Lucija Kotar, 24. 1. 2014

Boris, Milena, Radko 1

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Dušan Jovanović: Boris, Milena, Radko. Režija Dušan Jovanović, SNG Drama Ljubljana, premiera 14. 9. 2013.) - Dramsko delo Dušana Jovanovića je nenavadno že po naslovu, saj nas imena sama spomnijo na igralske legende Borisa Cavazzo, Mileno Zupančič in Radka Poliča, ki v predstavi igrajo svoje soimenjake.
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan

Dogajanje sumljivo spominja na realno ljubezensko življenje nekaterih vpletenih v igro, a je veliko več kot to. Je zgodba o prevpraševanju, ali se je v zrelih letih še spodobno zaljubljati in ali mora ta ljubezen res biti le platonska.

Glavni trije igralci nastopajo v vlogah igralke, novinarja in upokojenega kapitana dolge plovbe. Njihova igra je sproščena, duhovita, pristna, za kar je gotovo zaslužna tudi dolga igralska kilometrina. Milena Zupančič igra samozavestno, čutečo Mileno, ki se ne prilagaja družbi in njenim pravilom, ampak dela to, kar čuti, da je prav. Radko Polič v vlogi njenega moža Radka pokaže ranljivost lika, kateremu se zdi, da se mu podira svet, saj je bil na svojo ženo tako navajen, da brez nje skoraj ne zna živeti. Na drugi strani je Boris Cavazza v vlogi Borisa, izkušenega ljubimca, ki v Mileni vidi tisto pravo žensko, s katero bi si lahko ustvaril nadaljnje življenje. Vsak lik ima dodelano karakterizacijo, svoje poglede na ljubezen in starost.

Poleg njih Alojz Svete prepričljivo odigra vlogo Radkove mame, celo tako, da gledalec na trenutke pozabi, da vlogo ženske igra moški. Generacijsko drugačen pogled na celotno situacijo nam avtor ponudi v vlogi Alje, hčerke Milene in Radka, ki jo odigra Nina Valič.

Zgodba se vrti okrog Milene, njene »zatreskanosti« v Borisa, »črnega gusarja« in njenega moža Radka. Vsi trije liki so v letih čez 60, torej letih, ko se človek nima kaj več zaljubljati ali se kakorkoli telesno ljubiti. Ali pa je morda drugače? Skozi igro nam Milena in Boris simpatično vsak na svoj način prikažeta, da je to še vedno mogoče. Medtem ko svojo mamo k prekinitvi nagovarja tudi Alja, njena hči, je Milena nepopustljiva: »...ne boš me pripravila do tega, da se zdravim od ljubezni.«

Usmerjenost k sami zgodbi kaže tudi scenska postavitev, ki je minimalistična in tako »ne moti« dogajanja. V ozadju je uporabljenih nekaj stolov, na katerih sedijo igralci, ki v tistem trenutku ne nastopajo, v ospredju je miza s tremi stoli, ki služi kot jedilna miza, kavarniška mizica ... in dolga klop, ki prikazuje enkrat klopico v parku, drugič posteljo, morda kavč. Svetloba je večinoma usmerjena na sprednji del odra oz. sledi dogajanju proti osrednjemu delu odra. Tako luč kot glasba skozi predstavo nakazujeta umirjenost ali živahnost dogajanja.

Iz dvorane se sliši iz publike pristen smeh in zadovoljstvo, kar je poleg legendarne igralske zasedbe verjetno tudi eden izmed razlogov tako visoke obiskanosti predstave. Poleg tega nam zgodba ponudi tematiko, ki je v nekem obdobju v življenju gotovo prisotna v vsakem izmed nas, a se nanjo morda ne znamo »pravilno« odzvati.

Ogled predstave Boris, Milena, Radko je odlično doživetje, ker nam zgodba odpira vprašanja, ki so vedno bolj aktualna. Poleg zvezdniške igralske zasedbe in dovršene igre je v predstavi veliko pristnega humorja, ki ga v današnjem času velikokrat primanjkuje, tako da je ogled le-te lahko zabavno in kvalitetno razvedrilo.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

 

Povezani dogodki

Patricija Peterlin, 24. 1. 2014
Boris, Milena, Radko 2