Urška Jenčič, 20. 11. 2017

Hlapci 1

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Ivan Cankar: Hlapci. Režija Janez Pipan, SNG Drama Ljubljana, premiera 23. 9. 2017) – Zrcalo psihologije pragmatizma ob istočasni iluziji lastnega protagonizma.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Pričakovanja pri uprizoritvi tako rekoč kultnega slovenskega teksta z igralsko zasedbo osrednjega institucionalnega gledališča bržkone ne morejo biti nizka. Ker so Cankarjevi Hlapci eno izmed tistih besedil, ki se dotikajo večnih arhetipskih paradigem človekove osebnosti in družbene dejavnosti, modernizacija, da bi se besedilo in tematika približala današnji publiki, ni potrebna. Uprizoritev v režiji Janeza Pipana tudi ni ciljala na modernizacijo, temveč na aktualizacijo in psihološko izdelanost posameznih likov. Sama tema Hlapcev (konflikt med posameznikom in družbo v polju politične oblasti) je večno aktualna in poskrbi za uvid, da se to, kar se odvija na odru, dogaja v svojih različicah tudi zdaj in da se je dogajalo tudi prej, kot je v predstavi rečeno, da smo »vnuki svojih dedov«, obsojeni na ciklično ponavljanje zgodovine v svojih moderniziranih variacijah. Jezik ostaja star, pristno cankarjanski, s čimer gledalec prepozna tisto splošno človeško in družbeno ozadje, ki ni vezano na čas in prostor. Poudarek je prav na tem, na človeški noti dogajanja – iz objektivnega pogleda na družbene spremembe se poudarek preseli v subjektivnost, v kateri posameznik dojema sebe, svoje mesto in poslanstvo v odnosu do zunanjega sveta.

Lik učitelja Jermana je tisti, pri katerem je subjektivnost najbolj poudarjena, najbolj na očem gledalcu in je tudi ključna pri oblikovanju lastnega trdnega stališča, ki je zastavljeno onkraj družbeno pričakovanih oz. zahtevanih meja. Gre za razklanega protagonista, ki ga je Marko Mandić izvrstno interpretiral kot obenem idejno velikega človeka in vsakdanje življenjsko klavrnega moža s tragično usodo. Izstopa njegova telesna govorica, ki je v kritičnih trenutkih vzravnana in vzvišena - ta vertikalnost je poudarjena predvsem v ključnem govoru vaščanom na mizi, obenem pa je njegova drža ponižna in sklonjena pred njemu dragimi osebami, kar poudarja njegovo človeškost, skozi katero je zmožen kontemplacije in idealizma. S to razcepljenostjo odlično sovpada pojavljanje Petre Govc kot Jermanove matere, kot duha v njegovih mislih. Na splošno bi o Mandićevi drži rekla, da je izredno premišljena, da je zaprta vase in poudarja kompleksnost njegove osebnosti kot tragičnega, pesimistično-optimističnega junaka.

Igra je na splošno suverena, povezana in taktično poglablja pogled v jamo človeške osebnosti, ki obstaja obenem sama zase in v povezavi z družbo. Prelom satire v tragiko odlično ponazori Bojan Emeršič kot učitelj Komar, ki sprva s komičnimi elementi vzpostavlja sproščeno vzdušje v napetem trenutku pričakovanja, nato pa se hitro zlomi pod pritiskom in obrne od svojega začetnega prepričanja, ki ne ustreza novi oblasti, ki se ji mora podrejati, se pravi ponazarja ta bistven strašljivi duh pragmatičnega obračanja po vetru. Nasproti Komarjevi spremenljivosti stojita suvereni upodobitvi Jureta Zrneca kot osebnostno stanovitnega in načelno trdnega učitelja Hvastje ter Jerneja Šugmana kot župnika, ki kot poosebitev oblasti vseeno izdaja svoje psihološko ozadje ljubezni do oblasti in navidezne prijaznosti.

Impresivno je, da so kljub veliki igralski zasedbi stranski liki upodobljeni v svoji individualnosti in kot osebe nujne za potek osrednjih dogodkov. Izpostaviti je treba učiteljski zbor v zasedbi Tadeja Toša, Nine Ivanišin, Pie Zemljič in Barbare Cerar, ki dobro ponazarja grenko prisilo sprejemanja in podrejanja oblasti. Tudi ostali liki so celoviti in umestni, pa naj gre za vaškega pijanca (Rok Vihar) ali za Jermanovega bolj življenjsko vitalnega idejnega podpornika Kalandra (Aljaž Jovanivić) in njegovo obupano ženo (Iva Babić).

Celotna postavitev dogajanja v dvodelno sceno (Sanja Jurca Avci), ločeno z jarkom, subtilno poudarja dualnost človeka kot bitja zase in bitja za družbo in tudi njegovo gibanje med načeli, ki jih sprejema striktno iz pragmatičnega vidika lastnega udobja. Črno-bela kompozicija s preseki rjavega lesa in majhnega rdečega govorniškega odra, ki ga v trenutku ključnega govora zamenja miza, se sklada s Cankarjevim pesimističnim tonom in vzdušjem, kjer poudarek ni na bogati vizualni zanimivosti okolja, ampak na natančni razčlenitvi notranjega. Vsi detajli – od igralskih razsežnosti, do scenografije, kostumografije, glasbenih vložkov – tvorijo zaključeno celoto in ji dajejo razgibano življenje. Celotna uprizoritev tako res po Hamletovih besedah »naturi tako rekoč ogledalo drži«, vendar to ogledalo sega onkraj navideznosti, v psihološko zgradbo človeka v njegovi družbenosti in osamljenosti.

Problematika tega nastavljenega zrcala je človekova samopodoba, ki ga usmerja k definiciji sebe kot pozitivne osebe. Vprašanje je, kako posameznik prepoznava svojo vlogo v verodostojnosti lastne osebnosti v odnosu do avtoritete – ali smo zmožni prepoznavati nevarnost lastne brezbrižnosti in se izogniti spremembam toka, se pravi ostati zvesti lastni ideji in delovati v skladu z njo ali pa napačno mislimo o sebi kot o večnih konformistih, ki v resnici prestopajo iz mesta na mesto in stojijo tam, kjer je trenutno pač najbolj udobno?

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

20. 11. 2017
Hlapci 2
20. 11. 2017
Hlapci 3