Mesto žensk

18. mednarodni festival sodobnih umetnosti

STARANJE

Staranje ni najbolj priljubljena tema, saj živimo v dobi obsesivnega poveličevanja mladosti, lepote in fizične moči, ko se ljudje na vse načine trudijo odložiti staranje. Ker je bila tematika staranja precej časa zanemarjena tudi znotraj feminističnih in ženskih študij ter v polju umetnosti in aktivizma, smo poskušale raziskati, kako omenjena tematika vdira v sodobno umetniško produkcijo in kakšna vprašanja odpira. V širšem družbenem kontekstu je problematika staranja postala politično-ekonomsko vprašanje, saj je staranje prebivalstva postalo svetovni pojav; življenjska doba se daljša, upokojitvena starost se dviga, zato je ta »nevšečna« tematika dobila posebno pozornost. Poleg tega je letošnje leto tudi razglašeno za evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti.

Na lokalni ravni se soočamo s protikriznimi ukrepi v obliki novega paketa pokojninskih reform, ki dobesedno predvidevajo »aktivno staranje« in dramatično poseganje v socialne pravice. Poleg vprašanj medgeneracijske solidarnosti (t. j. kako razumeti nižanje pokojnin, klestenje javnih zdravstvenih storitev in drugih socialnih mehanizmov) se hkrati odpirajo tudi vprašanja odnosa mladih in srednje generacije do lastnega staranja ter gospodarsko-ekonomskih pritiskov, ki se hitro zaostrujejo. Radikalne spremembe in črnogled scenarij za prihodnost nas napeljujejo k razmisleku o vprašanju vloge starejših v sodobnih, k večni mladosti naravnanih družbah. Danes predstavljata prihodnost in napredek najpomembnejši vrednoti, starost, ki je brez prihodnosti, pa ostaja izključena iz tekme, na družbenem obrobju, v najslabšem primeru pa je le v napoto. Navsezadnje se vsi staramo in če se vprašamo, kakšna prihodnost nas čaka, vzbujajo možni scenariji negotovost in brezupnost. V naši prihodnosti socialnih pravic sploh ne vidimo, pokojnine so le utopične sanje, dostojanstveno preživljanje starosti pa le pozabljen mit. Za večino, seveda.

Že omenjeni trendi krčenja zgodovinsko pridobljenih socialnih pravic namreč kažejo, da se danes več ne spodobi odrasti in postarati se dostojanstveno, kot bi (navidezna) mladost prinašala tudi boljšo kakovost življenja. Po statističnih podatkih je že od nekdaj prisotna spolna asimetrija v ekonomskem položaju starejših moških in žensk. In ker so ženske – ki imajo praviloma nižje pokojnine in so izpostavljene večjim pritiskom glede njihovega videza in funkcionalnosti – s staranjem podvržene specifičnim družbenim pričakovanjem in zahtevam, smo v fokus postavili zanimanje za ženske glasove, izkušnje, refleksije in zagate iz marginaliziranega polja nevidnega; od umetniških projektov in izobraževalnih programov, do diskusij in aktivističnih dejanj. Nekatere med njimi bomo predstavili na letošnjem polnoletnem 18. Mednarodnem festivalu sodobnih umetnosti – Mesto žensk.

Tudi letošnja izdaja festivala ostaja zvesta transdisciplinarnemu modelu, nekoliko skromnejšemu kot v preteklih letih, vendar nič manj zanimivemu. Teme, ki jih bodo skozi svoja dela razpirale umetnice vseh generacij, s poudarkom na umetnicah starejše in srednje generacije, z različnih koncev sveta bodo segale od intimnega preizpraševanja lastnega odnosa do telesa, njegovih domnevnih pomanjkljivosti in napak, pa do širše družbeno-kritične obravnave evforičnega zatekanja k plastični kirurgiji in agresivnemu diktatu farmacevtsko-kozmetične industrije. Tako se bodo dotaknile tudi ekonomskih motivov lepotne industrije, ki služi na račun mita večne mladosti.

