Iztok Mrak, 20. 11. 2017

Hlapci 2

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Ivan Cankar: Hlapci. Režija Janez Pipan, SNG Drama Ljubljana, premiera 23. 9. 2017) – Verjetno ni nihče preveč šokiran, da so Hlapci takšen hit, v slovencih ta tekst vedno odzvanja in niti splošna politična apatija mu ne vzame ostrine.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Ogled Hlapcev v soboto pred volitvami bi moral biti zapovedan z zakonom, samo ob takem času lahko tak tekst, ki je že zdavnaj prešel vse oblike svežine in na nek način parodira sam sebe, še doseže vsaj minimalno stopnjo relevantnosti.

Režiser Janez Pipan se je sicer dobro zavedal obrabljenosti vsebine (konec koncev je bilo do sedaj že več kot trideset postavitev Hlapcev) in je tako ob svoji vrnitvi v Dramo poskusil napraviti nemogoče, obenem obdržati Cankarjev jezik in vsebino v celoti ter vnesti v samo dramo določene popravke, opombe, ki bi manj relevantne dele znova osmislili in jim dali nov blesk. Do določene mere mu je to uspelo, morda ne toliko s popravki (vnosi raznih esejističnih zapisov iz Cankarjevega širšega dela), kot s tem, da se je zavedno odločil dramo prestaviti v intimno sfero. S tem je pustil like dokaj ambivalentne, človeške in jih ni po nepotrebnem shematiziral, oziroma silil v določen politični kontekst.

Prvi, bolj satirični del Hlapcev, pride v postavitvi močno do izraza predvsem zaradi navdahnjene igre Bojana Emeršiča, ki kot Komar ukrade prizor med volitvami. S sezutimi belo-črnimi čevlji in manično energijo plane na oder in ga zavzame, kot da je njegova rojstna pravica. Ostali igralci ob tem kar malce izginejo in tako odvrnejo pozornost od parolastega Naroda, ki si bo pisal sodbo sam, ki ob Komarjevih eskapadah izgine ravno tako hitro, kot je izrečen. Kontrapunkt Komarjevim vragolijam predstavlja Jurij Zrnec kot Hvastja, ki ga igra povsem po svoje. Zrnečev Hvastja je sicer še zmeraj trden v svojih prepričanjih, a ima precej bolj staro-biblično prezenco - močan glas in stas, ki dominira majhnega Komarja do te mere, da se njegov divji entuziazem kar malce izgubi. To nasprotje med fizično izjemno prisotnim Hvastjo in moralno izmuzljivim Komarjem predstavlja srž prvih dveh dejanj. Vstop Jermana na koncu drugega dejanja tako izpade manj opazen in celo nepotreben. Na določeni točki sem celo razmišljal, da bi bilo zanimivo videti Hlapce brez nenehne prisotnosti Jermana, do takšne mere je režiser osmislil stranske like. Gledalec si dejansko želi vedeti več o njihovem življenju in delu.

Drugi del drame, ki temelji na Mandičevi interpretaciji Jermana kot šibkega moškega z močno idejo, je tako precej bolj šablonski. Njegovo nasprotje, ali bolje rečeno dopolnitev, tvori župnik, ki je v interpretaciji Jerneja Šugmana precej manj zlovešč, kot bi lahko bil in precej bolj človeški, kot si morda zasluži. Med Mandičem in Šugmanom se nikoli ne zaiskri tista prava kemija in občutek sem imel, da bolj kot ne govorita drug mimo drugega. Ravno tako se je režiser odločil v celoti obdržati lik matere, ki pa je uporabljen nerodno in komajda razloži Jermanovo končno odločitev - ki se v tej postavitvi konča s povsem nepotrebnim samomorom. Edini omembe vreden ženski lik je Lojzka (odlična Nina Ivanišin), ki pa večino drame tiho trpi v svoji ljubezni do Jermana. Niti končni prizor med njima tej dinamiki ne da potrebne moči, ki bi jo postavila v vsaj obrobje Jermanove intime, postavljena je povsem izven, tako družabnega, kot tudi čustvenega dogajanja.

Tehnično je sicer postavitev brezhibna. Jezik je spoliran do visokega sijaja in odmeva po dvorani Drame (lektor Jože Faganel). Oder se dinamično spreminja kar med igro, edina razdelitev pa je po višini (scenografija Sonja Jurca Avci). Na nižjem odru, bližje gledalcem, se dogajajo bolj intimne scene, tam je postavljena tudi Jermanova izba. Na višjem odru se dogaja javno življenje, kjer lahko gledamo prizore v krčmi in šoli. Oči nam venomer vleče proti ogromnim vratom na sredini, ki predstavljajo vstop v človeško intimo. Kostumi so odlični in predvsem zelo meščanski, z lepim kontrastom med črnim in belim. Edina malce moteča stvar je glasba (Aldo Kumar), ki je sicer kompetentna, a s svojo medlo starinsko prezenco prej moti, kot doda kakšno dodatno vrednost.

Nova postavitev Hlapcev morda ne prinaša posebne svežine, a je s svojo prefinjeno starokopitnostjo in spoliranim jezikom dovolj unikatna, da likom ponudi možnost osvoboditve. Žal pa ta osvoboditev in pretanjeno seciranje njihovih občutkov ne prinese dosti več kot postavitev, namenjeno predvsem zvestim obiskovalcem drame, kot nekakšno nagrado za prenašanje bolj modernih postavitev. Hlapci ostajajo kanon slovenske dramatike, vprašanje je le, če je ta manjši zasuk proti intimi dovolj, da ta tekst znova napravi relevanten.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

20. 11. 2017
Hlapci 1
20. 11. 2017
Hlapci 3