Koltesov Roberto Zucco je pot na slovenske odre našel že drugič. Prvič jih je obiskal še kot razmeroma sveže delo, ki je v začetku devetdesetih let burilo duhove in netilo polemične odzive po vsej Evropi, zdaj pa se je vrnil kot že ustaljena sodobna klasika, ki je Koltesa povzdignila med vodilna imena dramatikov zadnjih desetletij dvajsetega stoletja. Gre za družbenokritično delo, ki v slogu dramatikov absurda pod vprašaj postavlja smotrnost samega človeškega bivanja in je kot tako vselej hvaležno za aktualizacijo. Vprašanje pa je, ali je režiserju tokratne uprizoritve, Phillipu Calvariu, ki prav tako ni novinec na slovenskih odrih (lani smo imeli v SNG Drami priložnost videti njegov spopad z Lagarcevim delom Samo konec sveta), uspelo brezčasni potencial Koltesovega dela izrabiti v celoti.
V centru odrske resničnosti, mikrokozmosa človeške družbe, je izstopajoči posameznik - Roberto Zucco, morilec brez razloga, ki ga odigra Marko Mandič. Kostumografija ga prepričljivo vzpostavi kot odpadnika. Je skoraj gol, v belih spodnjicah, ki spominjajo na plenice, kot nedolžen otrok. Beži iz zapora, umoril je svojega očeta in, še preden smo se dodobra potopili v gledališko iluzijo, pod njegovo roko pade tudi njegova mati. Kar tako. Še pred tem se nam je, poplesavajoč na priljubljeno italijansko popevko, predstavila celotna igralska zasedba. Ta potujitvena zvijača je seveda dodobra razživela občinstvo in v uprizoritev vnesla dih absurdne humornosti, ki bi lahko v duhu vsebine kot celota delovala, vendar pa se nit trivialnega pristopa med delom pretrga in razcepi.
Dramaturško je delo razdeljeno na prizore. Prehode med njimi spremljajo priljubljene melodije, ki pa z vsebino ali intenco teksta nimajo nič skupnega, zdi se, da je edina funkcija teh glasbenih spremljav vzbujanje pozornosti občinstva, ki lahko napev prepozna ali pa tudi ne. V brechotvski maniri nam je dovoljeno videti odrske delavce, ki v ritmu glasbe preoblikujejo scensko postavitev in oder pripravljajo za nov prizor. Manjkajo jim le cilindri. Vse te potujitve bi seveda lahko delovale, če ne bi bili istočasno v teku tudi postopki, ki imajo obraten učinek. Odrske akterje vselej zasleduje 'spotlight' luč, ki deluje grobo – njihovo prezenco vzpostavlja kot nekaj izoliranega in vselej obsojanega s strani družbe, ki se skriva v temi. V dvorani. Masa je občinstvo. V odločilnem prizoru, kjer Zucco v parku brez vzroka ubije dečka, se nekateri igralci, ki predstavljajo priče temu dogodku, celo prestavijo med občinstvo. Z balkona in lož kričijo na morilca, se zapletajo v prepir in se šele postopoma vrnejo na oder. Krvi, ki bi jo človek pričakoval ob strelu v tilnik, pa od nikoder. Deček zgolj obleži na odru. Čemu to omahovanje med grobostjo in medlostjo? Kakšna je zares ta družba? Neosmišljena krutost je vendar osnovni naboj tega dramskega teksta. Zucco bruha nasilje. Nasilen je do vseh ljudi in do sebe. Izvor tega nasilja pa je neznan, morda celo neobstoječ. Zato je še bolj krut, še strašnejši, še bolj smrtonosen. Žive barve, že omenjeni živahni napevi in režijsko omahovanje pred brutalnostjo pa to grozo v celoti izpodrinejo.
Treba je seveda omeniti, da je Koltes, okužen z virusom HIV, dramo spisal tik pred smrtjo. Zavest o minljivosti in bližini smrti v veliki meri prežema tekst. Roberto Zucco diši po smrti. Osrednji lik je povzet po dejanskem množičnem morilcu, katerega dejanja so v obdobju nastanka drame pretresala Francijo in preostalo Evropo. Koltesa je lik vznemirjal. Privlačil ga je njegov mil obraz, njegova navidezna ranljivost. Gejevska estetika je v tekstu resda subtilna, vendar v uprizoritvi v celoti izpade. Na odru se pojavijo zgolj moški, preoblečeni v ženske, 'kurbe', ki s pretiranimi gestami vzbujajo neko pridušeno vulgarnost. Bolestna nežnost Koltesove naklonjenosti do Roberta izostane, zato Zucco ob koncu ne izpade kot junak, temveč zgolj kot neka prazna abstrakcija, podkrepljena s pretirano igro, ki lomi dramsko iluzijo, in živahno glasbo, ki zvijačno prosi za aplavz.
Bernard-Marie Koltès: Roberto Zucco
Režiser: Phillipe Calvario
Dramaturginja: Diana Koloini
Scenografinja: Aurélie Maestre
Kostumografinja: Aurore Popineau
Skladatelj: Eric Neveux
Oblikovalec svetlobe: Bertrand Couderc
Nastopajoči: Marko Mandić, Milena Zupančič, Tina Vrbnjak, Veronika Drolc, Valter Dragan, Marko Okorn, Katja Levstik, Dare Valič, Petra Govc, Edvin Dervišević, Andrej Zalesjak, Gorazd Logar, Vanja Plut, Matija Rozman, Aljaž Jovanović, Maja Končar, Sabina Kogovšek, Barbara Žefran, Matevž Müller, Miha Rodman.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.