Urban Pirc, 4. 5. 2015

Dobri človek iz Sečuana 1

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Bertolt Brecht: Dobri človek iz Sečuana. Režija Aleksandar Popovski, Mestno gledališče ljubljansko, premiera 17. 4. 2015) - Vsaj enega je treba najti, vsaj enega dobrega človeka v napol evropeizirani pokrajini Sečuan, ki označuje vse kraje, kjer človek izkorišča človeka.
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Ta formulacija vsaj navidezno deluje kot vodilni motiv Brechtove parabole Dobri človek iz Sečuana, ki je v režiji Aleksandra Popovskega in prevodu Urške Brodar te dni zaživela na odru MGL. Drama, ki jo je avtor v izgnanstvu napisal v času druge svetovne vojne, pripoveduje zgodbo o treh bogovih, ki se spustijo na Zemljo v iskanju visokih moralnih načel, dobrote, katere afirmacijo bodo dobili s tem, da najdejo prenočišče. V Sečuanu, ki ga kasneje označijo za orjaški kup dreka, so jim zaprta vsa vrata razen skromnega domovanja prostitutke Šen Te, ki »ne zna reči ne«. V zameno ji bogovi kljub načelnemu nevmešavanju v gospodarske zadeve poklonijo zadostno vsoto denarja, da si Šen Te kupi trafiko in s tem dobi možnost za boljše življenje. A blagoslov se spričo lastničine radodarnosti kaj hitro spremeni v breme, saj okoliški plenilci v trenutku odkrijejo njeno šibkost in jo začnejo izkoriščati. Šen Te je primorana vpoklicati svoj alter ego; preoblačiti se začne v brezobzirnega bratranca Šuj Taja, sposobnega odločnih dejanj. Sčasoma njen brutalni jaz vse bolj prevlada nad nežnim »angelom predmestij«, iz majhne trafike zraste tobačna tovarna, kjer isti ljudje, ki jim je Šen Te nekoč zastonj delila riž in nudila streho nad glavo, delajo v izkoriščevalskih, nečloveških razmerah, ki ponazarjajo avtorjevo videnje kapitalističnega sistema.

»Učni komad« je režiser zavil v humorno, dostopno obliko, popestreno z dodatnimi songi iz Brechtovega opusa, ki pa v osnovi ne odstopa od epskega gledališča. Ta revolucionarna inovacija 20. stoletja, ki skuša skozi kritiko gledališča kot mimetične umetnosti gledalcu približati načela dialektičnega materializma in ga aktivirati, deluje namreč po svojih principih in ponuja posebne izrazne možnosti. Ena izmed prepoznavnih je potujitveni učinek, ki ga Popovski ne zbanalizira, ga pa pripelje do eksperimentalnega vrhunca, ko se v enem izmed sklepnih prizorov vsi igralci posedejo pred občinstvo, se nagovarjajo s pravimi imeni in komentirajo svoje doživljanje vlog in igre same. Po nekaj več kot dveh urah in pol predstave ta del pravzaprav deluje kot osvežujoč intermezzo, ki ga igralci še začinijo z izjavami, kot na primer: »Raje bi igral drek na palici kot boga.«

Prav igro je v uprizoritvah brechtovskega tipa najtežje označiti, saj je ena temeljnih usmeritev, naj igralci delujejo izumetničeno in karikirano, saj tudi s tem ohranjajo distanco med seboj in likom, kar služi didaktičnim tendencam. Vendarle je moč reči, da Tina Potočnik blesti v vlogi Šen Te/Šuj Ta, ki s svojo prikupno zmedenostjo elegantno usmerja tok celotne predstave. Ostale vloge so odigrane korektno, izstopa pa predvsem Boris Cavazza v vlogi šarmantno neuravnovešenega osrednjega boga. Priokus neizkoriščenih možnosti pušča morda le prodajalec vode Vang, sicer dramaturško najbolj zanimiv lik. Igralci na odru s preoblačenjem prevzemajo različne vloge, kar je najbrž predvsem pragmatična odločitev režiserja, s katero je rešil problem velikega števila karakterjev v originalni predlogi.

Najbolj izviren element predstave je vsekakor scenografija Numena in Ivane Jonka, ki sta predvsem z inovativno uporabo lepilnega traku poskrbela, da igralci sami sproti kreirajo in po potrebi uničujejo scenske elemente, kar je domiselna interpretacija Brechtove zahteve po »štiridimenzionalnem gledališču«. Izvirna glasba Paula Dessaula in dodana glasba skupine Foltin se lepo sklada s celotno dinamično zasnovo predstave, saj prehaja od nežnih zvokov kitare do bobnečih elektronskih ritmov, ki po potrebi preglasijo igralce. Kostumografija in luč ne izstopata, tukaj bi si snovalci lahko privoščili celo več eksperimentalnega poguma, četudi jim ni moč očitati nobenih konkretnih pomanjkljivosti.

Uprizoritev Dobri človek iz Sečuana vsaj v prvem delu, mestoma pa tudi v drugem, deluje kot lahkotna komedija z resnejšimi odtenki, s čimer ni v osnovi nič narobe. Situacijska komika je premišljena in dobro izpeljana, humorni vložki, kot so met šopka, neskončno dolg račun ali pa lasni vložek so s strani občinstva stalno nagrajeni s smehom. Vendar pa tudi prizori, ki so mišljeni resno ali celo tragično in bi morali imeti po avtorjevem prepričanju največji učinek, pogosto izzvenijo v prazno. Tako po koncu ostane občutek, da se namesto distance, ki se mora v gledališču takega kova pri gledalcih preleviti v družbeno akcijo, hote ali nehote vzpostavi distanca do avtorjevega revolucionarno-akcijskega izročila. Da gre za nekakšno latentno opravičevanje, ker nam v poplavi antikapitalističnih umetniških produktov ponujajo starega marksista. Je takšna upodobitev Brechta neprimerna? Nikakor ne. Je pa rahlo predvidljiva.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

 

Aleksandar Popovski, MGL

Povezani dogodki

Matic Erdani, 4. 5. 2015
Dobri človek iz Sečuana 2