Zala Norčič, 20. 3. 2018

Dantonova smrt

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Georg Büchner: Dantonova smrt. Režija Aleksandar Popovski, Mestno gledališče ljubljansko, premiera 8. 3. 2018) – V produkciji Mestnega gledališča Ljubljanskega in v režiji stalnega gosta slovenskih odrov, makedonskega režiserja Aleksandra Popovskega, je bilo na oder postavljeno besedilo nemškega avtorja Georga Büchnerja Dantonova smrt.
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Dramski tekst opisuje poslednje dni Dantona, enega izmed očetov francoske revolucije, leta 1794 tik pred njegovo usmrtitvijo. Revolucija, ki je svoj prvotni namen že dosegla, se je sprevrgla v krvavo diktaturo, kjer pod ostrim rezilom gilijotine eden za drugim padajo njeni politični nasprotniki. Danton (Matej Puc) se zavzema za stabilnejšo državno ureditev in se s tem zoperstavlja Robespeirru (Jure Henigman), nekdanjemu soborcu, a zaradi občutka nezmožnosti smiselne intervencije v tok zgodovine, se vse bolj umika v zasebno hedonistično življenje, kjer se predaja pijači, kartam in ženskam. Dvom o smislu lastnega bivanja ga ne pripeljeta le do njegove odločitve, da se odpove vsej politični aktivnosti, ampak tudi v globoko eksistencialno krizo, saj je ideale revolucije, za katere so se borili, oškropila kri.

Predstava je postavljena na temeljih precej adaptiranega teksta dramaturginje Eve Mahkovic - dogajanje je prestavljeno v sodobnost, v trivialno televizijsko oddajo, nekakšen talk show, ki tokrat tematizira francosko revolucijo. Vodji oddaje sta Mirjam Gobec (Mirjam Korbar Žlajpah) ter Milan Množina (Milan Štefe), ki v goste povabita nekdanje akterje revolucije, torej Dantona in njegovo ženo Julie (Tjaša Železnik), Robespierra in njegovega fanatičnega zaupnika St. Justa (Gregor Gruden), poslanca in Dantonovega podpornika Camilla Desmoulinsa (Filip Samobor), ter grizeto Marion (Tina Potočnik Vrhovnik).

Kljub temu, da je Büchner dogajanje naslonil na zgodovinske dokumente, so njegove historične osebnosti v ostrem kontrastu s predstavo o avtonomnih, vse obvladujočih velikanih zgodovine. Njegove osebe so izolirane, same, vzete iz urejene in razvidne družbene in metafizične hierarhije; njihov nasprotnik je nekaj tujega, sovražnega, nekaj, kar obvladuje njihovo eksistenco, neke vrste ujetost v usodo. Robespierre je zgolj Dantonovo nasprotje in Danton na koncu ne propade zaradi revolucije ali Robespierrove spletke, tamveč zaradi lastnega, spremenjenega odnosa do politične akcije.

Dogajanje se začne in zaključi z doživetim in ganljivim monologom Mateja Puca, kjer se sprašuje o smrti in rojstvu, o neizbežni povezanosti enega in drugega. Prvič je povedan na humoren, komičen način, medtem ko je na koncu žalosten, skoraj morbiden, saj Danton takrat dejansko umre. Takšen je tudi potek same predstave, začne se lahkotno in zabavno, a se politične spletke skozi predstavo zgoščujejo, tenzija narašča, vnemajo se prepiri, ki na koncu rezultirajo v Dantonovi usmrtitvi.

Igralci so v svojih vlogah prepričljivi, igra je doživeta in lepo variira med komičnimi odlomki ter resnimi, pretresljivimi in krvavimi deli. Vsak lik na svoj način zbuja v gledalcu sočutje in razumevanje njegovega stališča glede revolucije, četudi se morda z njimi ne strinjamo. Nekakšen odpor v resnici čutimo le do voditeljev oddaje, saj z njo banalizirata celoten pomen revolucije za človeštvo, njuni neprimerni in trapasti komentarji, trivialne rubrike ter bleščeči, kičasti kostumi, ki jih v predstavi zamenjata kar trikrat, skušajo fokus (televizijskih) gledalcev preusmeriti na nepomembne stvari in dejanja.

Scenografija, ki je delo Nastje Miheljak, je prav tako kot samo dogajanje predstave, nekakšna zmes sodobnosti in 18. stoletja. Predstava se odvija v modernem televizijskem studiju, kljub temu pa je osrednje pohištvo iz časa revolucije. Tudi kostumi, ki jih je oblikovala Jelena Proković lepo odražajo ta časovni dualizem.

Predvsem pa me je v predstavi navdušila izvrstna glasba Larena Poliča Zdraviča, ki odlično spremlja dogajanje na odru, v določenih trenutkih s svojo resnostjo in pretresljivostjo gradi suspenz in v drugih, s turbofolk in balkan vložki poudarja komičnost ter trivialnost “oddaje”, predvsem pa v dvorani ustvarja doživeto vzdušje.

Igra je bila v v Sloveniji uprizorjena že v več različicah, in če se je pred petimi leti Jernej Lorenci v Dantonovi smrti, ki sicer velja za zgodnjo predstavnico dokumentarne dramatike, spraševal predvsem o nesmiselnosti, nezmožnosti in krvavosti revolucije, je v novi produkciji tema aktualizirana, režiser poskuša poudariti pomen medijev, kamor se je po njegovih besedah danes preselila gilijotina. Navadili smo se na krvave prizore, ki nas obdajajo vsak dan, po posnetkih vojn in revolucij mirno gledamo reklame in cenene pogovorne oddaje. Danton je pomemben lik za razumevanje stanja današnjega sveta, kjer so konflikti v družbi stvar vsakdanjika, tako na globalni kot lokalni (politični) ravni, Danton pa je kot zagovornik ideje o individualnem odločanju in nedotakljivosti te pravice, nosilec ideje, iz katere izhaja slogan liberté, égalité, fraternité. 

 

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Povezani dogodki