Zgodba o obeh babicah Zemire Alajbegović; obe sta se rodili med prvo svetovno vojno in preživeli turbulentne čase, ena kot pripadnica muslimanske skupnosti v Bosni, druga kot katoličanka v Sloveniji. Čeprav se nikoli nista srečali, njuni zgodbi in lastna pričevanja (samo slovenske; bosanska babica je leta 1993 umrla med vojno v Bosni) ter spomini sorodnikov in prijateljev oživijo pred očmi gledalcev. Gre za intimno dokumentaristiko, ki pa v sebi nosi kroniko 20. stoletja; od propada Avstro-ogrske monarhije, kraljevine Jugoslavije, socialistične Jugoslavije in nazadnje razpada skupne države.
Režija: Zemira Alajbegović, Neven Korda
Film je v slovenščini in ni podnaslovljen.
Organizacija: Cankarjev dom
V sodelovanju: Mesto žensk
O skupini:
Zemira Alajbegović in Neven Korda se že več kot desetletje ukvarjata z videom. Bila sta člana Škuc-Foruma in ustanovitelja FV videa. Sta avtorja večjega števila glasbenih dokumentarcev, glasbenih spotov, plesnih videov, oddaj o umetnosti in video filmov. Njuni video projekti so bili predstavljeni na številnih mednarodnih festivalih, kjer sta prejela vrsto nagrad.
***
Uvod v filmski program
Selektor filmskega programa: Simon Popek
Tematika staranja ni bila dolgo časa zanemarjena samo znotraj feminističnih in ženskih študij, tematika staranja je zanemarjena – da ne rečem odsvetovana – tudi v dobršnem delu svetovne filmske produkcije. Medij, ki je od nekdaj temeljil na spektaklu ter idealiziral svoje (mladostne) igralske ikone, v tem kontekstu nikoli ni videl ne vrednega tematskega okvira ne tržne niše. Staranje pač nikoli ni bilo popularno, kot nikoli niso bile popularne režiserke, nemalokrat pogrešljivi del kreativnega (mainstreamovskega) produkcijskega aparata, ki so bile največkrat pregnane v polje dokumentarnega filma. Zato so prav tam, na »margini« produkcije, vsebinskih poudarkov in identitete (formula »dokumentarec + staranje + ženski spol«), zadnje čase nastajala nekatera najbolj zanimiva dela, filmi, ki ne govorijo nujno zgolj o staranju, temveč tudi o konfliktih ideologij, ras in identitet, pa tudi o »staranju« 20. stoletja, o katerega poteku pričajo starke. Babice. Včasih so revolucionarke, drugič zgolj (v moških očeh) prepirljive vešče. Včasih se spominjajo preveč, spet drugič jim spomin razpada. Ti filmi odpirajo tudi vprašanja medgeneracijske solidarnosti, predvsem pa ne favorizirajo konstantnosti razvoja življenja, temveč njegovo cikličnost. (Simon Popek)
Rezine časa
:
: