Zala Norčič, 30. 5. 2018

Ni prostora za razum in empatijo

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Nova pošta: 6. Režija Žiga Divjak, koprodukcija Slovensko mladinsko gledališče in Maska, premiera 31. 3. 2018) – Uprizoritev 6, izpod režijske taktirke Žige Divjaka, je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, trenutno enega redkih politično angažiranih gledališč v Sloveniji (če ne kar edinega), in Zavoda Maska.
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše

Predstava rekonstruira dogodke, ki so se odvijali v Kranju februarja 2016, potem ko je ravnateljica dijaškega doma razglasila možnost, da bi v domu nastanili šest mladoletnih prosilcev za azil.

Predstavo izvrstno izvede pet igralcev (Iztok Drabik Jug, Alja Kapun, Katarina Stegnar, Vito Weis, Gregor Zorc), ki poleg pozitivnih vlog zaposlenih v dijaškem domu odigrajo tudi vloge besnih staršev, profesorjev kranjske gimnazije in ostalih negativno nastrojenih krajanov. Kontrast in prehodi med vlogami so jasno začrtani; liki, ki so beguncem naklonjeni, so osvetljeni s toplo lučjo in sedijo na sprednjem delu odra, tisti, ki so do prišlekov sovražno nastrojeni, so osvetljeni s hladnimi, modrikastimi lučmi in svoja prepričanja glasno oznanjajo preko mikrofonov, postavljenih v notranjost odra. Oder je torej razplasten, poleg petih stolov, ki so publiki najbližje, in mikrofonov, postavljenih za vsakega izmed njih, se v tretjem planu scenografije, daleč za osrednjim dogajanjem na odru, vrtijo nemi posnetki (video Domen Martinčič) šestih mladoletnih beguncev. Njihova oddaljenost in počasen tempo ustvarjata distanco med nestrpnimi, kričečimi, nerazumevajočimi krajani ter v končni fazi celo pozitivnimi liki, ki svojega namena, navkljub prvotnemu navdušenju, na koncu ne dosežejo, popustijo in se od nastalega konflikta v tišini odmaknejo. Z osvetljevanjem publike se scenografiji doda še četrta plast, ki gledalce postavi v vlogo soudeležencev dogajanja in nam ponuja možnost refleksije naše soodgovornosti v nastali situaciji - bodisi z našo pasivnostjo do predstavljene problematike bodisi s potencialno negativno nastrojenostjo.

Z minimalnimi gledališkimi sredstvi, preko teksta, ki ga v veliki meri sestavljajo dokumenti, elektronska sporočila staršev in razglasi občin, prepleteni s komentarji in odzivi zaposlenih v dijaškem domu, pravzaprav spremljamo zgodbo neskončne iracionalne človeške bojazni pred neznanim in drugačnim ter močnih osebnih prepričanj, od katerih nis(m)o pripravljeni odstopati, četudi gre za vprašanje solidarnosti in empatije.

Predstava se začne pozitivno, z navdušenim sprejemom ideje zaposlenih v dijaškem domu - administrativne delavke, vzgojitelja, hišnika, kuharice in vratarja. Pod naraščajočim pritiskom negativno nastrojene javnosti in ksenofobičnih staršev pa se njihov odnos do prišlekov in vera v absolutno dobro njihovega sprejema vse bolj krhata, sploh ko morebitni prihod šestih begunskih otrok ogrozi njihove službe, socialno varnost in urejena življenja. Prisilna resignacija zaposlenih na koncu rezultira v zavrnitev namestitve beguncev.

Med predstavo ves čas slišim razočarane vzdihe iz publike, zgrožene nad primitivizmom in strupeno sovražnostjo antagonistov v predstavi, in najhuje je, da ti antagonisti tokrat niso namišljeni vladarji in zli duhovi, ampak resnične osebe iz mesa in krvi, ki so pod vlivom svoje fanatične strahopetnosti pozabile na sočutje in empatijo ter šestim prestrašenim otrokom, ki so izgubili vse, odrekle nujno potrebno pomoč. Pri tem pa niso niti pomislile, da se lahko nekoč tudi same ali pa njihovi otroci znajdejo v takšnem položaju in kako grozen je občutek zavrnitve, ko si na dnu.

V času, ko svetu vladata kaos in nasilje in smo priča tako hudemu razčlovečenju ljudi, se lahko vendarle že nehamo spraševati, kakšni ljudje so begunci. Resnično vprašanje je, kakšni ljudje smo mi. Edini uravnotežen odziv na situacijo je solidarnost – to ni idealiziranje beguncev, to je normalen odgovor na stisko sočloveka.

 

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Povezani dogodki

Zala Norčič, 20. 3. 2018
Dantonova smrt