Če se sprehodimo skozi letošnji festivalski program, lahko rečemo, da so tarča projekta More Store argentinsko-španske umetnice Ane Álvarez-Errecalde ekonomski motivi lepotne industrije. Razstavo v Galeriji Vžigalica je zastavila kot instalacijo izmišljene trgovine, v kateri visi razstavljenih 40 oblek, ki ponazarjajo telesa žensk različnih starosti, rasne pripadnosti in telesnih mer. Kot izhodišče je umetnica zastavila kritiko oglaševalske industrije, ki nam dnevno servira poplavo oglaševalskih izdelkov in vsiljuje nešteto podob ene in iste ženske, namreč mlade »popolne ženske«. Umetnica se v svojem delu jasno zoperstavlja objektifikaciji ženske in mehanizmu izkoriščanja ženskega telesa na osnovi tržnih zakonitosti oziroma kapitala.

Mednarodno skupinsko razstavo z naslovom Zrcalo časa bodo sooblikovala dela desetih umetnic oziroma umetniških kolektivov iz Slovenije in tujine. Skozi različne umetniške formate (instalacije, animacije, performansi ...) bo razstava zrcalila tako intimne kot tudi družbene in zgodovinske refleksije na vprašanja, ki se dotikajo minljivosti in staranja, prehajanja v menopavzo, izginjanja starodavnih ženskih tradicij, medgeneracijskega prenašanja znanja, učinkov diskriminatornega mišljenja, korenin mizoginih družbenih vrednot itn.

Program scenskih umetnosti in performansa kroji zelo pestra zasedba. Vsako delo se na edinstven način dotika teme staranja. Tako se Barbara Kapelj Osredkar skupaj s soustvarjalkama, legendarnima Štefko Drolc in Ivo Zupančič, v predstavi Draga Duša potopi v gozd spominov in spominjanja gledaliških duš, ki so bivale in sodelovale z Dušo Počkaj, ki ji je predstava posvečena ob tridesetletnici smrti. Kolektiv Curious spregovori o ljubezni starejšega para ter v poetično multimedijsko zgodbo zvabi prostovoljce iz doma upokojencev Tabor. Koreografinja Maria Hassabi se v svoji manieristični plesni mojstrovini sprehodi skozi alejo ženskih podob, ki bo tudi izhodišče za enotedensko delavnico, pripravljeno v sodelovanju z zavodom Emanat. Prav diametralno nasprotna je estetika stand-up komedije Pasje noči režiserk Renate Ciaravino in Carmen Pellegrinelli, ki na satiričen način problematizira perspektivo ženske, umetnice, levičarke v poznih tridesetih letih v Berlusconijevi Italiji. Nenavadna meta_DRUŽINA Julie Bardsley z delavnico in zaključnim performansom pa je raziskovalni projekt, ki preizprašuje temelje in modele globoko zakoreninjenih arhetipskih vlog v družini.

V programu performansov predstavljamo samosvoje umetnice, ki so tudi pionirke umetnosti performansa, kot sta zagotovo Esther Ferrer, karizmatična španska performerka, ki na tem področju deluje že skoraj petdeset let, ali Vlasta Delimar, hrvaška umetnica z edinstveno prezenco, ki je za festival pripravila iniciacijo za iskanje nove usmeritve na novem življenjskem razpotju. Če je za nekatere performans »najbolj radikalna vseh umetnosti«, potem akcije in teme, ki jih v zadnjih dvajsetih letih izvaja Rocío Boliver, umetnico uvrščajo v najbolj radikalno krilo mehiškega body arta. Performans Med menopavzo in starostjo je osebni manifest 56-letne umetnice proti starostni diskriminaciji. Lilibeth Cuenca Rasmussen v Afganistanskem hrtu naslavlja vprašanje kompleksnosti spola v patriarhalni arabski družbi, umetnica mlajše generacije Nicola Canavan pa usmerja svoj interes v raziskovanje telesa, ki se v počasnih akcijah spreminja v prostor ritualne transformacije. Domači performerski duet Leja Jurišić & Teja Reba pa je pripravil novo izdajo trajajočega performansa Zofa; Zagovor na zofi so navdihnile obsojene ruske feministke in aktivistke Pussy Riot, ki jim je predstava tudi posvečena.

