer prek zaradi omotice zabrisanega pogleda zremo skozi popačeno povečevalno steklo na nas same. Potrošnja telesnih in psihičnih energij performerjev ustvarja karikaturo sodobnega sveta, ki izpostavlja njegove najbolj ostre robove, ki domujejo prav tam, kjer mislimo, da bomo našli kraljestvo nebrzdane zabave in užitka. V podobi, ki spominja na najbolj srhljive razsežnosti italijanske komercialne televizije, na »matter of fact« način brez moralizma, generacija sodobnih mladih odraslih slika samo sebe v svetu nebrzdane potrošnje, ki v svoj blazni vrtinec potegne tudi samopotrošnjo in vzajemno potrošnjo drug drugega.


ricci/forte: MACADAMIA NUT BRITTLE / foto urška boljkovac
***

Politični potencial umetnosti ne gre iskati zgolj (ali sploh) v obravnavanih vsebinah. Da bi namreč te vsebine našle ustrezno pot do občinstva, je ključnega pomena vprašanje odnosov, razporeditve moči in vednosti kot moči v samem formalnem dispozitivu predstave – vprašanje distribucije avtonomije med ustvarjalci, performerji, gledalci itd. Zato vprašanji »Kdo govori?« in »V čigavem imenu?« nikakor nista zanemarljivi. Predstave, ki pod šminko sodobnih postdramskih ali konceptualnih strategij zgolj reproducirajo reprezentacijsko paradigmo, ki performerje postavljajo v vlogo glasnikov tujih vizij in te vizije vsiljujejo gledalcem, tvegajo, da zadenejo ob zid zavračanja ponujene ideologije. Zgolj dela, ki z izražanjem jasne in avtonomne pozicije vseh sodelujočih uspejo spodbuditi gledalčevo avtorefleksijo, mu omogočajo avtonomno izoblikovanje lastne vizije, »govor v lastnem imenu«. Morda je to najbolj političnoemancipatorna gesta, ki jo premore sodobno gledališče.


(1) A tudi ne bodite prekrotki, temveč dajte se voditi lastnemu razsodku: prilagodite kretnjo besedi, besedo kretnji; zlasti pazite, da ne prekoračite naravne mere: kajti vse, kar je tako pretiranega, se oddaljuje od namena gledališke igre, ki je bil že od nekdaj, je in ostane, da drži tako rekoč življenju zrcalo; da kaže čednosti njene poteze, pregrehi njeno podobo, svojemu času in družbi njeno obliko in odtisk. (prevod Oton Župančič)
 
(2) Ves ta svet je oder in moški vsi in ženske le igralci: nastopajo in spet odhajajo in vsak igra v življenju razne vloge skozi sedem dob dejanj. (prevod Oton Župančič)

Mladi levi

Povezani dogodki

Nika Leskovšek, SiGledal, 22. 8. 2011
AntiGONa na sodobnem Agonu
Katja Čičigoj, SiGledal, 23. 8. 2011
Zagate politične umetnosti – in iskanje rešitev, prvi del
Nika Arhar, SiGledal, 24. 8. 2011
Oportunistični posmeh obupa
Nika Leskovšek, SiGledal, 25. 8. 2011
Izključevalne politike
Katja Čičigoj, SiGledal, 23. 6. 2011
Z odra med knjižne strani in nazaj
Katja Čičigoj, SiGledal, 9. 5. 2010
Štirje Lahki komadi o (ne)smiselnosti iskanja ljubezni
Katja Čičigoj, SiGledal, 23. 8. 2011
Zagate politične umetnosti – in iskanje rešitev, prvi del