Patricija Peterlin, 24. 1. 2014

Boris, Milena, Radko 2

Študentska kritika|Dušan Jovanović: BORIS, MILENA, RADKO. Režija Dušan Jovanović, SNG Drama Ljubljana, premiera 14. 9. 2013 - Ljubezen ne pozna meja. Lahko se zgodi prav vsakomur, ob vsakem času. Zakaj bi jo morali tajiti? Zakaj obstajajo omejitve, ki začrtajo meje, koga in kdaj lahko imaš rad? Zakaj bi morali vsi živeti po istem kopitu? In končno, ali je starost omejitev za ljubezen?
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan

Da je ljubezen tista, ki poveže sprta svetova, se pokaže na koncu zgodbe o Borisu, Mileni in Radku. Ko se po krivdi Saturna, ki prinaša preizkušnje v erotično življenje parov, znajdejo v ljubezenskem trikotniku, se zgodba zaokroži prav z ljubeznijo med Radkom in Borisom. Zaradi nje sta bila nekoč sprta, saj sta si morala deliti ljubo ženo, a na koncu ju je pripeljala skupaj kot dva stara samca, ki si prijateljsko delata družbo in utapljata svojo žalost ob izgubi Milene. Ob glavnih osebah nastopata še Radkova mati, ki jo odlično odigra Alojz Svete. Glas in celotna pojava prikazujeta 97-letno ženico, ki še vedno drži v oblasti svojega sina. Nekoliko manj prepričljiva se zdi Nina Valič v vlogi hčerke, po poklicu veterinarke. V sami vlogi deluje precej toga in umetna. Med tem pa so glavni igralci prav blesteli v svojih vlogah. Milena Zupančič, Boris Cavazza in Radko Polič kljub zahtevnim vlogam, saj zgodba črpa iz njihovih življenj, se izvrstno vživijo v like. Prizore, naj si bo komične ali erotične, pa prikažejo prepričljivo in izpiljeno do zadnje malenkosti.

Zanimiva je odrska postavitev igralcev, saj so vsi navzoči na odru skozi celotno igro. Scena je zelo preprosta. Na odru je le miza, nekaj stolov in klop, kar pa sploh ni moteče, saj se gledalec ob zgodbi tako vživi, da domišljija sama prikaže manjkajoče motive. Garderoba igralcev je nevpadljiva, nekoliko posebni so le Milenini bordo rdeči lakasti salonarji, ki dajejo piko na i igralkini vlogi. Tudi glasba se lepo ujema s tematiko prizorov in prijetno poživi dogajanje.

Komičnost je naredila vtis tudi na publiko. Glasen smeh je sprostil ozračje in pogosto napolnil dvorano,kar pa je bilo na trenutke moteče, saj so igralci nadaljevali z igro med nekaj sekund trajajočim smejanjem in tudi pozorno uho ni uspelo ujeti besed z odra.  Igra, ki traja dve uri, gledalca 'potegne' v zgodbo.

Široko nasmejani obrazi, ki so odhajali iz dvorane po koncu predstave, dajo vtis o predstavi, ki pusti pečat. Ni je ovire, ki bi preprečila ljubezen. Življenje pa le ni potrebno jemati preveč resno, saj za vsakega pride konec. Dandanašnji lahko pustimo, da nam od časa do časa Saturn nekoliko pomeša štrene in v naš vsakdan prinese nekaj erotičnega vznemirjenja. Zakaj pa ne bi imeli snega v avgustu in češenj v decembru?

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

 

Povezani dogodki

Lucija Kotar, 24. 1. 2014
Boris, Milena, Radko 1