Slam performans se ponovno vrača na naš program, za kar je poskrbela mlada beograjska pisateljica in dramaturginja Minja Bogavac. V ostri maniri rapa in hip hopa, brez dlake na jeziku, nam bo postregla z detajli iz svojega življenja v obliki 50-minutnega besednega plaza. Izjemna kanadska glasbenica Wendy McNeill nas bo razvajala s svojimi ostrimi pesmimi s spremljavo harmonike in kitare, za katere pravijo, da so vzniknile iz post-rock kabareta. V bolj eksperimentalne vode pa vas bomo popeljali s kolaborativnim projektom s festivalom Sonica, in sicer z zvočnim performansom Teenage Lontano Marine Rosenfeld, ki je orkestralno delo pretopila v vokalno kompozicijo za najstniški pevski zbor. V ljubljanski izvedbi je najstniški zbor sestavljen iz dijakinj in dijakov Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana.

Filmskega programa letos ne bi mogli izvesti brez zveste podpore Cankarjevega doma, ki je tudi njegov producent. Simon Popek se je odzval na festivalsko temo s pretkanim izborom filmskih poslastic domačih in tujih režiserk, ki so v središče pozornosti postavile svoje babice (Naomi Kawase, Zemira Alajbegović in Neven Korda, Lidija Bobrova), življenja starejših zakoncev (Sarah Polley, Kersti Uibo) ali vlogo političnih sistemov v zgodovini lastne družine (Petra Seliškar).

Poskrbeli smo tudi za najmlajše filmofile s programom Kinobalon na Mestu žensk v produkciji Kinodvora. Selektorica Petra Slatinšek je izbrala filmski biser dokumentaristke Alice Schmid, ki je leto dni spremljala odraščanje otrok na gorskih kmetijah v osrčju Švice. Otroci z gore Napf je filmski portret pravega švicarskega »divjega zahoda«.

Poleg že omenjenih smo pripravili še druge delavnice pod vodstvom Marije Mojce Pungerčar, namenjene staršem, otrokom, babicam in njihovim vnukinjam. Ustvarjali bodo dekorativno cvetje po metodah ljudskega krasilnega izročila. V Galeriji Škuc boste lahko popravljali stara oblačila v sklopu delavnice Socialdress servis ali se celo dogovorili za obisk na domu. Udeležite se lahko tudi pogovorov z umetnicami in sodelujete v javnem pogovoru o feminizmu, izobraževanju in umetnosti.

Lepo vabljeni na festival Mesto žensk, ki bo – upamo – prispeval k omajanju predsodkov o tako »osovraženi« starosti in pokazal, da je starost samo eno od življenjskih obdobij in nič drugega. Ob spoštovanju in solidarnosti je lahko prav tako lepa in produktivna kot mladost!


Mara Vujić, umetniška vodja 18. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk


***
UMETNOST STARANJA IN STARANJE V UMETNOSTI

Staranje je proces, ki se v bistvu začne že pri rojstvu. Nikoli nismo za dan, mesec ali leto mlajši, čeprav nam ljudje to govorijo, ko nam čestitajo za rojstni dan tam nekje od 40. leta starosti dalje: »50? Nemogoče, dal bi ti največ 30, mogoče 31!« Hkrati nam na avtobusu ponudijo sedež, kar je znak, da videz pokaže pravo starost. Videz starosti je postal pomembno gibalo kapitalizma in korporacijske moči za nadzor nad življenji ljudi. Videz mladosti je norma, ki se je v nekaj desetletjih ukoreninila v dobršnem delu sveta, biti fit in z napeto kožo pa najboljša formula za uspeh, ki ne poganja le kozmetičnih firm, temveč tudi plastično kirurgijo, farmacevtsko industrijo in zaposlitvene trge. Pilule te in one, malo odrezati tu in dodati tja, pa je preživetje lažje, čeprav veliko dražje in dostopno le določenemu sloju ljudi. Industrija pomlajevanja je nova ločnica med premožnimi in revnejšimi, ki jih od dostojnega preživetja loči še en nepremostljiv prepad več.

