Matic Erdani, 4. 5. 2015

Dobri človek iz Sečuana 2

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Bertolt Brecht: Dobri človek iz Sečuana. Režija Aleksandar Popovski, Mestno gledališče ljubljansko, premiera 17. 4. 2015) - Pred samo predstavo nisem imel posebnih pričakovanj. Vedel sem, da gre za razmeroma dolgo in po sestavi kompleksno delo, katerega sestavni del so tudi songi.
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Predvsem me je zanimalo, na kakšen način bodo songi vključeni v igro in kako bo dolžina predstave (malo manj kot tri ure) vplivala na dinamiko odrskega dogajanja. Predstava me je navdušila z energičnim nastopom igralcev, z izvirno scenografijo in elektronsko glasbo.

Bogovi se spustijo na zemljo, da bi se prepričali, če pri nas še obstajajo dobri ljudje. Prerokba se je uresničila in na njihovem popotovanju se ustavijo tudi v prestolnici Sečuana. Prvi jih sreča prodajalec vode po imenu Vang (Jure Henigman), ki jim pomaga pri iskanju prenočišča. Ker jih nihče noče sprejeti, se Vang nazadnje odpravi k prostitutki Šin Te (Tina Potočnik), ki je dobrega srca, a ji težke življenjske okoliščine ne dovoljujejo, da bi se v celoti držala božjih pravil. Šin Te jih sprejme v svoj mali dom in bogovi se ji oddolžijo z denarno nagrado, s katero kasneje kupi trafiko, kjer prodaja tobak in začne novo življenje. Bogovi se zadovoljni s svojim odkritjem odpravijo naprej, Šin Te pa svetujejo naj bo dobra tudi v bodoče, a naj v svoji dobroti nikar ne pozabi nase. Tu se začne razkol glavne junakinje, saj s svojim novim imetjem rada pomaga ostalim, po drugi strani pa vse bolj ugotavlja, da so ljudje okoli nje paraziti, ki izkoriščajo njeno dobroto. Rešitev najde v alter egu Šuj Ta-ju (namišljenem bratrancu), v katerega se zamaskira vsakič, ko se situacija zaostri do točke, ko lahko ostane brez vsega. Tina Potočnik to dvojnost odigra prepričljivo. Srečuje se z mejnimi okoliščinami, v katerih pa vedno deluje naravno. Na ta način v gledalcu vzbuja empatijo in ga sili, da se postavi v njeno kožo. Z dobro igro nastopijo tudi ostali igralci. Izpostavil bi Jureta Henigmana v vlogi Vanga, ki odlično odigra posrednika med bogovi in zemeljskimi ljudmi, na koncu pa za kratek čas uspešno razbije odrsko iluzijo (predstava se spremeni v pogovor igralcev o sami predstavi, ki ga povezuje Henigman).

Scenografija se skozi uprizoritev spreminja in prilagaja odrskemu dogajanju. V veliki meri se to dogaja med samo igro, saj je eden od glavnih pripomočkov za ustvarjanje scene industrijski samolepilni trak, ki ga igralci na odru lepijo v skladu s potrebami prizora. Svetloba in zvok sledita dogajanju na odru in z močnimi posegi vplivata na atmosfero. Kostumi in šminka zelo dobro poudarijo posamezno vlogo in karakterne lastnosti likov. Dogajanje se v nekaterih prizorih, kjer nastopajo bogovi, preseli v avditorij. Režiser je v določen del predstave vključil nekakšno radijsko igro, saj so igralci igrali na že posneto podlago. Zanimivi so tudi prizori s songi, ki jih je v predstavi kar nekaj. Glasbena podlaga se spreminja glede na vsebino posamezne pesmi, v nekaterih prizorih lik poje ob inštrumentu (ki ga igra) v drugih se predvaja glasna elektronska glasba, ki pevca popolnoma preglasi.

Moj splošni vtis o dogodku je pozitiven, saj so se vsi elementi na zanimiv način združili v celoto. Vse skupaj je delovalo zelo eksperimentalno in igrivo, kar pa je po mojem občutku občinstvo dobro sprejelo, saj se je stalno odzivalo na odrsko dogajanje.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

 

Aleksandar Popovski, MGL

Povezani dogodki

Urban Pirc, 4. 5. 2015
Dobri človek iz Sečuana 1