Prišli smo tako daleč, da je številnim ljudem že pogled na zgubano kožo neprijeten in jim povzroča anksioznost. Viseče prsi in trebuh, ohlapna koža na rokah in nogah, starostne pege, sesedanje hrbtenice in množica manjših ali večjih gub po obrazu, rokah in vratu so postali odvratni znaki starosti, ki zbujajo strah, ker spominjajo na lastno minljivost in bližino smrti. Okolje, v katerem živimo, določa pogled, ki se s časom spreminja. Je odsev kulturnih sprememb in družbenih procesov, ki določajo, kako vidimo svet. Prosto po Bourdieuju bi lahko takšnemu pogledu rekli tudi čisti okus, ki prenese le določeno vrsto estetike, drugo pa proglasi za primitivno, umazano. Ta čisti okus izhaja iz gnusa do vsega, kar ni prilagojeno »high class estetiki«, v katero starost in staranje pač ne sodita. V tem je čisti okus produkt neoliberalne proizvodnje delitev, drugosti, strahov in sovraštva. Neoliberalne zato, ker ne pozna nobenih meja in omejitev, v pehanju za profitom ni nič več svetega, ljudje so le golo sredstvo, ki ga po uporabi mirno zavržeš. Težje kot jim je, lažje jih uporabiš. Še najlažje takrat, ko o njihovi pogrešljivosti prepričaš javnost, kar najlažje narediš tako, da jih proglasiš za kriminalce in divjake v skladu s »high class estetiko«. Mary Douglas je koncept čistega in umazanega povezala s kulturo, ki kaže na to, koliko se je ta neoliberalna logika v nekem okolju prijela in postala del kulturnih, torej ponotranjenih vzorcev mišljenja in s tem tudi pogleda.

Gnusa do (ali strahu pred) starih teles ne moremo enačiti z gnusom do starih ljudi, čeprav ga od tega tudi ne moremo povsem razmejiti, kot ne moremo razmejiti duše od telesa. Gnus deluje kot slepilo, ki nadomešča klasične biološke kategorije mladosti in starosti. Ker se ta obdobja zabrisujejo, da ni več jasno, kdaj se konča mladost in še manj, kdaj se začne starost, jih nadomeščajo drugi pogledi, ki skušajo nadomestiti stare biološke kategorije. Estetske vrednote želenih in neželenih videzov so eno teh slepil in pomemben del družbene konstrukcije starosti in staranja.

Umetnost je eden od pomembnih agensov konstrukcije realnosti v več smislih. Odnos do starosti lahko utrjuje ali pa ga reflektira in preoblikuje. Dejstvo je, da starejše igralke težko dobijo vloge, ker bojda ni dovolj likov, ki bi jih lahko upodobile, kar pomeni, da v dramskih besedilih ne nastopajo starejše ženske. Zakaj ne? Nimajo kaj povedati, nimajo dovolj zanimivega življenja niti v domišljiji pisk in piscev, da bi se prebile v besedilo? Ali pa bi pogled nanje na odru prej odbijal kot zadovoljil okus publike? V plesnih predstavah redko nastopajo starejše ženske, pa naj gre za sodobni ali klasični ples. Kot da bi bil mogoč le določen način gibanja ali bi le določen gib lahko zadovoljil okus gledalca in gledalke. Podobno je z upodabljajočo umetnostjo, kamor se šele v zadnjih desetletjih (znova) in po drobcih prebijajo hendikepirana, debela in stara telesa, ker slikarji in slikarke ali kiparke in kiparji presegajo lepotne ideale in s tem tvegajo uničujoče kritike. Pokaže se, da je umetnost subverzivna že, če prikaže nekoliko drugačna telesa od norme, kaj šele, če upodobi golo staro telo.

Kot že tolikokrat doslej bo festival Mesto žensk tudi letos subverziven. Gola ženska telesa v starosti vse do 75 let bodo visela z obešalnikov kot obleke, ki jih nosimo, ne da bi jih prekrivali in krasili, z vsemi gubami, brazgotinami in ostalimi pritiklinami. Prikazal bo telo ženske, prekrito z opeklinami, in povedal, kako živi in preživi. Povedal bo zgodbo starih žensk, ki se že stoletja na otoku Jeju-Do potapljajo na dah in iz globin morja prinašajo dragocenosti za preživetje sebe in svojih družin. Nizal bo še veliko drugih zgodb, vendar je odveč skrb, da bi bil naš pogled preveč prizadet in spanec moten zaradi morebitnih nočnih mor, ki bi jih povzročala prevelika količina gub in učinek gravitacije, ki celotno telo potegne nekam k tlom, da potem visi in mahedra sem in tja. Umetnice si s tem ne belijo glave, nasprotno, o tem lahko spregovorijo z dobršno mero humorja, sarkazma in cinizma, ki nas tudi letos ne bo pustilo hladnih in na obrobju. Posrkale nas bodo, dobro prežvečile in mogoče tudi izpljunile, vendar bomo pri tem celo uživali. Dobrodošli in veliko užitkov vam želim.

Vesna Leskošek
Častna predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk